Ne zgodi se pogosto, da si uprizoritev institucionalnega gledališča drzne sestopiti iz varnega udobja, ki ga ponuja oder. Čeprav kdaj pokukajo izza zavetja četrte stene, le redko vidimo dejanski sestop in aktiven stik z občinstvom. To je povsem razumljivo, saj je občinstvo nemara najbolj nepredvidljiva spremenljivka vsakokratne uprizoritve, zato lahko potek predstave ob njegovi večji vključenosti postane bolj negotov. A v Lutkovnem gledališču Ljubljana se tega tveganja niso ustrašili, kar se jim je v najnovejši pridobitvi Odra pod zvezdami tudi obrestovalo.

Interaktivna predstava Slišati morje je vzniknila pod taktirko avtorice in režiserke Saške Rakef. Namesto na sedeže dvorane smo povabljeni, da se bosi pridružimo igralki Maji Kunšič na morski jasi. Pod pridušenimi lučmi stopamo do mehke jase. Nad nami se v krogu počasi vrti jata rib in če prisluhnemo, že slišimo morje. Vsi ti elementi soustvarjajo pomirjujoče vzdušje in občutek varnosti. 

Predstava je namenjena otrokom od tretjega leta dalje in njihovim staršem. Medtem ko odrasli na jasi odsedijo precej meditativno izkušnjo, se otroci podajo v neraziskane kotičke medlo osvetljene dvorane. Po poti spoznavajo gradnike bolj ali manj poznanega vodnega ekosistema, od na dotik prijetnih kamnov do raznovrstnih živali. Vsak prizor dopolnjujeta iskanje koščka sestavljanke in glasbeni motiv, ki ga radostno pojejo tudi otroci. 

Predstava z govorom in glasbo dosega poetičnost in ritmičnost. Domala vse, kar slišimo, zveni kot uganka, ki pa ne kliče po nagli in glasni deklaraciji odgovora, temveč je poziv domišljiji, da raste iz nastavkov, ponujenih v predstavi, in obenem vabilo k udejstvovanju v gledališkem dogodku. K skrivnostnosti govorjene vsebine dodaja prostorska umeščenost v scenske elemente zamaskiranih virov zvoka, ki vzbujajo naše zanimanje, ko slišimo preigravanje glasov vsenaokrog, ne da bi nam bilo takoj jasno, od kod prihajajo.

Slišati morje ni razdrobljeno raziskovanje morja ali nepovezano spoznavanje slanovodnih prebivalcev. Precizna dramaturgija Pie Brezavšček nas popelje na potovanje z jase, kjer prvič srečamo dva delfina – ta, ki se iščeta. Na jasi se naše raziskovanje tudi sklene; znova z delfinoma, ki se najdeta. Jasa pa ni le prostorska sklenitev gledališke izkušnje, pač pa prostor, kjer se otroci spet najdejo s svojimi starši in skupaj sestavijo sestavljanko, ki združi motivne drobce vsakega prizora predstave. Z igralkami ponovimo tudi glasbene motive, ki smo jih zbirali skupaj z delčki sestavljanke. Predstava načrtno vključuje čute občinstva, da nas zapelje v sodoživljanje prizorov v prostoru in da našo izkušnjo na koncu preko čutov strni in vtisne v spomin. 

Različna morska bitja, ki jih srečamo po poti, oživljajo animatorke Ana Hribar, Asja Kahrimanović Babnik, Sonja Kononenko in Zala Ana Štiglic. Kot se med seboj razlikujejo živali – naletimo na marsikaj, od morskih konjičkov do hobotnice – se razlikujejo tudi lutke. Raznolikost lutk in animacijskih tehnik dodatno poudarja in oblikuje edinstvenost vsake živalske vrste ter spodbuja našo radovednost. Tudi lutke se vključujejo v našo igro – smiselno izkoriščajo scenske elemente in se odzivajo na gledalce, ki lahko lutke-živali celo pobožamo, če smo le dovolj nežni in potrpežljivi, da se nam upajo dovolj približati.

Izvajalke pozorno spremljajo občinstvo in po potrebi spretno preusmerijo gledalca nazaj v tok predstave. Toda ne le, da nas vodijo, obenem nam tudi sledijo. Zdi se, da prizori dihajo; ustvarjalke so pozorne, da v umirjeno pozornost občinstva ne posegajo prenagljeno, a nas tudi ne prepustijo dolgočasju. Vsak prizor ima svoj čas, v katerem lahko zaobjamemo preplet vseh komponent, ki ga tkejo.

Predstave za otroke prepogosto poskušajo biti poučne in vzgojne in včasih že prav pretirano izpostavljajo moralni nauk, ki naj bi ga od ogleda odnesli. Tudi Slišati morje lahko razumemo kot ozaveščanje o pomembnosti morij in njihovih prebivalcev, nemara zaznamo celo implikacije o skrbi za okolje in ekološki problematiki. Lahko prepoznamo vzpostavljanje povezave med človekom in naravo ali med starši in otroki. Toda vsa ta jako važna sporočila so podana subtilno, zato predstava ne izzveni moralistično, ampak ostaja odprto gledališko doživetje.

Poleg vzgojnega vidika se predstave za otroke in diskurz o njih zelo radi osredotočajo na otroško domišljijo in igrivost. Slišati morje izvrstno ulovi mejo vzpodbujanja otroške domišljije, ki je ne prekorači s pretirano konkretnostjo, v katero bi jo zamejila. Zgodbo gradi na intuitivnem nivoju, atmosfera pa še dodatno podpira doživljanje in plavanje v domišljijsko izgrajevanje podmorskega sveta.

Tako je Slišati morje izrazito senzorična predstava. Čeprav je to v veliki meri posledica raziskovanja otroškega vstopa v umetnost, se predstava tudi za gledalce, ki se po zemlji potikamo že znatno več kot tri leta, izkaže za zanimivo in inovativno. Če smo se le pripravljeni udeležiti igre, nas predstava povabi k čuječnosti; v ustvarjenem okolju postajamo pozorni na prostor okrog nas, lastne čute in na drugega. Poleg odlične tehnične izvedbe lahko občudujemo celovito izrabo gledališkega medija, ki se ne zapira v okvir prevladujoče uveljavljenih uprizoritvenih praks. Morda pa nas preprosto očara meditativen oddih od vsakdanjega vrveža na nežno osvetljeni mehki morski jasi na z domišljijo zapolnjenem morskem dnu.

Pisala je Tjaša.

_________________

Foto: Jaka Varmuž