Ko petelin zakikirika, utihnem

Ko petelin zakikirika, utihnem

Recenzija dogodka
15. 1. 2013 - 13.00

Pred premiero Hamleta v ljubljanski Drami je bilo o novi postavitvi Shakespearove drame mogoče opaziti, kot se za podobne gledališke produkcije spodobi, izpostavljeno aktualizacijo uprizoritve. Ta se vrti okrog niza vprašanj, dirigiranega z vprašalnico kdo ali kaj, s katerim se besedilo tudi začne. Kaj se zares zgodi v Hamletu, kdo je Hamlet našega časa, kaj je gnilega v danski državi, kdo je Fortinbras, kdo je neimenovani, označen z *?

 

V namen iskanja odgovora na ta vprašanja je za besedilo predstave v režiji Eduarda Milerja uporabljen nov prevod Srečka Fišerja, ki pa je dodobra prirejen s strani dramaturginje predstave, Žanine Mirčevske. Ta dramaturška intervencija številne like predstave, Horacija, duha, sla, Fortinbrasa, postavi v telo Igorja Samoborja. Njegov kostum, ki je identičen Hamletovemu, nakazuje povezanost z njim in utemelji gesto združitve nekaterih hamletovskih dimenzij ostalih likov v njegovi pojavi, na ta način pa multiplicira samega Hamleta v podobi Marka Mandića.

 

Režijska zamisel skuša vzpostaviti koncept, ki znano mišnico distancira še za eno stopnjo, in tako s postavitvijo imaginarnega zrcala podvaja in prepleta oder in parter z igro v igri igre. S tem pusti dobršen del svobode igralski zasedbi, ki jo ta učinkovito izkoristi, v veliko pomoč pa je tudi scenska postavitev Branka Hojnika, polna predalov in skrivnih hodnikov v zelenem usnjenem avditoriju.

 

Hamleta tekom uprizoritve vseskozi spremlja njegova podoba, ki prevzame različne registre govora, si sposoja besede drugih – kaj pa je važno, kdo govori, in kaže njegovo osebnost, razcepljeno na različne dividuume, ki pa uhajajo nadzoru uprizoritve. Preokupacija s Hamletom, izpostavljena z nizom vprašanj kdo ali kaj, simptomatično kaže obremenjenost s posameznikovo identiteto, s čimer zamegli ostale like drame. Identitetni odgovori pa so mogoči šele ob sopostavitvi z njimi.

 

Zdi se, da Hamlet leta 2013 ni dostopen prek sledenja odgovoru na vprašanje, kdo da je. Tovrstna zamejitev lik Hamleta in tudi ostale reducira na osamljen stavek, ki se ne pripne na nobeno funkcijo. V kolikor je tudi nedostopnost, izolacija ena izmed Hamletovih dimenzij, pa ne bi smela ostati osamljena. Tu lahko sledimo Polonijevemu govoru, da je opredeljevanje, kaj je veličanstvo in kaj dolžnost, kaj dan, noč in čas, samo zapravljanje dneva, noči in časa. Zanemarimo torej vprašanje, kdo je Hamlet in kdo je današnji Hamlet, kot tudi kako je Hamlet, kot se ga pogosto sprašuje v predstavi, bolj zanimivo bi se bilo vprašati, kako Hamlet je.

 

Odgovor je mogoč s prikazom polja jezikovne, medosebne in družbene interakcije ter rezultata socialno-politično določenih vlog. Te so učinek zunanjih, institucionalnih in drugih pogojev oblastne moči situacij, v katerih se znajde glavna oseba. Kako Hamlet je, označi križišče številnih trajektorij, vpogled v katere prinaša le par prizorov uprizoritve, predvsem tistih, ki dopustijo polno spregovoriti tudi ostalim. Taki so na primer prizori s Polonijem, predvsem pa z grobarjem, ki se prebije na oder skozi s parketom položena tla in nanj meče lobanje.

 

Osredotočanje na združitev različnih likov in hamletovskih besed ključno zapostavi vlogo Laerta, v spremnem tekstu v gledališkem listu pa poveliča Fortinbrasa kot označevalca vsega tega, kar Hamlet ni. Kot nekakšen plavajoči označevalec je lahko Fortinbras simbolizacija česarkoli, še posebej če tudi Hamleta označimo povsem kontingentno. Bolj pomenljiva bi bila jukstapozicija z Laertom, ki je prav tako kot Hamlet potisnjen v vlogo maščevalca, le da je za razliko od njega v njej aktiven.

 

V uprizoritvi, ki je v celoti zaznamovana z motrenjem nedejavnosti glavnega lika, se rezultat redukcije polja delovanja stranskih likov pokaže v zaključnem prizoru, ki je karikatura nemotiviranosti in nesmisla. K temu botruje tudi umanjkanje stopnjevanja s predhodnim soočenjem Hamleta in Laerta ob Ofelijinem grobu in pred dvobojem. Vključitev teh prizorov bi zaključku dodala vsaj malo dramatičnega pridiha.

 

Postavlja se vprašanje, ali ne bi bila učinkovitejša drugačna perspektiva, ki ne bi izhajala iz združitve različnih likov v dveh nivojskih Hamletih, ampak bi iz perspektive odsotnega Hamleta kot implicitnega vsem ostalim likom prikazala individualno akcijo kot utopično. Če bi Hamleta uprizorili brez naslovnega junaka, bi bilo to ultimativno iskanje zadostne motivacije in smisla. Tako uprizoritve kot junakovega samoutemeljevanja.

 

* je bil Borov.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.