Med udarjanjem elektronskega beata se iz teme izluščijo delci teles v plesu, osvetljeni s smartphoni, ki jih držijo v rokah. Včasih kaka najstnica klikne selfi, včasih se meni na telefonu s kolegi, nato telesa potegne za seboj ritem glasbe in telefoni postanejo luči v diskaču. Diktat basov kulminira v impozantni skupinski koreografiji. Nato rez - sprememba atmosfere. Pademo v triphopovsko klavstrofobično pokrajino in soj telefonov, ki obkrožajo počasni ženski solo - jo snemajo? Nadzirajo? Napetost med posameznico in skupino se razblini v dekliškem objemu.

#Realnost, srednješolska plesno-gledališka predstava Teatra Pozitiv nosi pečat časa nastanka skupine, ki deluje znotraj KUD Pozitiv in Dijaškega doma Ivana Cankarja od 1997 dalje. Takrat je Drago Pintarič, pedagog in duhovni vodja društva, k sodelovanju povabil gibalca Sebastjana Stariča. Starič je bil del scene fizičnega gledališča, ki se je vrtela okoli skupin Betontanc in Fourklor ter avtorjev Matjaža Pograjca, Branka Potočana in Tomaža Štrucla, ti pa so inspiracijo nabirali pri Wimu Vandekeybusu in DV8. Gib je bil osnovan na fizičnemu kontaktu, dvigih, padcih, valjanju po tleh ali zabijanju v stene. Atmosfera je bila klavstrofobična, včasih fajterska in poetična hkrati. Stil urban, uličen, aktualen. Pogosta tema privlačnost in bitka med spoloma ali vsaj konflikt med posameznikom in plemenom. Pa kakšni notranji boji pa napetost pa pridušene luči pa basi, faking težki basi. Starič je v legendarni Pozitivovi predstavi Dargop iz 1999 praktično odrolal celo plato Mezzanine Massive Attack kot podlago. Jasno.

#Realnost ima opazne sledi tega obdobja, navsezadnje sta oba mentorja in režiserja Borut Bučinel - Bučo in Miha Maver švicala v Dargopu. Malo tudi, kot je priznal Miha, nastopajoči, “niso vedeli, kaj bi delali, pa sva jih malo potisnila v to.” V drugem delu predstave se pojavi tista trejdmark dinamika devetdesetih: privlačnost in odbijanje med pari, izogibanje in pecanje. Nova je selfie-zaljubljenost oziroma erotika, usmerjena v vase usmerjen telefon. Jon, eden od dveh fantov med petimi dekleti, uprizori čutno flirtanje s kamero, ki dve desetletji nazaj ni bilo zamisljivo znotraj malce mačističnega kozmosa slovenske fizično-gledališke scene. Na prvi pogled bi se nemara gledalcem nad 30 let zdelo, da #Realnost zoperstavlja fizični svet švicanja in najstniških hormonov, ki ga čutimo pred sabo na odru, nasproti medijsko posredovanemu svetu socialnih omrežij. V zaodrju mi Jon pojasni, ne, za njih to ni nasprotje, socialna omrežja so del realnosti. In vendar, prizoru, v katerem se skupina nastavi fotografiranju s strani publike, sledi 5 minutna plesna ekshibicija individualnih plesnih muvov, medsebojnega draženja, duvanja, skratka: žuranja. Heštegi plavajo na jezeru švica in feromonov.

S srednješolskim teatrom je pogosto hudič. Nekateri mentorji se do najstnikov obnašajo, kot da so še osnovnošolci. Nekateri, kot da so odrasli igralci, ki že od petnajstih trenirajo za sprejemce za AGRFT. Pa razni učitelji z ambicijami in malce zastarelo ali naivno estetiko. Kje se torej najstnik lahko izrazi kot najstnik? Samonikle skupine so super, a brez pomoči mentorjev lahko razpadejo, preden najdejo svojo kreativno smer. Vodilo KUD-a Pozitiv pod dolgoletnim vodstvom pedagoga Draga Pintariča je ravno to: da se najstniki lahko kreativno izživijo, bodisi v gledališču, videu, likovnih delavnicah, pisanju časopisa ... seznam dejavnosti je dolg. Mentorji so pogosto sami bivši dicarji, ki štekajo in znajo usmerjati nadobudno kreativnost. “Da nebo kdo reku, da jih z Bučotom v kaj siliva,” pravi Miha glede prizora v #Realnosti, kjer zasedba stoji v ravni črti s hrbtom proti odru in osvetljeni od mobilcev vsak zase orgazmirajo v kanonu, “to sceno so si čisto sami zmislili.”

V devetdesetih je bila scena najstniškega fizičnega teatra večja - Potočan je imel skupino v GILŠ-u, sam sem bil v Štruclovi skupini na bežigrajski gimnaziji. Fizični teater nam je bil kul, ker je bil gib bližje norjenju po plesišču kot neki prefinjeni sodobnoplesni tehniki. Ker si hitro osvojil neke gibalne osnove in kot skupina sestavil prizor iz nule brez predloge. Ker je bil poudarek na glasbi in atmosferi in ta je bila sodobna, urbana, subkulturna. Ker si švical in se dotikal drugih prešvicanih najstniških teles. Na odru se je vzpostavil fiktivni prostor, kjer nisi rabil govoriti, kjer se nisi obnašal vsakodnevno, prostor, kjer si se lahko izživel, znorel, izgubil in nemara našel. Če ne v puberteti, kdaj potem?

Poleg linije urbanega subkulturnega fizičnega teatra, ki vodi od začetkov Teatra Pozitiv s Staričem in Štruclom preko mlajših mentorjev, Bučinela, Mavra in Radovana Jaušovca, do #Realnosti, smo na odru Kreatorija skozi leta videli tudi druge estetike. Nekatere predstave so nastale iz samonikle pobude srednješolcev, nekatere so bile bolj gledališke ali bolj sodobnoplesne, recimo pretekle produkcije Bare Kolenc, Alje Kapun ali Gee Erjavec. Če je #Realnost predstava, ki se napaja iz srednješolskega žuranja, hormonov in kolektivne kemije, ima letošnja produkcija Amaranth predvsem avtorsko estetiko. Z njo so v Pozitivu dali priložnost dijakinji Špeli Vene ustvariti svoj režijski prvenec.

Amaranth je bolj sodobnoplesna predstava kot fizičnogledališka. Prizori torej niso zasnovani na medosebni dinamiki, temveč se zarisujejo kot odrske slike, v katerih se prepletajo simultane plesne situacije. V poetični atmosferi se vzpostavi opozicija med skupino kot jato vran in pripovedovalko Emo Ajster, ki deklamira svoje avtorsko besedilo. Slišimo besede o smrti, o bolečih spominih, o prebolevanju, o minevanju časa. Ugibam, da so vzrok najstniška zlomljena srca. A gre zares. V primerjavi s srednješolskimi predstavami, ki jih producirajo sodobnoplesne šole, je prezenca nastopajočih tu bolj čustveno intenzivna. Tematika nastopajoče osebno zadeva, vanjo se spustijo z vso resnostjo. Dramaturgija predstave vodi plesalce skozi predelovanje travm, skozi navznoter usmerjeno plesno gibanje proti nekakšni katarzi ali integraciji izkušenj. Tej ekistencialno-simbolistični perspektivi se zoperstavljajo pretežno rožnati baletni dresi plesalcev. Vtis poetičnega, simbolnega, nemara ritualnega sveta še podpre največja kvaliteta predstave: individualno razdelan gib vsakega plesalca.

KUD Pozitiv in Teater Pozitiv sta pod dolgoletnim vodstvom Draga Pintariča postala valilnici srednješolske kreativnosti - prostor, v katerem se najstniki lahko izživijo osebno ali umetniško ali se samo pridejo družit. Vse dejavnosti preveva kolektivni duh - od zaodrja s prostorom za druženja, mentorjev, ki so na enakovredni ravni z najstniki, do mreže gostovanj in taborov, kjer si mladi lahko okrepijo medosebne vezi. Glede na subkulturno noto, ki podpira tako kreativno avtonomijo kot skupinski duh, niti ni čudno, da se je marsikateri dicar kasneje znašel tudi na Radiu Študent. In da bomo v kulturno-humanistični redakciji s KUDom Pozitiv sodelovali pri organizaciji literarnega večera v prostorih Kreatorija v okviru 50-letnice našega radia.

Fotografija: Amaranth (Ronja Jakomini)