Počasi in podkožno

Recenzija dogodka
16. 8. 2022 - 13.30

Ob vstopu v dvorano Plesnega teatra Ljubljana nas pričakata pianino in urejena performerka, ki se nam zahvali za ponovno udeležbo na rednem srečanju psihoanalitičnega seminarja. V zborni izreki in z artikulirano prezentacijo nam oriše osnove dela z nezavednim, nekaj nam zaigra na klavir, na-kar se za-ta-K-ne. Papir z napisom »deja-vu« sam od sebe pade na tla. Tudi perfomerka sama od sebe pade na tla. »Ah, saj ni nič,« pravi med pobiranjem, nakar v naslednji sliki gleda svojo dvojnico, kako drsi čez oder. 

Racionalna logika dogodkov se počasi razkraja, ko enako oblečeni dekleti s praznim pogledom hodita v krogu s počasnim plesnim korakom; ko med igranjem dekleta na pianino njena dvojnica pade iz škatle; ko enako oblečeni dekleti s praznim pogledom hodita v krogu s počasnim plesnim korakom; ko napis »deja-vu« spet pade s stojala. Dogodke, ki smo jih že videli, vidimo znova in naš občutek za čas postaja nezanesljiv. Ob zatemnitvah med prizori nikoli ne vemo, ali se je predstava že končala ali sledi nov odsek nelogičnega plastenja materiala, v katerem izza številnih zaves in kotov vznikajo nove dvojnice nastopajoče. 

Predstavo Lento e violento – oziroma »počasi in silovito« – italijansko-francoske avtorice in performerke Valentine Cortese smo si ogledali 10. junija na otvoritveni večer mednarodnega festivala sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf!. Predstava naj bi sodila v žanr nove magije, za katerega je značilno, da iluzionističnih trikov ne uporablja za preprosto demonstracijo veščine, ki naj bi jo publika občudovala. Lento e violento tako oblikuje kompleksnejšo umetniško strategijo, ki se s sanjsko logiko in namigom na strička Freuda napaja iz zakladnice nadrealizma. 

Za umetniški pristop predstave sta ključna specifična dramaturgija ter njeno kombiniranje realističnih in nerealističnih elementov. Uporaba časovnih zank, sodobnega plesa in nerealističnih pristopov sama po sebi ne bi bila nič novega za občinstvo, vajeno abstrakcije sodobnega plesa in mnogoštevilnih strategij sodobnih uprizoritvenih praks. A da je pristop nerealističen, še ne pomeni, da je nelogičen. Lento e violento demonstrira, da nekaj učinkuje nelogično šele na ozadju kavzalne logike, ki jo gledalci ponotranjimo kot nosilno organizacijo dogajanja. Le če sprejmemo, da performerka uteleša realističen gledališki lik, lahko njena natančna artikulacija gest in sodobnoplesni gibi delujejo sanjsko. Le znotraj realističnega okvirja lahko postopki kolaža, montaže in repeticije pričarajo fantastične nadrealistične podobe. Zato mora predstava na začetku vzpostaviti realistično gledališko konvencijo, preden jo lahko počasi razgradi in nas popelje v hipnotičen asociativni tok podob.

A tudi ko nam vsakdanja logika že sredi predstave spolzi med prsti, ustvarjalna ekipa zaganja v nas kaskado novih in novih presenečenj, ki ne izhajajo iz prej videnega in jih ne moremo predvideti. Prizorom z dvojnicami in časovnimi zankami recimo sledi priklon, v katerem se avtorica opraviči, da so pozabili uporabiti meglo – nakar megla napolni oder in hitro ugotovimo, da predstave še ni konec. Elementi priklona in spuščanja megle pa se repetirajo v novih časovnih zankah naslednjega prizora. Nato se izza zavese prikaže miniaturni pianino z miniaturnimi verzijami razglednic, ki jih bomo lahko po predstavi kupili v preddverju. Nato se izza zavese prikaže še drugi miniaturni pianino. Nato dvojnici na odru odvržeta kostum in razkrijeta še drugo večerno obleko. Nato dvojnici na odru odvržeta kostum in razkrijeta še tretjo večerno obleko. In jaz nisem več jaz in moja hiša ni več moja hiša. 

V prostem asociativnem toku podob, ki se vzpenjajo proti vedno višjim stopnjam nepričakovanega, kavzalnost izpuhti. Ob manku orientacijskih točk, zaradi katerega ne zmoremo niti oceniti ali temà označuje le konec prizora ali že konec predstave, se lahko zgolj predamo vpijanju trenutnih odrskih podob, ki se plastijo, podvajajo in zrcalijo pred nami ter nam zaradi neoprijemljive logike svojega pojavljanja hitro spet spolzijo iz spomina. V iskanju vzorca razlage se naši miselni tokovi razprejo v nelinearno procesiranje podob in s tem pravzaprav preidemo v drugačno stanje prisotnosti. Pri tem je ključno, da se začetni realistični okvir predstave topi tako počasi, da naš interpretacijski aparat ne opazi spremembe koordinat. Fantastična nadrealistična sanjska logika torej vznika iz tega, da smo napeljani, naj kolažirane podobe in repeticije interpretiramo, kot da bi sodile v vsakdanji red dogodkov. 

Podoben spoj odrskega realizma in cirkuških prvin za tvorbo fantazijskih ali sanjskih podob smo opazili še v dveh predstavah s festivala Klovnbuf!, ki sta skupaj z Lento e violento pletli eno od rdečih niti letošnjega festivalskega programa. V hrvaški klovnovski predstavi Zaveza skupine Cirk Pozor smo gledali boj klovnese z absurdom popredmetenega sveta, ki je po tematiki in temačnem podtonu spominjal na nekatere modernistične risanke zagrebške šole animacije, recimo na kratki film Sam Vatroslava Mimice iz leta 1958 [link]. V festivalski produkciji Poskus sobe po motivih ruske pesnice iz prve polovice 20. stoletja Marine Cvetajeve pa je performerka Danijela Zajc dobršen del dogajanja prestavila s tal v zrak, kjer je skupaj s številnimi predmeti lebdela na vrveh. To je ustrezalo liričnemu svetu pesnice in se po besedah ustvarjalne ekipe nanašalo tudi na motive sočasnega ruskega slikarstva. V selekciji vseh treh predstav je opazna težnja premakniti obče razumevanje cirkusa kot ekshibicije veščin proti praksam novega cirkusa kot polnopravni obliki snovalnega ali natančneje gibalnega gledališča. Akrobatika, iluzionizem in klovnovska igra se v naštetih predstavah kot elementi fantastičnega vpenjajo v kreiranje odrskih podob s subtilnejšimi učinki, ki v nasprotju s cirkuško konvencijo zahtevajo čutno izolacijo odrske črne škatle.

Lento e violento iz zaprašenega podstrešja potegne pristop nadrealistične poetike, ki smo jo na naših odrih pogosteje srečevali v gibalnem gledališču devetdesetih let prejšnjega stoletja, denimo v predstavi Žlica za velike Teatra Bu iz leta 1999. Po dveh desetletjih lažje precenimo njene vrline in zakaj smo jo pogrešali. Ker ta umetniška strategija najprej vzpostavi, kar nam je že znano, da bi to potem sprevgla, je dostopna širšemu občinstvu, ki ga z vnašanjem domišljijskih elementov tudi hitro očara, a hkrati lahko iz nje vznikne zaznavna kompleksnost. V nasprotju z danes razširjenimi odrskimi strategijami, ki od gledalcev zahtevajo družbenokritično kontekstualiziranje, se nadrealistični pristop Lento e violento osredotoča predvsem na gledalčevo delo in na njegove procese interpretacije in doživljanja. Polje odrskih možnosti se tako za ustvarjalce kot za nas odpre z vprašanjem: kaj vse smo si zmožni domišljati? 

 

*** *** ***

Foto: Sunčan Stone
 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness