Ko stopimo v dvorano Španskih borcev skoraj ne opazimo performerja, kako skuša balansirati stol na dveh nogah v sprednjem kotu odra. Na bež odru je manjši kvadraten bež oder. 21 preostalih konferenčnih stolov s črnim kovinskim ogrodjem in bež penastimi sedali je zadaj nekako zloženih v navpično spiralo kot nautilus školjka. V bež suknjiču, oblečenim čez črno srajco in hlače, se plesalec in avtor predstave Viktor Černický zlije z okoljem. Temu botruje tudi nevsiljiva prezenca, s katero spomninja na hostesnika kakšnega konferenčnega centra. Ko se publika umiri, slišimo ritem belih superg. Tam. Tam. Tam. Černický enakomerno udarja z nogo po tleh. Tam. Tam. Tam. Gre po še en stol. Tam. Tam. Tam. In ga doda formaciji stolov. Tam. Tam. Tam. Pa še po en stol. 

Tako se začne predstava PLI, s katero se je 15. junija otvoril Festival plesnih perspektiv U[KREP] v organizaciji Plesnega teatra Ljubljana*. Čeprav se avtor v promocijskih materialih sklicuje na baročno filozofijo Gottfrieda Wilhelma Leibniza, bomo mi predstavo navezali na tradicijo postmodernega plesa in plesnega minimalizma 60-ih, 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja - recimo koreografinjo Anne Tereso De Keersmaeker, ki je uporabljala minimalistično glasbo Steva Reicha, ali koreografinjo Lucindo Childs z glasbo Philipa Glassa. Pri takih koreografijah repetitivna glasba čas nekako upočasni, repetitivni gibi pa ta čas uprostorijo. Namesto da bi človeški akterji z dejanji potiskali čas v linearni tok dogodkov, se čas dogajanja nekako razpre. 

Černický z vsakdanje izvedenim enakomernim udarjanjem z nogo ob tla oblikuje časovno hrbtenico predstave, ki je strukturno dovolj močna, da bi se nanjo lahko pripeli kakršnikoli dogodki. Tu se iz nje odpirajo in v njo podirajo prostorske skulpture - iz stolov. Nastopajoči najprej počasi sestavlja kolono drug na drugega naslonjenih stolov. Ko vseh 22 stolov v skulpturi zaseda vso širino odra, prvega izmakne. Počasi se - kot domine - vsi stoli prekucnejo na glavo. Prvi. Pa drugi. Pa tretji. Pa naslednji. Pa poslednji. Dokler nimamo na odru nove odrske slike: stole z nogami, štrlečimi v zrak. Skozi predstavo Černický iz konferenčnih stolov sestavlja arhitekturne strukture, ki jih nato počasi preobrazi v naslednjo strukturo. 

Nekje na sredi predstave preplete stole z nogami v zrak v polkrožno konstrukcijo, ki zaobsega celoten oder in je dovolj močna, da jo plesalec lahko celo premakne za 90 stopinj. Učinek te in drugih stolnih podob spominja na vizualno poezijo. Še posebej na člana skupine OHO Milenka Matanovića, ki je iz znakov pisalnega stroja in tipografije sestavljal likovne strukture. Leta 1968 je v posebni številki Problemov - Katalog - objavil naslednjo pesem: W V V. Tri ogromne črke na prazni strani so razkurile literarnega kritika Matjaža Kmecla, češ, kaj naj z njimi počneta literarni ali likovni kritik. Sopostavitev črk W V V ima podoben učinek kot sopostavitev stolov v PLI. Prvič, črkam in stolom je vzeta njihova vsakodnevna uporabnost: črke pri Matanoviću ne sestavljajo besed, Černický se nikoli ne usede na nobenega od stolov. Drugič, poudari se likovno, zgolj čutno prezentno navzočnost črk oziroma stolov. Tretjič, poudari se zmožnost elementov, da ustvarjajo besedne ali prostorske konstrukcije - recimo da V in V skupaj sestavita W. Matanovićeva vizualna pesem je bila del v reviji Tribuna objavljene serije kompozicij iz več kopij posamezne črke, s katero je avtor raziskal inženirski potencial črk kot gradnikov. Podobno Černický v naslednjem prizoru predstave PLI zloži po dva in dva stola skupaj na različne načine, kot da bi skušal raziskati vse možne načine stola na stolu.

Kot v vizualni poeziji se v predstavi PLI iz konstrukcije posameznih elementov - stolov - porodi nek nov samosvoj red, ki izhaja iz materiala samega. Do izraza pridejo inženirske lastnosti konferenčnih stolov, njihova togost, njihov naklon in teža. Kot se v vizualni poeziji besede uprostorijo, se v PLI skozi nastajajoče in podirajoče se formacije stolov uprostorijo akcije in domislice performerja. Predstava se pokaže kot naslednica neoavantgardnih postopkov: minimalizma, uporabe vsakdanjih gibov in predmetov ter grajenja dogodka s principi strukture in naključja. Naključje pride v igro skozi riskantne postavitve, ki bi se lahko zrušile - in na vajah so po besedah organizatorjev festivala tudi se. 

Iz cirkusa izhajajoča prezenca Viktorja Černickýja je radikalno drugačna od hladne neoavantgardne plesne drže. Performer upodobi minimalni karakter, nemara zdolgočasenega hostesnika, ki se nekje daleč od delodajalčevih oči igra z inventarjem. Drugače kot v minimalističnem plesu tu ritem, na katerem temelji struktura predstave, izhaja iz udarcev noge izvajalca samega. Ko se v različnih delih predstave tempo spremeni, se s tem tudi oriše psihološko dogajanje znotraj karakterja: previdnost, radovednost ali igrivost. Černickýjev lik skozi pogled usmerja dogajanje in vodi gledalčevo pozornost k abstraktnim stolnim kompozicijam. Tako kljub predvidljivemu poteku sestavljanja posamezne konstrukcije neka hudomušnost v pogledu in ritmičnem koraku nastopajočega ohranja napetost in naše zanimanje. Izredno domišljena dramaturgija se pokaže v vrhuncu predstave, v katerem Černický na kompozicijo štirih stolov, ki v štiri smeri molijo svoje noge, postavi na gor moleče noge stola še en stol. Šele ko je vratolomna trimetrska konstrukcija končana, opazimo - da je popolnoma osno simetrična!

Černickýevi udarci z nogo niso le zvočni. Kvadratni oder, na katerem poteka predstava, je namerno malce majav, tako da udarec z nogo tudi preizkuša ravnotežje stolnih konstrukcij in izziva sile težnosti. Tako pridobljena živost je vidna, ko performer na koncu predstave na 20 stolov na robu ravnotežja doda še enega. Ko nazadnje spleza na nagnjeni stolp stolov in ga uravnoteži, se celo predstavo trajajoči tam-tam-tam udarca z nogo nenadoma ustavi. S tem se dovrši dramaturgija, ki skozi celotno predstavo masira našo pozornost tako, da lahko na koncu z zanimanjem par minut opazujemo zgolj počasno lučno spremembo. Naenkrat opazimo: da se je luč nad publiko med predstavo ugasnila; da zaradi koronskih razmer na široko posedeni gledalci tvorimo prav zanimiv vzorec; da je v dvorani poleg 50 gledalcev predstavo gledalo tudi več kot 200 stolov. Černickýjev karakter prek identifikacije z likom širši publiki nudi vstop v sicer hermetičen abstraktni minimalizem oziroma usmeri naš pogled k stvarem in odnosom, ki bi jih sicer le redko opazili.

***

* Gostovanje predstave PLI je bilo izpeljano v sodelovanju s Plesno Vesno Zavoda EN-KNAP