Jean Cocteau: Strašni starši. Režija: Alen Jelen. Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena, premiera, 2. feb. 2018. Foto: Peter Giodani.

Mati v odraslem sinu ne vidi moškega, temveč večnega nesamostojnega otroka, svojega moža pa zanemarja. Mož se posveča veliko mlajši ljubici, kaj bi počel s sinom, pa ne ve prav točno. Sin je velik otrok, ki si vendarle želi biti svoboden, a nenehno niha med možnostjo samouresničitve in udobjem družinskega »cirkusa«. Moževa prevara sproži vrsto čustvenih izbruhov, med katerimi se razkrivajo posledice neizživetih želja vseh vpletenih …

Jean Cocteau se z materialom igra in ga oblikuje delno kot bulvarsko-vodvilsko, delno pa kot – recimo temu – zasukano dramsko formo. Za ta njegov formalni hibrid je značilna popolnost. Ni napak, vse deluje brezhibno, vse se sklada, dinamika je predvsem stopnjevalna, kulminacija pa neizogibna. A če znamo brati med vrsticami, nam je jasno, da ta multimedijski dramatik ne le da obvlada žanre, temveč si jih upa premetavati, razbijati in spet sestavljati v samosvojo zlepljenko presenečenj. Kot bi bilo v ozadju vodilo: neobremenjeno se smejati kompleksom, tudi in predvsem lastnim.

Uspeh v svetu šov biznisa, in njegov del je tudi tako imenovana alternativna ali neodvisna scena, terja umestitev v žanr, slog, zvrst, pravzaprav zahteva oženje miselne in eksperimentalne perspektive. Čeprav si je Cocteau nedvomno želel uspeti, se v tem pogledu ni omejeval, saj se je vztrajno izmikal kategorizacijam. Ravno to dejstvo razširja pomene in poglablja učinke njegovih del. Sklenil je vztrajati pri svojem vodilu »Neguj prav tisto, kar ti očitajo, kajti to si ti,« ki ga v gledališkem listu uprizoritve Strašni starši izpostavlja Saša Jerele. V tej avtorjevi odločitvi, v suvereni afirmaciji osebnega v občem, je klica performativnega, tistega bistvenega, kar njegovim delom daje avro kritičnosti ter omogoča uspeh in popularnost. Temu le pritrjujejo poskusi prepovedi igranja predstave zaradi njene škandaloznosti in amoralnosti: škandal in prestop meje »moralnega« sta tako ali tako pogoj preloma z obstoječim.

Alen Jelen se režije Strašnih staršev loteva sproščeno in intimistično, tako, da čutimo organskost komike, ki jo je začrtal Cocteau, in moč humorja, ki razpihuje megleno gmoto družbeno pogojenih prepovedi. Judita Zidar, Karin Komljanec, Boris Kerč, Jernej Gašperin in Ajda Smrekar igrajo suvereno povezano in, tako je videti, tudi z užitkom. Igralska zasedba prepričljivo spleta in prepleta situacije, pomembne poudarke pa vnaša prek filigranskih gest, mimičnih in glasovnih, ki so pravzaprav ključne za dosego groteskne kvalitete igre. To velja zlasti za lika Yvonne in Léonie. Delim mnenje lektorice predstave Maje Cerar, da bi za odtenek manj dramatičnega – s katerim se tako ali tako načrtno pretirava – igro najbrž le obogatilo. Ponovitve so morda priložnost za tovrstno redukcijo, ki je skoraj nikoli ni dovolj.

Cocteau je v besedilo »vnesel prvine oseb, odnosov in dogodkov iz svoje biografije ter jih postavil na oder, kjer zaživijo na tistem skrajnem robu mogočega, o katerem /avtor/ govori v enem od uvodov v igro,« ugotavlja dramaturginja predstave Petra Pogorevc. Ključno je prav to raztezanje mogočega, se pravi simbolno razširjanje, ukrivljanje in razpenjanje tistega, kar je po družbenih konvencijah še dovoljeno, in to do točke, na kateri se začne sesuvati vase; »mogoče« se tako rekoč predrugači v neko drugo obliko in kvaliteto, zagledamo ga torej v neki drugačni, novi luči.

Strašni starši na zelo igriv, a zato nič manj tehten način razprejo kompleksno sliko fenomena incesta – ne da bi ga zamejili le v okvire radikalno ojdipovskega odnosa med materjo in sinom, temveč tako, da hkrati nakažejo tudi njegove širše razsežnosti. Pred nami je potentna projekcija družbenega in osebnega vidika incesta, tako njegove konvencionalno nesprejemljive kot tudi tiste za štirimi stenami skrite patološke manifestacije, ki jo upravičuje zaveza nuklearne družine. Cocteau to zavezo v resnici sabotira in demontira, kar na urnebesno zabaven način kažeta naslednji repliki – prvo izgovori Madeleine, drugo pa Michel: »Samo tebe ljubim, samo njega imam rada,« in »Mislil sem, da si moja prijateljica, ampak si navadna mama!«

Kdor se bo tovrstnim izjavam znal iskreno nasmejati, ga bo vmesno zastiranje odra z zaveso le še dodatno zabavalo. Včasih je pač treba utrditi četrto steno. In ko na koncu mama obleži mrtva, je radikalno jasno, kaj nam je Cocteau želel neenoznačno sporočiti.

Pogled onkraj privzgojenega, ki terja sprejetje izziva prakse korakanja po neraziskanih ozemljih odnosov, daleč širših od zakonskih in družinskih, je značilnost belle époque-ovskega fantoma svobode. Nova uprizoritev Strašnih staršev se prav z gesto dekanonizacije družine pomenljivo umešča v naš tu in zdaj.