Ob zaključku gledališke sezone se želimo v današnjem bloku Teatra v eter posvetiti dvema institucionalnima produkcijama te sezone, ki sta nastali po predlogi britanske dramatičarke Lucy Kirkwood. V prvi oddaji tega minicikla se bomo posvetile Nebesju, letošnji produkciji ljubljanske Drame.

Že trije prehitro leteči meseci so pretekli, odkar smo si v ljubljanski Drami lahko ogledale premiero Nebesja. Naš razmislek so tako že zdavnaj prehitele kritike v dnevnem in manj periodičnem časopisju, a nič ne dé. O predstavi, predvsem pa o njeni dramski predlogi in kontekstu, bi si vseeno želele podeliti nekaj bolj ali manj razvitih razmislekov, ki so se nam porodili ob ogledu te predpredzadnje predstave v stari Drami.

Opozorilo. Naš poriv k razmišljanju o tej predstavi je primarno dramska podlaga in šele nato o njeni uprizoritvi na odrskih deskah Drame. Zato se bomo v tej oddaji veliko spraševale o tekstu samem in šele na drugem mestu o tem, kako je drama zaživela v režiji Sebastijana Horvata in dramaturgiji Milana Ramšaka Markovića. Za vse nevšečnosti se [sarkastično] globoko, [patetično] res globoko opravičujemo. Konec opozorila. Čas za prej omenjene razmisleke! 

Prvi razmislek se suče okoli tega, kakšno gledališče pričakovati od najžlahtnejše slovenske institucije ali bolje: kakšne zgodbe pričakovati na njenem odru? Podvprašanje: kje tu lociramo Nebesje in dramatiko Lucy Kirkwood nasploh? Če smo namreč v Drami vajene gledati zgodbe, ki so se izpele v najboljšem primeru v prejšnjem, v najslabšem pa že nekaj stoletij nazaj, lahko trdimo, da Nebesje ta pričakovanja preseže. S tem ne mislimo, da je Lucy Kirkwood edina relativno mlada avtorica, ki so jo v zadnjem času v Drami uprizorili – je pa ena preredkih. S tem tudi ne ciljamo na to, da Drami na oder nikoli ne uspe postaviti relevantnih zgodb – ali pa občasno tudi starih zgodb na relevantne načine. To se vendarle kdaj pa kdaj pripeti. In tako, ocenjujemo, je bilo tudi z Nebesjem.

Osvežujoče je namreč na odru institucije, kjer smo vajene abonmajske malomeščanske publike in malomeščanskih zgodb, videti teme, kot so splav, ženska kriminaliteta in nadzor nad ženskim telesom. Drama namreč spremlja poroto dvanajstih žensk, ki so poklicane, da odločijo, ali je Sally Poppy, ki je obtožena umora, noseča ali ne. Od tega je namreč odvisno, ali bo obtoženka deležna smrtne kazni ali pa bo te oproščena. 

Lucy Kirkwood je Nebesje z originalnim naslovom The Welkin izdala leta 2020, dogajanje v drami pa je – z izjemo epiloga – umestila v osemnajsto stoletje. To je obdobje, ki neposredno sledi britanski medicinski renesansi, ko je znanost dodobra prevzela nadzor nad telesi. S tem pa nadzor nad lastnimi telesi ni bil iztrgan iz rok patriarhata. Zaradi dejstva, da je bilo ukvarjanje z znanostjo omogočeno predvsem moškim, nadzor žensk nad lastnimi telesi, kakršnega zagovarja glavna porotnica, babica Elizabeth Luke – Lizzy, ni bil nič bolj mogoč kot v srednjeveški rendiciji patriarhata.

Tako odpira Nebesje pomembno vprašanje o tem, komu se je skozi zgodovino zaupalo, kadar je bilo govora o ženskih telesih. Odgovor je, seveda, moškim. To se kaže v odnosu ostalih porotnic napram Elizabeth Luke – Lizzy, ki je ob Sally Poppy protagonistka drame. Lizzy je po poklicu babica. Kljub njenim ugotovitvam, da je Sally noseča, pa večina porotnic temu ne verjame resnično, dokler v prizor ne vstopi moški in to sam ugotovi po zanesljivi znanstveni metodi. To pa – kot izpostavi tudi Švab v prej omenjenem zapisu v gledališkem listu – nas spomni na dejstvo, da so bila ženska telesa zgodovinsko podvržena ugotovitvam, raziskovanjem in upravljanju – moških. 

V drami torej spremljamo trinajst različnih žensk, ki prihajajo iz različnih ozadij in tako reprezentirajo širok spekter izkušenj in ponujajo marsikater relevanten razmislek. Dramske osebe so kljub temu, da pokrijejo široko polje reprezentacije, večplastne in kompleksne – nobena od njih se ne zdi v drami prisotna samo zato, da bi zastopala določeno idejo. Tako je Sally Poppy, ki je zločinka, hkrati tudi prikazana v človeški luči. Njen lik je lik mlade ženske, ki nezadovoljna v zakonu s starejšim in nasilnim možem sanjari o begu. Prikaže se moški, ki jo vzame seboj in s katerim nato skupaj zagrešita zločin – umor deklice, kateri je bila Sally [sêli] varuška. Kljub temu, da imamo vpogled v Sallyjino [sêlijino] ozadje in lahko njeno delovanje do neke mere razumemo, to ne služi kot izgovor ali opravičilo. To je brati v njeni karakterizaciji v drami, kjer psuje čez vse porotnice, še zlasti svoje podpornice, hkrati pa smo soočene s stalnim zavedanjem, da so jo v veliki meri izoblikovale njene okoliščine – odraščanje v nasilju in življenje v nasilnem zakonu. Čeprav so nam jasne njene težke okoliščine, je resnično neprijetna, kar v uprizoritvi dodatno poudari še igra Maruše Majer. S skoraj animalističnim gibom in z agresivno dikcijo na eni strani ter s prepričljivo ranljivosti na drugi strani Majer v predstavo uspešno prenese in nadgradi kvaliteto tekstovne podlage.

Ukvarjanje s Sally nas privede do naslednjega vprašanja, ki ga razpira drama, vprašanja ženske kriminalitete. Ženske – ospoljeno – kriminalitete, saj se premislek o nasilju, ki ga zagrešijo v patriarhatu zatirane, razlikuje od premisleka o nasilju, ki ga zagrešijo tisti na poziciji moči. Ob tem bi rade opozorile na omejenost reduciranja pozicije moči na zgolj spol in omejenosti binarnosti spola, ki jo oznaka ženska kriminaliteta predoči. Vseeno pa ukvarjanje s tako imenovano žensko kriminaliteto lahko pripelje do zanimivih razmislekov. Te na primeru predstave v gledališkem listu globlje predela Nika Švab, v kontekstu, specifičnem za slovenski prostor, pa to denimo stori Mateja Ratej v Rožengruntu, ki je izšel lani pri Beletrini. Če se vrnemo nazaj k Nebesju, je pomemben podatek kontekst nastanka teksta. Pri pisanju je namreč Kirkwood pomagala rezidenca pri skupini Clean Break, v kateri gledališče soustvarjajo ženske, ki imajo – če povzamemo nekoliko evfemističen zapis z njihove spletne strani – izkušnjo z organi kazenskega pregona.

Na tej točki pa je čas, da – s težkim srcem – pustimo nerazrešene številne razmisleke, ki nam jih ponuja sam tekst, in se nekoliko podrobneje posvetimo uprizoritvi, ki smo jo torej marca gledale v ljubljanski Drami. Saj tole oddajo vendarle pripravljamo pod krinko recenziranja predstave!

Vprašanje, ki si ga zastavljamo, je, kako prepričljivo je tekst zaživel v režiji Sebastijana Horvata. Odgovor je – pretežno uspešno. Besedilu precej zvesta postavitev na oder uspe k tekstu v določenih razsežnostih pridodati, spet pa uprizoritev ne doseže svojega polnega potenciala. S tem imamo v mislih denimo razmerje med naravo in znanostjo, ki je v uprizoritvi najučinkoviteje prikazano v prologu predstave. Prvih dvajset minut predstave namreč opazujemo zgolj sceno, gozd, ki se razrašča iz ozadja odra vse v njegovo v avditorij podaljšano ospredje. Motrimo življenja tega gozda – v njem lahko z nemalo truda in odvisno od naše pozicije v dvorani ugledamo razne prebivalke tega gozda, denimo raco ali žabo. Šele po tem trajajočem vzpostavljanju sveta se na odru zvrstijo članice zasedbe, ki v skladu z v tekst vpisanim prvim prizorom opravljajo gospodinjska dela. Ta dela pa v veliki meri vključujejo čiščenje prednjega dela odra, kjer se bo predstava odvijala. Pometanje in odvažanje zemlje razkrije srhljivo kliničen pod, v sredini katerega je odtok. Ta odtok bo v predstavi pogoltnil kri in urin, požrl naravne življenjske tekočine v svojo klinično hladnost. 

To uprizoritveno razmerje med naravo in civilizacijo pa ostane nerazrešeno. Gozd, ki se je v prologu razraščal malodane v publiko, ostane od prve scene naprej skrit v ozadju, deluje kot stalna prezenca, ki pa kasneje v predstavi ostaja neizkoriščena in tako, se zdi, nereflektirana. 

Največja uprizoritvena zagonetka je gotovo kaotičnost ena v drugo segajočih replik trinajstih glasov v tekstu. Igralke v veliki meri uspejo utelesiti v tekst zapisano mnoštvo glasov in edinstvenost likinj. A zaradi kaotičnega prometa se v uprizoritvi porazgubijo določene replike – s tem pa tudi razsežnosti, ki jih le-te ponujajo. Tako se v kaotičnosti odrskega dogajanja zaduši stiska Mary Middleton, ki jo odigra Eva Jesenovec. Mary želi pohitriti proces porotnic, zato da bi lahko pravočasno prišla domov in pred mrakom izpraznila polje pora, ki jo čaka. Tako v tekstu samem kot v prepričljivem utelešenju Jesenovec ima likinja deloma komično vlogo – por je pomembnejši od odločitve o tem, ali človeško bitje – obtoženka preživi ali umre. Hkrati pa se nam predvsem v tekstu ponujajo razmisleki o delu v kapitalizmu – kjer je delo pomembnejše od človeškega življenja – ter o delu žensk v patriarhatu – morda je vzrok za Maryjino stisko morebitna moževa kazen za neopravljeno delo.

Ker je na odru torej toliko teles, se izgubijo določene razsežnosti teksta, h katerim se ob branju drame bralka lahko vedno znova vrača. Tega uprizoritvenega problema torej ne vidimo nujno kot slabe režije, pač pa preprosto kot inherentno prednost teksta napram predstavi. Hkrati pa se zdi, da uprizoritev kljub močni igralski zasedbi in nekaterim zanimivim nastavkom – kot je denimo ta z gozdom – ne napravi koraka dlje in ne odpira dodatnih razsežnosti. 

Kljub vsem pomislekom pa drugo Dramino uprizoritev Lucy Kirkwood – tako kot prvo, lanske Otroke – pozdravljamo. Pomembno se nam zdi namreč, da na odru malomeščanske institucije lahko ugledamo mnoštvo ženskih teles, ki zastopajo predvsem v družbi manj privilegirane glasove. Ena podobna predstava na sezono pa ni dovolj, da bi bile zadovoljne z Dramino repertoarsko logiko. Prav nasprotno: Kirkwood je pri svojih štiridesetih letih najmlajša dramatičarka, uprizorjena to sezono. Naslednje leto bo daleč najmlajši uprizorjen v sezoni prav tako britanski dramatik Robert Icke. O besedilih sodobnih slovenskih dramatičark – z izjemo letošnjega izpetega Zupančiča – pa ne duha ne sluha. Prvi del današnjega razmišljanja o Kirkwood na slovenskih odrih torej zaključujemo s pozdravljanjem njene prisotnosti, še vedno pa v veliki meri nepotešene. Drugi del našega razmišljanja pa sledi ob 13.45.

Kritično do institucionalnega, a z obnovljeno vero v dramsko gledališče se podpisuje Nastja.