Tako bi v maniri biografskega romana Joži, ki je letos izšel pri Beletrini, oddajo lahko začele s citatom ene od misli Jožice Avbelj. Avtorica romana, sicer dramaturginja Petra Pogorevc, se je na dobrih štiristo straneh knjige spopadla z življenjem svoje vedno najljubše igralke, kot je protagonistko označila v intervjuju z Buklo. V mehko vezanem špehu se v življenje rdečelase, globokoglase igralke s prvorazredno odrsko prezenco lahko končno potopi tudi njena oboževalka.

Sprva nas preseneti, saj zaradi prvoosebne pripovedovalke profesionalna kariera Jožice Avbelj izpade presenetljivo skromno. Da je bila leta 2001 najmlajša prejemnica Borštnikovega prstana, denimo ni omenjeno nikjer. Knjiga se torej ne bere kot biografija, bolj kot spomini, ki se začnejo v otroštvu in se končajo v zrelejših letih. Joži tako lahko očitamo predvsem to, kar lahko očitamo samemu žanru spominskega romana, napisanega s prvoosebno pripovedovalko, namreč da svoje življenje opiše subjektivno in s premalo konteksta, nemalokrat pa zapade tudi v sentimentalnost. Največji delež knjige namreč zapolnjuje spopadanje Jožice Avbelj z raznimi gledališkimi vlogami, ki kljub unikatnosti vsake od njih po polovici knjige postanejo monotone. In potem so tu še pasusi in pasusi imen sodelavk in sodelavcev, ki še vedno zasedajo pomembno mesto v Jožičinem srcu.

Biografski roman Joži je kljub temu daleč od neberljivega, prav nasprotno, je poln skrivnosti, anekdot in humornih spominov, ki jih bralka pač mora odkriti. Eden od slednjih je denimo ta, ko se je Avbelj v težkem tapetniškem plašču sprehajala po ulicah Beograda in so za njo klicali: »ide kauč!« Tudi govorica Avbelj, ki jo Petra Pogorevc v pisano besedo preslika tako v ritmu stavkov, odstavkov kot v besedišču, drži bralkino pozornost. Še posebej simpatična je ob Jožičini rabi anglizmov in narečne govorice oziroma švapanja, kot jo imenuje sama.

Avbelj se je namreč rodila v Postojni, njena družina pa je bila razpeta med Gorenjsko, Ljubljano in Primorsko, kar je odločilno zaznamovalo njeno odraščanje. Kot je zapisano v romanu: »To da sem gor zrasla na burji me zelo določa. Včasih se je tako razdivjala, da sem se morala oprijeti kandelabra, da me ne bi odpihnila. Ali pa sem se obrnila in naslonila nanjo, da me je držala. To mi je bilo the best.« Pripoved nas nato popelje od njenega prvega odrskega nastopa – recitala Župančičevega Cicibana in čebele – do njenega prvega javnega priznanja, ko je Župančičev Mak odrecitirala najbolje v razredu. V enem od poglavij Jožičine mladosti je opisano tudi, kako je Avbelj domačo kuhinjo videla kot vznemirljivo scenografijo za prizorišče otroških iger s sestro Jasno. Tu in drugod knjiga podlega klišeju biografskih romanov, in sicer da kompleksno in nepredvidljivo stvar, kot je človeško življenje, poskušajo osmisliti. V literarni adaptaciji življenja naj bi vsako dejanje prispevalo k izpolnitvi dramaturškega loka usode ‒ Jožici Avbelj so že od otroške igre v kuhinji usojene odrske deske. To pa preprosto ne odseva realnosti. Še posebej izumetničeno izpade ob več omembah naključnega dejstva, da se je Avbelj rodila v letu, ko je bil ustanovljen njen dolgoletni dom Mestno gledališče Ljubljansko.

Da je zametke kazal že v otroštvu, pa lažje verjamemo za Jožičin samozavesten in trmast karakter. To prepoznamo denimo iz pasusa, ko je na vprašanje tovarišice, katero je glavno mesto Jugoslavije, trikrat samozavestno odgovorila: »ja, Maribor«. Protagonistkin svojeglav značaj se prav tako kaže v njenem profesionalnem življenju. Misel, da ji je poljski režiser dodelil vlogo zgolj zaradi njenih dolgih las, jo je na primer tako preganjala, da se je postrigla. Nič drugačna ni bila v zasebnem življenju, ko je med napovedanim bombandiranjem Ljubljane leta 1991 trmasto odkorakala iz zaklonišča, ker se ji ni dalo gledati nadležnega soseda. Ti trenutki rezonirajo tudi s površnim oboževalcem, kot je pišoči, ki je že prisostvoval demonstracijam karakterja naslovne junakinje. Denimo na premieri v SNG Drama, ko samozavestno z napačnim imenom ogovori mimoidočega, ali pa ko iz publike na glas odgovarja na retorična vprašanja igralskega kolega na odru.

Ob naštevanju značajskih lastnosti, s katerimi se bralka lahko poistoveti, bi romanu nemara morali očitati še en trop biografskih romanov, namreč da se zvezde z njim hočejo približati oboževalkam, ki nemalokrat pozabijo, da so one prav tako ljudje. In tudi ta trop je prisoten, ko Avbelj denimo razkrije, kako je večkrat razkuhala riž. A nasploh mešanje profesionalnega z zasebnim in omembe vrednega z banalnim v romanu deluje bolj kot dinamizacijski mehanizem, saj biografija poudarek vendarle prepušča igralskim podvigom.

Ker se je Jožica Avbelj v zadnjih desetletjih največ udejstvovala v Mestnem gledališču ljubljanskem in v televizijskih nanizankah, njena površna opazovalka zlahka pozabi, da je igralka svoje začetke doživela na off sceni. V romanu pa lahko preberemo, da je Jožico že za časa njenega šolanja na Šubički kolegica Bara Levstik pripeljala v Jovanovićeve Pupilčke. Prek te izkušnje je soustvarila tudi neoavantgardni Spomenik G, s katerim je čez noč postala slavna. Ko se je s ponudbo za zaposlitev v MGL tako rekoč institucionalizirala, je ob prejemu prve redne plače začutila sram in nemir, vendar je po prehodu še ohranjala pristope gibalnega, neliterarnega in eksperimentalnega gledališča. Ko je nekoč dobila ponudbo, da bi igrala Julijo v klasično uprizorjenem Shakespearu, je režiserju denimo odločno zabrusila: »Mislim no way«. Da ima do gledališča – institucionalnega ali neodvisnega – posebno naklonjenost, razberemo tudi iz dejstva, da svoji prav tako obširni televizijski karieri nameni zgolj štiri vrstice na koncu romana.

Od gledaliških delov življenja naslovne velja omeniti tudi to, kako se je že v mladosti do te mere zaljubila v Hamleta, da se je sama označila za melanholično hamletomanko. Hamletomanko zato, ker se je od trenutka, ko je odkrila, da je že leta 1899 naslovno vlogo igrala Sarah Bernhardt, v njej želela preizkusiti tudi sama, in melanholična zato, ker se ji želja še do danes ni uresničila. Ob tovrstnih izkušnjah pa Pogorevc in Avbelj ne izkoristita priložnosti za obsodbo še vedno seksistične prakse slovenske institucionalne scene ‒ skozi celotno knjigo poskušata držati nekontroverzno držo.

Nasploh v biografskem romanu ne zasledimo veliko lascivnih skrivnosti. Bralka bo mogoče prebrala, kaj Avbelj počne v zaodrju, koja li je tajna zdrave kose Jožice Avbelj in pa zakaj je bilo vsem njenim mačkam ime Django. Karkoli bi dvignilo obrvi, pa ostane zamolčano. Ob omembi, da ji je po premieri predstave nekoč igralski kolega očital, da Drami še nihče ni naredil takšne sramote kot Joži, nam pripovedovalka denimo razodene svoje stališče, da čez mrtve ne bo govorila.

Mrhovinarke, željne rumenih intrig, Joži raje ne vzemite v svoje kremplje. Še povprečnim ljubiteljicam biografij bi se tale morda zdela malce dolgocajtna, še posebej če ne poznate že ducatov in ducatov imen Jožičinih igralskih rojakinj. Oboževalke igralske legende pa boste tako kot pišoči v njej zagotovo našle kaj okusnega za glodati.