V pričujoči recenziji bomo govorili o ponovni uprizoritvi predstave Steva Paxtona Bound-Vez iz leta 1982, ki jo je prejšnji četrtek v Španskih borcih odplesal Jurij Konjar. Kljub morebitnim napeljevanjem ponovitvi ne bomo rekli kar rekonstrukcija. Da bi ulovili njuno pozicioniranje do ponovne uprizoritve, bomo govorili o pozicioniranju Paxtona in Konjarja do plesnih praks.

Posvetimo se naprej Paxtonu. Ta je v zgodnjih šestdesetih letih z nekaterimi drugimi zakoreninjenimi imeni sodobnega plesa, kot sta Deborah Hay in Yvonne Reiner, ustanovil Judson Dance Company. Skupina je najočitneje prestopala ustaljene prakse in teorije modernega plesa, osredotočali pa so se predvsem na trenutna trenja, stike in bližine plesalcev. Raje kot v ustaljenih formalnih obrazcih giba so izraznost iskali v impulzu kreativnosti in želji po globljem dojemanju ter analiziranju zavesti in telesa. Domislili in uprizarjali so ples, ki mu danes, iz potreb zgodovinjenja, rečemo postmoderni ples.

V začetkih plesnega udejstvovanja je bil Paxton učenec Maurica Cunninghama, enega pomembnejših koreografov, vendar je zaradi želje duha po samoniklih stvaritvah zapustil skupino. To je rezultiralo v razvoju plesne metodologije kontaktna improvizacija. Njene potencie je odkrival v medosebnih telesnih praksah v plesu, ki pa so elemente črpale tako iz borilnih veščin kot konceptualnosti otroških iger. Vsekakor se zdi najpomembnejše, pa tudi najbolj pojasnjevalno dejstvo Paxtonovega ustvarjanja to, da gonilo giba izvira iz imanentnega dogajanja, ki ne predvideva načrtnega vključevanja habitusa, kljub temu pa v komunikacijskih kanalih, izrisanih med plesom, nanj vpliva.

Bound – Vez  je nastala leta 1982, potem ko je Paxton prejel vabilo za nastop v italijanskem gledališču Spazio-zero. Premišljevanje konteksta, duha tistega časa, je Paxtona pripeljalo do performansa, ki se  s specifično scenografijo, z možnostjo razumevanja linearno začrtane zgodbe in poudarjeno motiviko bere relativno preprosto. A prav s temi elementi neposredno berljive kohezivnosti je performans odstopal od njegovih prejšnjih del, zapriseženih goli improvizacijski izraznosti telesa. Vez je aludirala na vojno, na posttravmatski stres, na minevanje, na ujetost posameznika v praznini norega sveta. Vojaška kamuflaža, deske, gugalni stol, zibelka, škatla, vrvica, kopalna čepica in lenonke so skromni inventar predstave, ki pa je kljub odstopanjem, kot je bilo zapisano v neki kritiki iz leta 1982, „še vedno primarno kazala na izvrstnost Paxtonovih gibalnih zmožnosti“.

Jurij Konjar se je z uprizarjanjem Paxtona srečal že v predstavi Janeza Janše Fake it!, kasneje pa je sam začel z nekakšnim ritualno didaktičnim plesnim ponotranjenjem Paxtonovih Goldbergovih variacij. Kontinuirano delo ga je pripeljalo do prijateljske vezi s Paxtonom, iz katere se je izcimilo to sodelovanje.

Kako uprizarjati plesalca, ki ga, s Paxtonovimi besedami, „naslednji trenutek že več ni“? Kakšen pomen sploh ima rekonstrukcija v razmerju do improvizacije? Inherentna ironija teh in takšnih vprašanj ju je privedla do odločitve, da Konjar s svojo improvizirano izraznostjo pridoda h gibu, medtem ko nekatere motivike, izražene v scenografiji, in glasbo ohrani. V tej uprizoritvi Vezi se pravzaprav ne izriše pomembnost performansa kot osrednjega dela nekega časa, pač pa prej izurjenost Konjarjeve psiho-fizične pripravljenosti. Ta izurjenost, ki se kaže v različnih improviziranih sekvencah, pahne v kontemplirano izrisovanje razmerji med telesom in umom ter gledalčevo predstavnost nekako privede do srži, ki sta jo v pogovoru sistematično negovala tako Paxton kot Konjar. Strne pa se v najbolj pričakovanih in najmanj ulovljivih fenomenoloških interpretacijah u-telešenja.