Ko nas 10. aprila naše noge popeljejo skozi zadnja vrata dvorane Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana direktno na oder, nas tam pričaka nekakšna galerijska postavitev. Tribuna v obliki črke L začrta dve stranici pravokotnika. Nasprotni dve stranici sta zarisani z modrim peskom, posutim po tleh. V kotu med njima na golo steno projicirana ura šteje čas. Zraven druga ura šteje čas počasi. Zraven tretja ura odšteva čas – od 1 ure in 30 minut navzdol. Po robu odra vidimo predmete iz prejšnjih predstav Mateja Kejžarja: teremin, maska samoroga in viseča mreža na levem delu odra so iz predstave Movements 9 iz leta 2021, kak meter velik krokodil je iz True Romance iz leta 2015, kasneje pa se razkrijejo še druge reference.

Vsak od plesalcev je zaposlen s svojo nalogo. Hrvaška plesalka Lana Hosni sedi v viseči mreži in si prepeva pesem, ki jo najbrž posluša na slušalkah. Britanski plesalec Mark Lorimer se z intenziteto treniranega plesnega telesa pozibava v koraku in izvaja tipične kejžarjevske zasuke in spirale hrbtenice, medtem ko kroži po robu odra. Mlajši hrvaški plesalec Luka Švajda si po tleh postavlja debelo vrv za plezanje in hodi po njej. Matej Kejžar, plesalec in koreograf dotične predstave, pa ob tem na tleh izvaja nekakšen kontaktni ples s pručko.

S predstavo Preživljati čas plesaje: Gibanje Afrodite se Kejžar kot plesalec vrača na oder po dobrih dveh letih, sama predstava pa povzema ravno dve njegovi predstavi vmesnih dveh let, v katerih ni nastopal. Po svojem imenu in formatu se Gibanje Afrodite naslanja na predstavo Preživljati čas plesaje iz leta 2022, v kateri so trije mladi plesalci v prav tako 90 minutah preplesavali čas. Po svoji metodi pa Gibanje Afrodite nadaljuje predstavo 303 iz lanskega leta, v kateri je plesalec Mikael Marklund v tišini razčlenjeval svoj gib, nemara skušal zaplesati, nemara obudil korake ali geste iz svojega telesnega spomina. Kot v 303 je tudi tokrat na odru tišina. In tudi tokrat vsak od plesalcev počne svoje.

Da pa bi razumeli predstavo, si moramo na hitro ogledati Kejžarjevo plesologijo, oziroma vsaj zadnjo etapo, ki bi jo zarisali od leta 2017 naprej s plesnim solom Hiša. Z njim je plesalec in koreograf želel proizvesti ples, ki je izven koreografije in berljivih kodov. Ta »plesnost« se je manifestirala v obliki nekakšnih gravitacijskih polj, ki so jih intenzitete plesočih teles oblikovale okoli sebe, prisotni pa smo jih lahko nekako telesno zaznali. V predstavi Ples leta 2018 je Kejžar sopostavil telesne naboje treh različnih plesalcev z medsebojnimi trki in odbijanji. Leta 2019 pa je z Mikaelom Marklundom v duetu LanguageSausage-LanguageSausage-LanguageSausage to telesno intenziteto povezal z repeticijami in jezikom ter jo tako naredil berljivejšo in dostopnejšo.

Teh medtelesnih intenzitet v Gibanju Afrodite skoraj ni. Namesto tega se znotraj vsakega plesnega telesa oblikuje napetost med tem kejžarjevskim fludnim tokom, ki bi lahko proizvajal omenjene onkrajkoreografske intenzitete, ter samo anatomijo telesa, ki se temu upira z zategovanjem mišic in težo samega telesa ter njegovih udov. Kejžar dela male korakce in ritmično odpira in zapira in odpira in zapira telo. Spet drugje gre Kejžar na prste pa na peto pa na prste pa na peto.

Če se je Kejžarjev koreografski trud od leta 2017 posvečal ukinjanju in preseganju koreografije v tako imenovani postples, pa je Gibanje Afrodite postpostples, oziroma želi ukiniti in preseči tudi samo ukinjanje in preseganje koreografije. v Gibanju Afrodite Kejžar in ekipa pred nami ples razstavijo tako galerijsko – kaj vse ples je – kot tudi mehanično, torej raz-sta-vi-jo ga na ko-se. Ples se pojavi kot to, kar plesalci počnejo na delavnicah in plesnih klasih, recimo ko Hosni recitira tekst o plesnosti misli, notranjih organov in seksualnosti, ostali trije pa sledijo navodilom. Ples se pojavi kot anatomsko gibanje, kot prepuščanje telesa težnosti in kot premikanje rekvizitov. A nato iz tega vseeno naenkrat vznikne kejžarjevski tok plesnih intenzitet med plesalci, ki je prav tako ples. Ples se kaže tudi kot citiranje prejšnjih Kejžarjevih plesnih predstav, recimo Movements 9, katere glasbena podlaga se kar naenkrat pojavi na 45. minuti predstave.

Če se je Kejžar izogibal koreografiji v imenu onkrajkoreografskega plesa, se v Gibanju Afrodite koreografske in racionalne strukture vrnejo. Vidimo unisono skupinski ples in sledenje govorjeni plesni partituri. Tudi uvodni prizor se še trikrat ponovi z rošado vlog – vsakič se nekdo drug ziba na mreži, vsakič nekdo drug s plesom obkroža oder, vsakič nekdo drug hodi po vrvi, vsakič se nekdo drug valja po pručki. A te strukture vznikajo, da zopet poniknejo v telesnost in kaos. In telesnost in kaos vznikneta, da zopet ponikneta v strukturo. Ples in postples, koreografija in dekonstrukcija, vse si v tej predstavi sedijo z ramo ob rami, enakovredne. Oziroma kot sledi iz omenjega besedila Lane Hosni – ples včasih izhaja iz misli, včasih iz telesne anatomije in včasih iz erotike, torej iz medsebojnega srečevanja teles. Vmes se zgodijo še besedilo pesmi Michaela Jacksona Man in the Mirror, branje teksta o Afroditini peni, sestavljanje pručk v nekakšen totem in podoben kaos. Ko se nam končno zazdi, da predstava oblikuje enovito vseobsegajočo horizontalno plesno tapiserijo, v kateri se ples dekonstruira v postples in postples dekonstruira v ples in kjer se oba kompostirata, pride do zareze.

Projekcije poteka časa izginejo. Plesalci odidejo z odra, razen Kejžarja, ki obleži na rekvizitnih naplavinah. Naenkrat se pojavi Mikael Marklund v beli oblekci s tutujem in rdečim potiskom iz Kejžarjeve predstave Bela iz 2014. Obrnjen s hrbtom proti publiki natačno izvede gibalne napotke, ki jih je kakšne pol ure prej Kejžar bral z lista, nalepljenega na steno dvorane. Da je to to, kar se dogaja, nam zagotovo postane jasno, ko Marklund s peto zmečka paradižnik, kot je bil Kejžar prej zapovedal. Po koncu sola se Marklund prikloni in odide.

Plesalci se vrnejo na oder, da potrdijo, da predstave še ni konec ter izvedejo še zaključni prizor, več ali manj v prej postavljenih parametrih. S tem se Maklundov prizor prikaže kot zareza v celoti, ki ravno s to zarezo postane celota. Teza, antiteza, sinteza – ali kako že to gre?

Preživljati čas plesaje: Gibanje Afrodite nas po dveh letih spomni, kako ključna je Kejžarjeva prisotnost na odru. Ne v smislu briljantnega mojstra, pač pa kot plesalca, ki s svojim performativnim stanjem svoje soplesalce pripelje v sorodno intenzivno odrsko prezenco in zbranost, ki smo jo pogrešali v PČP iz leta 2022. Na vsebinski ravni je Gibanje Afrodite plesna predstava o vsem, kar je lahko ples z vidika plesalcev samih, torej – ples je telesni material, ples so srečanja med plesalci, ples so citati na prejšnje predstave, ples je izvajanje na plesno partituro, ples je gibanje na Man in the Mirror. Ples je tudi dekonstrukcija vsega naštetega in njihovo ponovno vznikanje. Ples se pokaže kot polje svobodnega manifestiranja ali nemanifestiranja potenciala, kot kateri performer hoče. Ali kot zapiše Kejžar v spremnem besedilu: »To je zgodba o gibanju med določenostjo in nedoločnostjo«. S tem predstavi uspe na do zdaj najbolj dodelan način manifestirati koreografsko-plesni kompost, ki ga je Kejžar napovedoval že nekaj let in v katerem je zbrana njegova dosedanja plesologija.

Foto - Matija Lukić, Vir FB stran producenta