Ostane, kot je

Recenzija dogodka
7. 9. 2021 - 13.30

Naslov te recenzije je kar naslov predstave, ki jo recenziramo, in ostane, kot je. Glas špikerja, ki bere besedilo, je ta, ki ga slišite zdaj, in ostane, kot je. Frekvenca, na kateri lahko v živo poslušate to oddajo, je 89,3 MhZ in ostane, kot je. Če jo boste zamenjali, boste poslušali nekaj drugega – tudi to dejstvo ostane, kot je. Kot slišite, ni pod mojim glasom glasbene podlage in to ostane, kot je. Odsotnost posebnih učinkov, šarmantnega koketiranja s publiko in tako naprej vas bo nemara dolgočasila. Tudi ta vaš občutek ostane, kot je. Tu in tam bo tišino prekinil udarec bobnov in tudi to – da se bo to tu in tam zgodilo – ostane, kot je.

Preden smo v okviru festivala Mladi levi 26. avgusta stopili v frišno dvorano v četrtem nadstropju Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, so nam nastopajoči zabičali, da se ne smemo presedati, ker bo to bojda popolnoma uničilo predstavo. S tem so podžgali najhujše strahove vsakega anonimnosti želečega slehernika, ki se želi izgubiti nekje v temi avditorja, da bi se – bohnedaj – izognil interakciji s performerji. Ob vhodu v dvorano se soočimo s sivo steno med avditorijem in odrom. Trojica estonskih avtorjev in performerjev, Mart Kangro, Eero Epner in Juhan Ulfsak, nam razloži, da je bila stena zgrajena posebej za predstavo Ostane, kot je in se ne bo premaknila. Niti se ne bo na njej nič zgodilo. Nič zableščalo. Ostala bo, kot je. Enako bodo naša mesta v avditoriju s praznimi stoli med nami ostala, kot so. In naslonjala levo in desno, za katera ne vemo, ali so naša ali sosedova last – tudi ta ostanejo, kot so. To, da sedeži naš pogled usmerjajo v stensko sivino, da je ob robu dvorane včasih slišati klimo, da je nad našimi glavami kovinsko ogrodje, ki utegne kdaj pasti na naše glave – vse to ostane, kot je. Tudi naš strah, da bi nam ogrodje padlo na glavo, ostane, kot je.

Namesto da bi pritrdili programski knjižici festivala, ki zapiše, da predstava »potrdi, da smo gledališče ljudje in da naredijo dobri umetniki predstavo iz česar koli«, bi raje podčrtali, da predstava Ostane, kot je razgali razmere, ki omogočajo, da na odru kar koli sploh nastane. Recimo kakšna je arhitektura avditorija in na kakšen način določa gledalčevo izkušnjo. Ljudje se v gledališču ne srečamo kar tako in še zdaleč ne na enakovredni ravni: najprej nam je vsem jasna ločnica med nastopajočimi in gledalci, tudi določeni sedeži v nekaterih dvoranah so dražji in torej pomembnejši. V drugem delu predstave primerja Ulfsak gledališke stole s stanovanji v socialističnih blokih, ki sta jih Estonija in Slovenija polni – najboljši razgled je zgoraj; če si ob strani, lahko neopažen odideš; v drugi vrsti imaš na voljo tako razgled kot lahkoten odhod. »Tisti v pritličju pa – saj vemo,« zabevska Ulfsak, ko bolšči v nas, prvovrstaše. »Sami čudaki se potikajo tam okoli. In pijanci.« Kasneje se igralec plazi po tleh pod prvo vrsto, s pogledom norega pijanca spleza na naslonjalo in se s poželenjem zagleda v gledalca, ki sedi na stolu sredi tribune – najboljšem stolu. Izkaže se, da so nekatere od hierarhij, v katerih se znajdemo gledalci, namerne, recimo tista, ki jo določa cena sedežev, spet druge so popolnoma nezavedne, del našega skupinskega družbenega programja. Epner razloži, da jih je zanimalo, iz katere fizične točke v dvorani izhajajo te razlike in hierarhije. Kdaj se v enakovredno občinstvo, ki zakoraka v dvorano, zareže razkol? Takrat, ko se znajdemo na dnu stopnic in iščemo svoje sedeže v hierarhiji.

Vsi vemo, da ste najboljši poslušalci Radia Študent tisti, ki nas poslušate v družbi in tako širite dobro vest. Razen tistih, ki s tem razkazujete svoje subwooferje in surround visokotonce – v tem primeru se nam lahko odkupite edino z mesečno donacijo. Tisti, ki nas poslušate, le ko ste sami – saj vemo, vaš življenjski slog ni tako alternativen, kot si predstavljate v svoji domišljiji. Ti, ki med vožnjo v nabuhlem SUV-ju sam poslušaš špikerja, ko bere tole za tri evre na uro, pa – zamisli se no malo. Potem ste tukaj še vi, ki ste zamudili oddajanje v živo in poslušate tole po spletu s slušalkami sredi noči – brez skrbi, naši kukiji vam sledijo. Smeh ali krindž, ki ga je ta odlomek nemara sprožil v vas – tudi to ostane.

Seveda pa doživetja gledališkega dogodka in radijske oddaje ne moremo zamejiti le na infrastrukturo, ki omogoča njuno proizvodnjo, ter na družbene strukture in pomene, ki se vanju vpletajo. Soustvarjalca sta tudi vidva, draga poslušalka in poslušalec, ki poslušata moj glas in si povedano interpretirata in doživljata na svoj način. Ta preskok v Ostane, kot je uprizori tretji nastopajoči, Mart Kangro: sede na sedež brez sosedov in pripoveduje o svoji želji, da bi se iz bloka preselil v hiško, v kateri bi živel sam. Da je kupil parcelo, a ker za gradnjo ni imel denarja, je le šel tja in si predstavljal, kakšna bi ta hiška bila. Pri tem strmi naravnost v monotono sivino stene in si predstavlja. Nekateri vidiki uprizoritve so sicer skupnostni, a gledalska izkušnja vsebuje tudi subjektivno domišljijsko gradnjo. Kangro nato razkrije, da je en stol v avditoriju boljši od vseh ostalih, saj je edini, s katerega ne vidiš nobenega drugega gledalca. Ironično je stol, ki omogoča izolacijo za optimalno domišljijsko gradnjo, v prvi vrsti najbližje izhodu, torej tisti, ki ga vidijo vsi ostali. Izhoda iz skupinskega torej ni oziroma sta kolektivno in individualno v stalni dialektiki. Tako si lahko, dragi poslušalci, vsi skupaj predstavljate, da zdaj sedite popolnoma sami, v Porschejevem SUV-ju.

Od tod se predstava razveja v različne linije in tangente. Kangro in Ulfsak po avditoriju prenašata premične sive stene. Ulfsak se sleče do golega, da bi s svojimi oblačili rezerviral sedeže, nakar razkrije, da je popolna in dokončna rezervacija vnaprej izdelani nagrobnik – kajti to je tisto, kar ostane za nami, kot je. Luči ugasnejo. Med publiko se prižgeta starinski stoječi svetilki z resicami. Epner v vlogi frenetičnega voditelja nagradnega šova posameznim gledalcem podeljuje izkušnje, ki smo jih pravkar doživeli. Ulfsak se gol plazi po tleh pred prvo vrsto, medtem ko se iz njegovega telefona – kdove zakaj – razlega Smetanova Vltava. Zdi se, da si ustvarjalci niso mogli pomagati in je kljub začetni asketski poziciji vse gledališče, zažrto v njihove pore, butnilo na plan. Pa vendar tudi to, da so rekli, da se ne bo nič zgodilo,  zgodilo pa se je marsikaj, ostane, kot je. In da smo obljubili, da ne bo glasbene podlage, pa je Vltava, ostane, kot je.
 
Ostane, kot je ima konceptualno ostrino, ker tematizira točno to prizorišče s točno to publiko in točno temi performerji, hkrati pa razkrije institucionalne, zavestne in nezavedne pogoje, ki oblikujejo naše gledališko sobivanje. A Ostane, kot je vsebuje tudi nordijsko zamorjenost, postsovjetski črni humor in moreče občutke, ki jih Ulfsak proizvede z grozečimi pogledi posameznim gledalcem naravnost v oči. Nastopajoči se ves čas zavedajo učinkov, ki jih sprožajo pri publiki, in dopustijo, da nezavedne naplavine gledališke konvencije in gledališke zgodovine članov občinstva ter njih samih kot performerjev pljusknejo med nas. Navsezadnje so bile vedno že tu in bodo tudi v prihodnje ostale, kot so. To, da nam jih lahko predstava Ostane, kot je omogoči ugledati in jih zavestno zapopasti, pa tudi ostane, kot je.

 

*** *** ***

Foto: Nada Žgank

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.