Na 6. Drama festivalu, ki je v ljubljanski Drami potekal med 25. in 31. majem, je bilo moč videti tudi dramsko predstavo Kraljevskega pozorišta Zetski dom iz Cetinja, ki naj bi v režiji Andrása Urbána upizarajala Marxov Kapital. Dovolj bizarna ideja, da je vzbudila radovednost. Pri pretvorbi znanstvenega dela v dramsko igro vsekakor obstaja določen transformacijski problem.

A strah, da bodo igralci na odru z nekakšno pantomimo poskušali zaigrati tendenčni zakon padanja profitne mere, transformacijski problem, presežno vrednost, blagovni fetišizem ali primitivno akumulacijo, je bil odveč. Razen v primeru slednje - nikdar ne bi uganil, da homoseksualno posilstvo predstavlja primitivno akumulacijo.

Prvi del predstave so igralci nasploh bolj malo igrali. Predvsem so prepevali citate iz Kapitala, pomešane z preprostimi, večinoma precej moralizirajočimi razlagami in interpretacijami, pri čemer je bil poudarek, povsem nasprotno od Marxovega dela, na zakrivanju razlik med kapitalističnim produkcijskim procesom in fevdalnim ter sužnjelastniškim, češ da je izkoriščanje prisotno povsod oziroma nam je bilo v fevdalizmu bolje. Seveda se je tekom cele predstave poudarjalo tudi, da smo zaradi aliencije izgubili človeškost. Jezno ritmično kričanje o zlu kapitalizma je spremljal in poudarjal rock band z generičnimi udarnimi ritmi.

A ne bojte se. Predstava ni bila politična, leva ali celo komunistična. Umetnost seveda ne sme biti enostranska ali ideološka, zato so po recitiranju kapitala brž prešli na naštevanje partizanskih zločinov nad črnogorskimi četniki, množične poboje popov in zatrjevanje, da je komunizem najbolj krvava ideologija. A pomembna je sedanjost. Tudi tu predstava ni bila enostranska. Najprej smo skozi song slišali kritiko levice, češ da to pač zgleda seksi, a vodi v fašizem, nato pa še song, ki je kritiziral desnico, prepevajoč, da so desničarji zombiji. Kritična ost ustvarjalcev predstave torej nikjer ni segla dlje od najbolj poceni kavarniških klišejev.

Nadaljevalo se je s karikaturo nacionalističnih sporov med Srbi in Črnogorci - skoraj so me prepričali, da so srbsko-črnogorski odnosi tema druge knjige Kapitala -, sklenilo pa - le kako se ne bi? - s kritiko potrošništva, seveda zaigrano tako, da so se igralci polivali s kečapom in kokakolo.

Predstava je imela torej, razen parih slabo razumljenih citatov iz Kapitala, kaj malo skupnega z Marxovim vélikim delom. Problem je predvsem v tem, da, kar več kot očitno sledi ne le iz predstave same, temveč tudi gledališkega lista in pogovora z ustvarjalci, Kapitala nihče izmed njih ni niti približno razumel, kaj šele resno preštudiral. Dramaturginja Vedrana Božinović na primer meni, da je temeljno vprašanje Marxovega Kapitala Kje je človek?, kar je nedvomno ena najbolj bizarnih trditev, kar sem jih kdaj slišal o tej knjigi. Nadaljuje s pisanjem o “komunističnem fašizmu” in Kapital primerja z Biblijo, češ da se ga, ne da bi ga razumeli, oprimemo, čim gre kapitalizmu slabo. Ta primerjava z Biblijo verjetno pojasni prizor v predstavi, ko na oder prideta dve dekleti zgoraj brez, ena z masko Marxa, druga z masko Jezusa, in v gledalce upirata pištoli. Kako globoko!

V gledališkem listu pa izvemo tudi, da predstava odpira večna vprašanja: “Kdo smo? Ali bomo kdaj prenehali z nakupovanjem? Koliko stane čas? Ali smo svobodni? Kako ljubimo svojo domovino?” Prav ljubezen do domovine je bila vseskozi prisotna tema, sploh v drugem delu predstave, v pogovoru z ustvarjalci pa je eden izmed igralcev povedal, da se mu zdi najpomembneje, kar se je naučil v procesu ustvarjanja, kako izraziti ljubezen do Črne gore. Bi bilo Marxov tekst sploh mogoče razumeti še slabše?

Marko Mandić, ki je vodil pogovor z ustvarjalci, je predstavo označil kot punk Brechta, a pravzaprav sta umanjkala tako punk kot Brecht. Udarni pop-rock songi, ki skušajo poudarjati poanto, od daleč morda res asociirajo na Brechta, a za razliko od Brechta v predstavi poante sploh ni bilo. Brecht je Kapital prebral in razumel, česar o ustvarjalcih te predstave nikakor ne bi mogli trditi. Predvsem pa je Brecht s svojimi predstavami poskušal v razmeroma vsakdanjih situacijah razkrivati in razjasnjevati širše družbene probleme, medtem ko v tej predstavi od recitiranja iz konteksta vzetih delcev kompleksnih teoretskih del preidejo na jadikovanje o revščini in nacionalizmu ter moraliziranje.Sopostavitvi citatov iz Kapitala, množičnim pobojem četnikov, karikaturi nacionalizma, jadikovanju o revščini v Črni gori popolnoma umanjka rdeča nit. S Kapitalom jim ne uspe pojasniti naštetih fenomenov oziroma jih niti zares ne poskušajo. Vse skupaj ostane na ravni performiranja jezne kritičnosti, ki pa je popolnoma brez vsebine. Dokaj očitno je bila edina poanta predstave dobiti evropska sredstva, a zakaj so to skušali početi na podlagi knjige, ki je nihče od ustvarjalcev več kot očitno ni prebral, ostaja uganka.

Celotna predstava je bila torej bizaren karneval klišejev, neumnosti, moraliziranja in izjemnih količin cringa. Seveda od gledališča nihče ne pričakuje strokovnih standardov teorije, a Kapital v Urbanovi režiji je do skrajnosti prignan fenomen umetniških del, baziranih na filozofskih ali znanstvenih tekstih, ki jih njihovi ustvarjalci niti približno ne razumejo.

V pogovoru po predstavi je Marko Mandič, očitno nevedoč, na kaj se je citat nanašal, dejal, da so omenjali prikazen, ki straši po Evropi, a s takšnimi predstavami se nam te prikazni ni treba bati. To je morda edino, s čemer bi se ta večer lahko strinjal - dokler bodo predstave o Kapitalu tako meglene, se buržujem res ni bati.