»Talent« v narekovajih
26. maja se je zaključilo letošnje tekmovanje Majska kraljica, na katerem je Kitka Dinamitka odnesla krono sotekmovalkama Akiri Ve in Noah Fence. Tekmovanje, katerega začetki segajo v leto 2019, je bilo letos že peto, zato se spodobi, da ga končno enkrat osvetlimo tudi skozi kritiško prizmo. V naslednjih desetih minutah se zato predajte radijskim valovom, ki vas bodo zazibali v poskus kritiškega spopada z Majsko kraljico kot uprizoritvijo; ob trinajsti uri in 45 minut pa prisluhnite še kritiški obravnavi nastopov tekmovalk.
Če bi na Majsko kraljico gledale kot na uprizoritev – kar običajno počnemo v oddaji Teater v eter –, se pričujoči zapis kakopak ne bi spodobil, saj nemara ne zadošča osnovnim načelom kritiške higieničnosti, saj je avtorica zapisa v prvem predizboru, 10. maja, sedela za pultom strokovne žirije. Po drugi strani pa se zdi, da jo prav takšno prepoznanje kvalificira. V vsakem primeru pa si zato avtorica ne bi želela podvajati svojih že izrečenih mnenj, še sploh pa ne bi hotela implicirati, da so bila njena mnenja kakorkoli merodajnejša kot ocene njenih sožirantk ali pa mnenja raje na televotingu. V pričujočem prispevku se bo raje osredotočila na kontekstualizacijo samega tekmovanja dregic.
Po akademičarki Uti Schirmer lahko dreg skozi prakseološko prizmo razumemo kot kontekstualizirano družbeno prakso. Kralje, kraljice ter vse tiste vmes in onkraj v teatrološkem jeziku lahko obravnavamo kot nekakšne kantavtorje, katerih delovanje je večplastno in interdisciplinarno ter – če parafraziramo Zalo Dobovšek – izveninstitucionalno, le če kantavtorjev samih ne dojemamo kot institucij. Dregice se v svojih dregovskih personah namreč pojavljajo tako na odru kot na družabnih omrežjih in v klubskem življenju. Tako v lastnih produkcijah kot pred občinstvi svojih rojakinj. Persone pa so bolj ali manj vezane tudi na osebnosti pod lasuljami in trepalnicami.
Na sceni pa se dreg ne prakticira zgolj kot utelešeni performans, temveč se večkrat prepleta v oblike specifičnih dogodkovnih žanrov oziroma jih zavzema. Med njimi je nemara najprepoznavnejši dregovski kabaret, v katerem se pod vodstvom gostiteljice druga za drugo zvrstijo dregice z žnabljenjem in – če imamo srečo – še eno skupinsko točko. Eden prepoznavnejših žanrov pa je tudi tekmovanje. Popularizacija tega žanra je nedvomno povezana z uspešnostjo ameriškega šova RuPaulino tekmovanje dregic, vendar ima zametke v času še pred rojstvom omenjene kraljice – v harlemskih dregovskih plesih iz šestdesetih let 19. stoletja. Tekmovalnost na tovrstnih dogodkih pomeni tako napetost ob pričakovanju razpleta kot tudi motivacijo tekmovalk: te se potegujejo za denarno nagrado, občinstvo pa s podeljevanjem glasov svoji favoritki lahko do te nagrade pomaga. Duh tekmovalnosti pa je v dregu in kulturi ballrooma daleč od krutega, saj dreg do vsega zavzema kempovsko distanco, s katero naj ničesar ne bi jemali preveč resno.
Majska kraljica 2024 se je držala že ustaljene forme. Organizatorica in gostiteljica, prva dama novega vala slovenske dreg scene, Babsy Adler, je pozdravila občinstvo, povezovala in komentirala program ter tudi sama nastopila z nekaj točkami žnabljenja. Ob začetku dveh predizborov v Klubu Tiffany in finala v Zorici je predstavila tudi strokovno žirijo, ki je kraljice ocenjevala v dveh kategorijah: modna brv in nastop. Žirantke so k nalogi pristopale bolj prizemljeno ali pa povsem performativno, kakor nastopajoče, saj večinoma tudi same izhajajo iz vrst dregic. Potek organizacije in letošnje novosti predstavi Adler.
Da se na talent dregic gleda v narekovajih, še zdaleč ni zgolj nekakšen sontagizem, marveč se nanaša na dejstvo, da so – če uporabimo besede Anđe Rupić – prave kraljice za vse same: spretne morajo biti tako pri konceptualizaciji, izbiri komada, izvedbi, prezenci, fizičnosti, kostumografiji, šminki, lasulji in še bi lahko naštevale. Talent tako še zdaleč ni zgolj izvedenost v žnabljenju, kakor se včasih rado kritizira. Komentira Kitka Dinamitka:
Tisto, kar na dregovskem tekmovanju gledamo in pozitivno vrednotimo, pa še zdaleč ne bi smelo biti tisto, kar gledamo in pozitivno vrednotimo v strejtovskem svetu. Da bi kultura drega obdržala svoj subverzivni naboj, mora utelešati alternativo strejtovskim imperativom tekmovanja, prirojenih talentov in predvsem resnosti.
Ali se je Majska kraljica 2024 torej dobro odrezala v utelešenju kempovske senzibilitete? Ostanite z nami in izvedele boste ob trinajsti uri in 45 minut.
Dodaj komentar
Komentiraj