Nekako v stilu japonskih zen mojstrov, ki so na vprašanja o pomenu zena radi primazali zaušnico, ki naj bi prekinila misli in pripeljala pozornost v tu-zdaj, me je Tanja Zgonc na povpraševanja o njeni predstavi močno stresla za srce - “saj si začutil!”. Izkušnja naj predhodi misli. Ampak ali to pomeni ne govoriti? Imam namreč rok za oddajo članka. Imam termin. Točno zdaj, ko to poslušate. Torej?

Lahko se je zateči v že uveljavljene opise buta. Buto je zvrst plesnega gledališča, ki se je rodila na Japonskem v 50-tih letih prejšnjega stoletja iz vplivov nemškega ekspresionističnega plesa, japonskega gledališča, travm atomske bombe in izrazito kontrakulturne drže. Začetnik Tatsumi Hijikata, ki se mu je kasneje pridružil še Kazuo Ohno, je v uporu japonski družbi in zahodnjaški estetiki poudaril grotesknost, izrazito telesnost, grdoto, tudi smešnost. Namesto površine reprezentacije buto razkaže telesni trud, ki je sicer skrit za njo: trajanje, koncentracijo, ozaveščanje vsakega mišičnega vlakna. Butov prepoznavni znak so gola telesa, prebarvana z riževo moko, včasih trzajoča, včasih spominjajo na trupla. Pogost pristop je izredna počasnost izvajanja, ki potegne psiho izvajalca v posebno stanje aktivne meditacije, kjer se v intenzivni prisotnosti prepojijo mišice, čustva, misli in švic.

Poklon, predstava Tanje Zgonc, ki sem si jo ogledal ob njenem 60. rojstnemu dnevu, je posvečena 60-letnici buta in 30 letom njene buto prakse. Traja 30 minut in je za 30 gledalcev. Tako! Zdaj veste, kaj je buto, in pravzaprav ne veste ničesar. Kako povezati prazne označevalce z bivanjsko izkušnjo buta? Predlagam, da peljemo misel na izlet, naj si v metafori kot malo bitje, nemara deklica, ogleda predstavo Poklon.

Začne se z rdečo preprogo, ki od Prijateljeve ulice vodi do vrat Plesnega teatra Ljubljana. Skozi črne zavese stopi misel na oder, posut s soljo, kar je japonski način čiščenja posvečenega prostora. Prostor PTL-ja je preobrnjen, publika sedi na odru levo, vsak na svojem barskem stolčku, brez naslonjala. Misel skoči enemu od gledalcev v naročje.

Tanja Zgonc sedi na kupu soli, pobarvana v belo in z lasmi, spetimi v figo. Okoli nje se razprostira bela obleka iz zmečkanega papirja. Leva roka zagrabi rdeč trak, ki ji iz ust pada na solna tla, in ga povleče malce ven. Nato desna roka stori isto. Pa zopet leva. [vdih] [izdih] V počasnem trajanju prizora je vsaka kretnja izvedena z največjo pozornostjo. Smo v ritualnem času. [vdih] [izdih] Vsak gib, izveden s priprtimi očmi, traja, kolikor traja. Občutek, ki ga prizor izžareva, je ljubezen. Kot da nas ta rdeča nit povezuje v prostoru, ki nima fizičnih dimenzij. [vdih] [izdih] Žensko bitje vstane in ob skorajda dvorskih svečanih kretnjah našteje … svoje učitelje buta, svoje učence buta, svoje umetniške sodelavce. Povezujejo nas niti sobivanja.

Plesalka po uvodu odvrže zgornji del oblačila in razkrije belo pobarvan torzo. Skozi hojo po prostoru in skrčene geste se zarisuje podoba ne povsem človeškega bitja - nemara lutke, nemara bodhisattve, nemara budistične nune. Misel, ki nam sedi v naročju, lahko na v pretiran nasmeh skrivenčenem obrazu, in v navzgor obrnjenih očeh opazi sledove ekspresionizma. V nenadnih ekstremnih kretjah in zategnjenem vratu vidi smrt in sledove Hirošime. Gibalne sekvence sledijo notranji zgodbi avtorice, ki nam ni jasno razvidna; njena manifestacija niti ni fiksirana. Ne gre za enosmerno ekspresijo dramskega gledališča, v kateri bi se publika identificirala z izvajalcem. Pri Tanji Zgonc se izraz osebnih čustev pretoči v neosebno telo, le-to pa iz spomina, zapisanega v mišice, doda zgodbi še svoj telesni pogled. Telo se vzpostavlja kot opna - oblikovano je od znotraj, a zarisuje močne skupnostne podobe, kamor gledalci od zunaj vlagamo svojo čustveno in telesno intenziteto, s katero reagiramo na odrsko dogajanje.

Intenzivnost gibanja, koncentracija vsake geste, prepletenost psihičnega in mišičnega, karikiran videz - vse to nas pripelje v uncanny valley. Tisti “vmes” med prepoznavanjem nekoga kot živo osebo ali neživi predmet. Tista čudnost, na katero se naša vrojena psiha odzove z vznemirjenjem. Pred nami je nekaj skoraj človeškega, kar je nemara mrtvo ali bolno, torej nekaj ne štima. Ta organska reakcija izzove kolektivno čustveno in telesno koncentracijo publike, preko katere stopimo v skupni ritual.

Zgončina notranja zgodba, kanalizirana skozi intenzivno zbranost njenega telesa, povzroči gravitacijski vdor - kot da izvajalka na odru proizvede globel, v katero se skotrljamo. Potisnjeni smo v individualne procese, ki so del skupnega potovanja. Včasih se v njih zataknemo in ne vidimo ven. Presedamo se sami na svojem stolčku. Dogajanje se zgošča. Geste izvajalke so zakrčene. Težko dihamo. Vztrajamo naprej. [vdih] [izdih] Med posvečeno zaresnostjo odrskega dogajanja in našim vsakodnevnim avtomatiziranim bivanjem zeva vrzel. Predstava deluje kot zrcalo, ki nam preko naših reakcij omogoča ozavestiti naše vsakodnevne navade, v katere smo vpeti. Izvajalkino telo se prikloni do tal. Glasno jokanje krči njen hrbet.

Med zgoščanji so premori. Včasih se performerka dvigne in odpre pogled proti gledalcem. Prostor se razpre. Imaš svobodo. Lahko narediš, kar hočeš. V zaključku se plesalka obrne s hrbtom proti gledalcem, ob njenem glasnem krohotanju zavesa na dnu odra zdrsne vstran. Zagledamo okna, skozi njih večerno svetlobo, drevesa, hiše, avtomobil. Bela pojava spleza na okno, se nam nagajivo namuzne in skoči čez rob sveta. Intenzivna telesno-čustveno-miselna koncentracija, ki jo je proizvedla 30-minutna predstava, se naenkrat sooči z zunanjim svetom. V tem je nekaj zenovskega. Nek drug pogled. Misel hoče biti tiho in opazovati. Počutim se kot po enournem slow walku, ki sem ga izvedel na Tanjini delavnici pred 20 leti. Po uri švicanja in švigajočega mišljenja so na koncu misli kar nekako utihnile. Predstave je konec. Sem samo tu in zdaj.

Seveda smo vedno tu in zdaj, a ta bivanjska realnost ni nujno ozaveščena. Ta zapis poskuša odpeljati misel na sprehod iz slonokoščenega stolpa, da si malo umaže noge in odpre obzorja. Artikulacija doživetega pa pomaga vzpostaviti most med intenzivnostjo ritualne odrske izkušnje Poklona in vsakodnevnim miselnim vrvežem, da se izkušeno v njem ne utopi. Poklon Tanje Zgonc je poklon vsem, ki so plesali buto pred njo, ki plešejo buto z njo in bodo plesali buto za njo. Je poklon toku človeških izkušenj in loku življenja. Zdi se svečano, pa je hkrati čisto preprosto. Predstava ponudi vstop v pozornost, ki lahko vidi to preprostost.

Fotografija: Barbara Čeferin