Prepoved čutenja

Prepoved čutenja

Recenzija dogodka
2. 10. 2013 - 13.00

V SNG Drama je bila pretekli vikend v režiji večkrat nagrajenega Jerneja Lorencija - pred kratkim tudi na beograjskem Bitefu - premierno uprizorjena Svatba. Nostalgija se prikrade takoj, ko ob vstopu zagledaš sliko Tita na steni in zanimivo postavitev: gostilniški pult vzet iz socialistične menze ter vrteči se cigaretni dim. Celotna predstava je močno glasbeno podkovana, poleg songov se v ozadju vrtijo osladni slovenski pop komadi v stilu Gu-gu in Agropop. Nazaj prikličejo osemdeseta, saj je konec koncev tudi Rudi Šeligo dramo napisal leta osemdeset.

V replikah se čuti Šeligov značilen slog, ki navidez plehko opisuje tavajoče eksistence. Pri srcu so mu namreč bili zlasti mladi ljudje iz obrobja družbe, kar tematizira tudi ponedeljkova predstava.

Akcijo začne Aljaž Jovanović v vlogi Shizofrenika z nevrotičnimi izpadi. Shizofrenik je tudi narator in glasbenik. Napoveduje dogajanje ter igra klavir. Označimo ga lahko za vaškega posebneža. Kmalu zatem se razkrije, da so vaški posebneži vsi. Liki se utapljajo v brezciljnosti in obtoževanju ter si delijo zgodbe, ki so jih že stokrat povedali. Igra je realistična, ampak vseeno fizična, kar se kaže v gostilniških prepirih. Morda le na začetku predstave premalo prepričljiva.

Lahko bi rekli, da je vodilo režije izrek: „Hujši ste kot zveri“. V tej beznici, v kateri se srečujejo posebneži, je resnica pač relativna in odpuščanje nemogoče. Tako so tudi luči v prvi polovici predstave močne, osvetljujejo celotno dvorano. Kruto realnost, ki jo drama simbolizira, nabijajo naravnost v obraz. Igralci se sprehajajo mimo parterja, se usedejo na prost sedež. Celotno predstavo divje popivajo, hodijo ven in noter iz dvorane V zraku in kričijo po avli. V zraku se voha alkohol. Skratka, uporabljajo celotno stavbo Drame kot uprizoritveni prostor. Vendar pa ta koncept ni preveč inovativen. Lahko bi celo rekli, da je starejši od Šeligove drame.

Na prizorišče vstopita Jurij in Lenka, ki ju genialno uprizorita Janez Škof in Nina Ivanišin. Fizično in umsko hendikepiran par, ki živi v brlogu. Scenografija njunega domovanja je zatorej precej domiselno izpeljana. To je miniaturna, razstavljiva prikolica, ki deluje ljubko a hkrati klavstrofobično. Lenka in Jurij sicer funkcionirata lepše kot večina ostalih - normalnih. Lenka ve, da nima posluha, ampak vseeno lepo poje. Ne samo lepo, ampak tudi pretresljivo. Par sedi na barskih stolčkih in uživa njima lasten in poseben klepet. Medtem se dvorana stemni. Ostali igralci se jima kot lačni plenilci začnejo počasi približevati od strani. To doda predstavi nekakšen zlovešč podton.

Prepoved poroke določenim marginalnim skupinam, kar je tudi osrednja tema predstave, je vedno aktualna tema. Svatbi pa se predstava v celoti sicer posveti šele v drugem delu. Ker sta Lenka in Jurij hendikepirana, se ne smeta poročiti. Zaradi tega trpita. Pa vendar se ju ostali krajani odločijo osrečiti – z namišljenim obredom. A le za hip. Namišljenih obredov je namreč toliko, da ne štejemo več. Uprizoritev je tako polna komičnih konotacij. Te pa le še bolj poudarijo globoko žalost, ki preveva dogajanje.

Vsaka prava poroka ima na koncu zabavo. Ekscesiven ples in petje dajejo občutek sreče in svobode. Slutnjo po boljši prihodnosti. Pesmi, ki jih prepevajo, so skladno umeščene. Znani jugoslovanski rock komadi, ki jih v duetu pojeta Jovanovič in Gregor Baković so požele aplavz na odprti sceni.

Ko se lepa slutnja izniči, se lahko vprašamo o samem obstoju človečnosti. Svatje začnejo nad mladoporočencema izvajati psihično in fizično nasilje. Grobar Lenko v nedogled sprašuje, kaj je rekla. Namreč še v beznici je izustila, da si želi biti taka kot oni. A zdaj so oni postali brezčutni sadisti. V usta jima objestno tlačijo kruh, ki leti povsod. Shizofrenik klofuta Jurija tako močno, da odmeva po vsej dvorani. Tako močno, da težko gledamo. On pa le stoji in sprejema, sploh se ne upira.

Predstava ima sicer nekaj nejasnosti. Na primer, v tekstu je Taja, ki jo zaigra Tina Vrbnjak, odvisna od mamil. V uprizoritvi ni razvidno, da sta njena norost in histerija produkt abstinenčne krize. Lik Natakarice je pasiven, vendar deluje ambivalentno. Dobrodušno in šaljivo se smehlja gostom. Povsod je prisotna, vendar vseeno ne pomaga ubogemu paru med mučenjem.

Brutalnost je bila na neki toči tako močna, da so gledalci začeli zapuščati dvorano. Še posebno tisti v prvih vrstah. Bežeči gledalci naj bi se hostesam pritoževali, da so želeli razvedrila, ne pa agresije brez vsakega smisla. Vendar ima uprizoritev smisel natanko v uprizoritvi agresije, natanko v tem, kako ne postati okrutni buldožer, ki ruši vse pred sabo in s tem zdravi lastne frustracije.

 

Dvorane ni zapustila Urška Sajko. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness