KO SE SREČATA UMETNOST IN OMARA

KO SE SREČATA UMETNOST IN OMARA

Recenzija dogodka
26. 9. 2019 - 13.00

Skorajda sta se srečala »dežnik in šivalni stroj na secirni mizi«, a tokrat nista bila ona. Srečala sta se Ivan Peternelj in Daniil Harms. V gledališču. Povezava je seveda bolj logična, kavzalno smiselna, a je hkrati ohranila absurdnost dogodkov. Ni bilo naključje, bila je poglobljena študija, intenziven proces ustvarjanja, in na koncu se je rodila nenavadna predstava. Iz možnosti se je rodila nujnost in iz nje se je rodil absurd. 

Umetnost je omara se sliši kot idealen naslov za predstavo, ki jo je po tekstih Zakon linča: izbrana proza in Pomen morja: izbrana dela na oder Slovenskega mladinskega gledališča postavil Ivan Peternelj. Odpreš omaro in notri najdeš kup stvari. Sešiješ gate s fotografijami, hlače s klobuki, sprehajalno palico s kučmo, ostanke kruha z rožo … Umetnost Daniila Harmsa je odpiranje omare. Je sešitek, kolaž nenavadnih predmetov, ki nosijo svojo zgodbo in z medsebojnim srečanjem ustvarijo novo.

Za nekaj večerov se skladišče Nove pošte spremeni v omaro, v kolaž zgodb, ki med seboj nimajo prav nobene logične povezave in že skoraj mejijo na nesmisel. A združuje jih nekaj nadrealnega, nekaj metafizičnega, neka bela krogla, ki lebdi nad njimi, nek režiser, ki v črni opravi stopi v prostor in premika predmete. Nek zvok harmonija v ozadju. Nek prostor, ki odmeva, in obleka, ki se sicer ves čas spreminja, a svoje rdeče niti ne izpusti.

Daniil Harms je kot omara. Pravzaprav je celostna umetnina. Njegovo ime je umetniško, njegov sprehod po sanktpeterburških ulicah je vsakič znova bil performans. Leta 1928 je z Aleksandrom Vvedenskim soustanovil avantgardistično gibanje Oberiu, združenje za realno umetnost. V njihovem manifestu lahko preberemo: »Umetnost ima svojo logiko, ki predmeta ne uničuje, ampak nam ga pomaga spoznati.« Ob predstavitvi manifesta je Daniil Harms na omari recitiral fonetične verze, omara pa se je včasih mimogrede premaknila in sprehodila po odru.

Kratke zgodbe Daniila Harmsa združujejo elemente, ki se v vsakdanjiku nikoli ne bi srečali, in tako ustvarjajo kolaž dogodkov, ki v knjigi ali na odru začnejo sobivati v skupnem prostoru. Skupina Oberiu manifestno zahteva, naj gledališče ustvarja nov svet, naj se predmeti in nastopajoči med seboj povezujejo in ustvarjajo nov siže, novo zgodbo, novo logiko oziroma logiko nelogike. Gibanje Oberiu jezika ni hotelo rušiti, temveč je želelo ustvarjati nove povezave besed. Oberiujevci niso bili niti realisti ali proletkultovci niti zaumniki, ki bi se ukvarjali z zvočno podobo besed. V sporu z zaumniki je prav Harms nekoč zakričal: »Umetnost je omara!« Oberiujevci so stopali vmes kot ena izmed avantgard in tudi zelo hitro razpadli. Že leta 1930 je bil Harms skupaj z Vvedenskim izgnan v Kursk, leta 1942 pa je v času psihiatričnega zdravljenja v jetniški bolnišnici umrl zaradi lakote in mraza.

Kljub pisanemu kolažu smešnih zgodb o radovednih starkah, ki zaradi radovednosti popadajo skozi okna, ali o skupini ljudi, ki ne vedo več, ali številu 7 sledi 8 ali ravno obratno, se smeh meša z grenkim priokusom ruske melanholije, sanjskega sveta, revščine in hladne surovosti. Zakon linča namreč govori o človeku, ki mu množica odtrga glavo, ta pa se zakotali v odprtino za kanalizacijo. Zakon linča brca brezdomca, ki leži na tleh hodnika stanovanjske hiše. In čas najde na uri brez kazalca. Gledališče, ki ustvari svoj lasten zakon. Zakon, ki včasih linča.

Ivan Peternelj je kolaž Daniila Harmsa razumel toliko, kolikor to sploh dopušča, in ga v njegovem slogu tudi poustvaril. Predmete, besede in protagoniste je na odru skladišča Mladinskega gledališča povezovala misteriozna sila, tiha vez. Ta je svoj učinek transcendentalnega dobila z igranjem na harmonij Polone Janežič, z belo kroglo, ki je visela s stropa, kot da bi opazovala dogajanje pod seboj, ter z nenavadnimi vpadi dveh scenografov na odru: Gašperja Tesnerja in Ivana Peternelja. Vsi ti gledališki elementi so ustvarjali občutek mističnega in nadnaravnega.

Ker za omaro se skriva tisto mistično! Omara ni zgolj omara; ko jo odpreš, se ven vsujejo zgodbe. Daša Doberšek, Janja Majzelj, Blaž Šef in Matija Vastl so bili tisti, ki so zgodbe ves čas odpirali, jih vlekli narazen, krpali, šivali skupaj, trgali in jih ponovno zlagali ter spravljali v predale. S tem so skladišče pretvorili v intimen prostor nadrealnega. Skromnost prostora je v ospredje potisnila predmete in jim pridodala novo dimenzijo, ničesar ni bilo odveč, nič ni segalo nekam čez. Vsak predmet je nosil svoj pomen, specifično zgodbo in z njo krojil svojevrstno vez. Zgolj uro trajajoča predstava je povedala vse, kar je imela za povedati. Kar bi se lahko zdelo odveč, je zavila v tišino in pretvorila v gledališki jezik. Njegova naracija je v samem prostoru sklenila krog tako, da se je zdelo, kot da smo se res zaklenili v omaro.

Poetika Peterneljevega gledališča in Harmsova besedna poetika se spogledujeta in stopata v dialog v nekem nenavadnem sozvočju. Ujameta se prav tam, kjer se morata. Ne govorita velikih zgodb, ne posegata po velikih besedah, da bi iz njih izcuzala ves prežvečen zgodovinski pomen. Potrebujeta zgolj nekaj predmetov, nekaj dogodkov, da se iz njih porodi ves svet. In tako kot se zbirka zgodb Zakon linča začne z ničem, tako se je z ničem začela tudi predstava. Mi pa bomo za spremembo z začetno zgodbo o prav tem niču, torej z zgodbo z naslovom Sinji zvezek št. 10, končali današnjo oddajo:

»Živel je rdečelas človek, ki ni imel oči in ušes. Ni imel niti las, zato mu rdečelas pravimo samo pogojno. Govoriti ni mogel, ker ni imel ust. Tudi nosu ni imel. Celo rok in nog ni imel. Ni imel ne trebuha, ne ramen, ne hrbta, nobenih notranjih organov. Ničesar ni imel! Tako da ni jasno, o kom govorimo. Bolje, da ne rečemo o njem nič več.«

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness