V tokratnem Teatru v eter obravnavamo ne le eno predstavo, temveč kar celoten abonma, in sicer Abonma Simona Semenič. V produkciji Mesta Žensk in Nove Pošte sta ga zasnovala Teja Reba in Janez Janša, kot koproducenti pa so sodelovali Bunker, Kulturno društvo Integrali, Slovenski gledališki inštitut in AGRFT. Jasno je, kdo je bil epicenter abonmaja: Simona Semenič, slovenska dramatičarka in letošnja kontroverzna nagrajenka nagrade Prešernovega sklada, se je, popolna v svoji cinični nepopolnosti, znašla v svojem lastnem abonmaju, ki je ni le poskušal predstaviti, temveč je želel biti - Simona Semenič.

Abonma je bil sestavljen iz okrogle mize o uprizarjanju nove dramatike, performansov »Jaz, žrtev« in »drugič«, predstave »S*S«, premiere Semeničinega teksta »jerebika, štrudelj, ples pa še kaj« ter na drugi strani bolj teoretskega dela, ki je zaobjemal simpozij »Vsak cuka svojo delicijo«, pogovore in predavanje Alje Lobnik z naslovom »Ima u tome nešto lepo«. Omenjeni simpozij, ki se je odvil v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta, je poskušal temeljito prečesati vsebino in formo pisanja Simone Semenič, od njenih performansov do dveh knjig.

Semenič je namreč izdala že dve knjigi, in sicer »me slišiš« in »tri drame«, kar je za pojme še ne osivele slovenske dramatičarke visoka številka. V spremni besedi zbirke njenih dram z naslovom »tri drame« Nika Leskovšek našteje tri faktorje, ki spremljajo Semeničino dramatiko/delovanje/pisanje; slednji prežemajo tudi pričujoč abonma. Prvi faktor je njena osebnoizpovedna trilogija »žrtev«, katere dva performansa sta bila izvajana v abonmaju. Drugi faktor Leskovšek poimenuje Semeničina »vsakodnevna privatna bipolitika«, v kateri zaobjema povezovanje Semeničine intime s kritiko širšega konteksta družbe, v kateri živi. Tretji faktor je fenomen skupine mladih dramatikov »preglej«, kjer je bila Semenič tudi soustanoviteljica in pobudnica.

Če se ustavimo kar pri prvem faktorju, sta bila, kot rečeno, v abonmaju uprizorjena performansa »Jaz, žrtev« in »drugič«, ki sta del omenjene trilogije. V tej osebnoizpovedni seriji monologov se Simona Semenič na izpoveden način dotakne svojih travm, predvsem spopadanja z epilepsijo. Semenič v njej razgrinja oseben življenjski boj skozi posebno obliko odrskega izpraševanja, v katerem je občinstvo močno vtkano v uprizoritveno zasnovo. Performans kot sam ne more obstajati brez poslušalcev. Ali gledalcev. Ali obojih.

Semenič namreč v svoje delo brezpogojno vpeljuje prejemnika umetniškega dela, ga postavi v svoje čevlje s tem, da ga direktno ogovarja ali pa mu besedilo izroči v glasno branje. Tako gledalec lažje oblikuje empatijo do avtorice, saj s tem postane del performansa in zatorej del njenega sveta. Semenič mu omogoči, da bolj jasno ugleda njeno vizuro sveta in preko tega njen kritičen pogled na dogajanje v njem. Kar se dotakne gledalca, ni le domišljenost v uprizoritvenem konceptu ali obrnitev h gledalcem, temveč pričevanje poetski artikuliranosti med prvim in drugim performansom. Priča smo torej osebni rasti posameznice, ki skozi čas in monologe gradi odnos do epilepsije in posledično svojega življenja.

Vsakodnevna privatna bipolitika je faktor številka dve in označuje Semeničino vokalizacijo njene osebne pozicije v svetu. V današnji svet je umeščena kot dramatičarka, srečna mati dveh otrok, epileptičarka ter samozaposlena v kulturi. Vse to se v njenem delu zrcali ne le skozi avtobiografske motive, temveč tudi skozi karakterizacijo dramskih likov. Le-ti so iskreni, živi in delujejo pristno, ker so v jedru prepleti z nasprotujočimi tegobami. Semenič pa s temi tegobami daje glas marginaliziranim in zamolčanim ljudem.

Kompleksnost Semeničinega prekrivanja med samorefleksijo in argumentiranim aktualnim pogledom na družbo je v abonmaju ponazorila predstava »S*S«. Kolaž replik v predstavi je omogočil vpogled v kontroverznost, ki jo je povzročila odločitev žirije letošnje nagrade Prešernovega sklada, da nagrado prejme Simona Semenič za svoj umetniški opus zadnjih dveh let. Plaz negativnosti in kvazi strokovnih mnenj, da je možen obstoj tako imenovane izrojene umetnosti, se je usul takoj za razglasitvijo nagrajencev.

Spletne nakladače je razvnel repost devet let stare fotografije, na kateri Semenič pozira ovita v slovensko zastavo z izrezanim grbom. Mimogrede lahko omenimo, da jim je možnost občudovanja te slike hvaležno omogočila tudi Mestna galerija Ljubljana v okviru razstave Prrrrrrr, ki je bila na ogled vse do začetka septembra letošnjega leta. Predstava »S*S« pa je dala prostor diskusiji in replikam, ki jih je sprožila podelitev nagrade Prešernovega sklada Simoni Semenič. Njeno delo tesno prepleta osebno pozicijo nosečnice z ogorčenostjo nad takratnim političnim položajem in v kombinaciji obojega še vedno močno razvnema javno mnenje.

V abonma so bila vpletena tudi predavanja o pomenu Semeničinega dela, dramatike in ustvarjanja, hkrati pa je bila organizirana tudi okrogla miza O uprizarjanju nove dramatike. Semenič je bila kot ustanoviteljica »pregleja« pobudnica takratne platforme za novo dramatiko, hkrati pa je v lanskem letu v okviru festivala dramske pisave Vzkrik vodila tudi dramsko delavnico. S tem Semenič ni le najvidnejša slovenska dramatičarka sodobne dramatike, temveč tudi zaščitnica in gojiteljica zdajšnje mlade dramatike. Z okroglo mizo pa so v abonmaju dali prostor tudi mladim ustvarjalcev, da o svoji poziciji javno debatirajo in izpostavijo perečo pozicijo neuprizarjanja slovenske dramatike. Simona Semenič, ki izhaja iz podobne situacije samozaposlenega v kulturi, je v svojih delih dostikrat opozarjala na njihovo pozicijo, česar ni pozabila tudi kot uveljavljena dramatičarka.

Abonma si je za iztočnico postavil dramski opus dramatičarke Simone Semenič kot sodobno prelomnico v slovenski dramatiki in Simono Semenič kot gojiteljico slovenske dramske pisave, performerko in navsezadnje človeka v današnjem svetu. Od performansov v njeni režiji se abonma razteza vse do premiere bolj teksta kot predstave »jerebika, štrudelj, ples pa še kaj«, v kateri je bilo besedilo v celoti projicirano na zadnjo stran dvorane. Predavanja, okrogla miza in simpozij so pripomogli k razčesavanju in kategorizaciji njenega opusa, vendar so z okroglo mizo dali prostor tudi njeni viziji močnejše in vitalnejše mlade dramatike, ki pa jo je potrebno tudi angažirano uprizarjati.

Pozicija Simone Semenič je ostra, cinična, predvsem pa kritična do trenutnega sveta ter hkrati tudi do same sebe. Vsa ta načela so se kristalno zrcalila skozi celoten abonma. Njen duh je prežemal vsak abonmajski dogodek, velikokrat pa je bila prisotna tudi fizično. Abonma zato ni bil o Simoni Semenič. Abonma je bil Simona Semenič.