Telebajski za telebane

Telebajski za telebane

Recenzija dogodka
12. 5. 2014 - 13.00

Spremni tekst pravi, da tu »ljudje, zaprti v klavstrofobični ekshibicionizem, zdrsnejo v kožo in plašče deformiranih psiholoških projekcij,« da je to »satirična zbirka različnih odlomkov kulturne in zabavne industrije« in da predstava niha »med gledališko fikcijo, zabavnimi plesnimi vložki in glasbenimi elementi.« In, obvezno, še citat Alberta Einsteina, ki modruje »o neskončnosti človeške neumnosti«.

V produkciji Emanata, zavoda za afirmacijo in razvoj plesa in sodobne umetnosti, je Dvorana Duše Počkaj v Cankarjevem domu slabo uro pričakovala vzlet, a predstava Tri psice, dva planeta, ena raketa se ni dvignila od tal. Pasjim izvajalkam Jeleni Rusjan, Nataši Živković in Urški Vohar, sicer tudi avtorici, je pod oznako fizičnega gledališča uspelo nanizati vse floskule, ki jih oblika sarkastične satire danes ponuja.

Publiko v dogajanje vpelje neposredni nagovor, ki pozdravlja gledalce oddaje Misija na Mars, le ta pa spremlja priprave treh kandidatk, ki se prek psihičnih in fizičnih nalog pripravljajo na zahtevni vesoljski podvig poleta in življenja na rdečem planetu. Protagonistke se nam že od začetka pa vse do konca kažejo kot izraziti karakterni stereotipi: tu je zagrizena samska karieristka, senzibilna new age sestra ljubezni in mamica, željna prostora in miru. Temu sledi tudi kostumografija: med treningom vsaka telovadi v svojem barvnem dresu, med intervjuji je vsaka razgaljena v specifičnem spodnjem perilu, ob vzletu pa si vsaka nadene napihljiv kombinezon, spet v enobarvnih inačicah zelene, rdeče in modre.

Z medsebojno pomočjo in na krilih ventilatorjev prispejo na cilj, kjer začnejo raziskovati prostor in gib, ki ju določa oteževalna okoliščina njihovih napihljivih oblačil. K vzpostavljanju komike v novem bivalnem okolju pripomorejo tudi napihljive igrače, blazine in naslonjači, ki jih z nemalo zapleti razpostavljajo po odru. Potencial mima, ki ga izvajalke uporabljajo za prekopicevanje in kotaljenje, se sicer hitro izprazni in izgubi učinek izražanja napihnjenih egov, človeške neokretnosti in izmuzljivega konsenza, ki se začne izpostavljati v kasnejših prizorih.

Temu sledi novo vključevanje v oddajo in priča smo kulturnemu programu opotekajočih se plesalk, manifestu kozmične družbene ureditve in poročilu o napredku egalitarne utopije, prozornost, ki se kaže v očitnem konfliktu med izrečenim in stvarnim, pa, kot se nemalokrat satiri lahko dogodi, nevarno meji na podcenjevanje občinstva. Tako na primer naseljenke stiskajo k sebi napihljive predmete, skladne z barvo njihovega kombinezona, hkrati pa v isti sapi opevajo novo ureditev, v kateri »ni lastnine, ni osebnih dokumentov« in podobno.

Plemenito človečanska, a vselej medijsko spektakularna pobuda za vzpostavitev kozmičnega reda na novem planetu se zaradi esencialističnega bremena, osebnih karakteristik in večnega poskušanja fascinirati, kot se namiguje že med samo predstavo, obrne na glavo. Po štiridesetih letih je družba na Marsu na višku razvoja, naše tri telebajske pa imajo v rokah brezštevilne pozicije različnih uradov, sekretariatov in ministrstev. Osvežujoči vetrc ventilatorjev, ki jih je sprva popeljal v vesolje, jih na koncu, ko se sedeče na napihljivih foteljih prepirajo za zasluge, prevrne in odnese v zatemnitev.

Uprizoritev je nadvse robata in zdi se, da skoraj na vsakem koraku – no, prevalu – z vsakim prizorom in izrečeno repliko podcenjuje gledalčevo dojemljivost za družbeno kritiko. S svojo logiko lotevanja ekshibicionizma sodobne družbe ne zmore detektirati razlogov ali mehanizmov, katerih simptome tako vehementno napihuje in ne preveč pretanjeno kaže, pa čeprav uporablja posrečeno fabulo misije na Mars. Prav tako se okvir televizijskega šova, ki naj bi ga mi kot gledalci spremljali, zanaša zgolj na fiktivni dogovor, izpostavljen prek neposrednega nagovora publike, in ostane brez kakršnihkoli drugih uprizoritvenih dopolnitev ali rešitev.

Celotna zgodba izpade kot izgovor za neumorno ponavljanje znanih krilatic in sintagem s kulturne, zabavne in politične scene ter gest fizične komedije, ta pa, vsaj glede na odziv večine premierske publike, zadostuje za krepak smeh. Predvsem je močno zapostavljena gibalna dramaturgija oziroma karakterizacija prek protagonistkam svojskih gibalnih lastnosti, mi pa še kar jezdimo na paradnem konju z imenom fizično gledališče. Odsotnost takšne karakterizacije namreč tako bode v oči, da se pojavi vprašanje, zakaj je gib tisto, kar enači njihove vloge že od samega začetka, in so kostumske in verbalne distinkcije bistveni znaki karakterja. Nedomišljenosti in nekonsistentnosti ekipi ne gre očitati, zna biti, da je konja zgolj napihovalo.

Izvedba vseh treh ustvarjalk se v veliki meri naslanja na izhodišče stereotipnosti likov, ki ne premorejo avtentičnih pomislekov, zaradi površnosti pa predstava ne vzpostavi natančnejšega spoprijemanja s temo in ne doseže resnejše problematizacije zastavljenega problema. Ostane le nizanje inflatornih prizorov, cvet klovnovske – khm, khm – umetniške masturbacije.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

dober dan, teleban! samega sebe si dobro označil. na nivo "bruha se mi ob tvoji kritiki" se pa niti ne bom spuščala (ups, ne morem si pomagati).

Ne jest kozolcev na ledene može. Škampiča rabiš. (Škampič = en prst u pizdo, druzga pa v rit.) Ti si ena taka jezna luknja, Tomaž.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.