19. 1. 2017 – 13.00

Več perverzije

Seksualna perverzija (po motivih: David Mamet: Sexual Perversity in Chicago). Režija: Tin Grabnar. Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana, 13. jan. 2017. Foto: Anja Seničar.

 

David Mamet v svoji drami Sexual Perversity in Chicago leta 1974 pokaže, da je perverznost buržoaznega tipa vse prej kot osvobajajoča, čeprav smo v času po seksualni revoluciji. V besedilu namenoma napihne govorne manifestacije seksualnosti do mere, ki omogoča uvid v nesmisel navidezne svobode zahodnega belega človeka. Pri tem uporabi lokalno žargonsko govorico čikaškega delavskega razreda.

Jugoslovensko dramsko pozorište v Beogradu je predstavo po Mametovem besedilu premierno izvedlo leta 1993. Uprizoritev je ubrala pot modifikacije teksta v smeri eksplicitne komedije, ki je bila odlično sprejeta, vsaj glede na ogromno število ponovitev; petstota je bila kar v Chicagu, predstava pa še danes občasno zaživi.

Tekst je pri Mametu sicer usodnega pomena, saj ga strukturira natančno in odmerjeno ter tako narekuje specifično dinamiko izvajanja, potrebno za dosego zastavljenega učinka. Besedilo predvideva 34 prizorov, ki zaživijo tako, da poudarijo fragmentarnost celote, ki jo sestavljajo postopoma. Struktura sestavljanke je namenoma vidna, med ogledom predstave pa si zlahka predstavljamo, da gledamo snemanje filma. Ravno ta modernistični moment je največji izziv za nove uprizoritve, saj se ob soočenju s tovrstnimi klasiki vedno odpre vprašanje, kako in koliko poseči v izhodiščno besedilo.

To vprašanje se izkaže kot največje tudi pri sveži ljubljanski izvedbi v produkciji AGRFT, ki gostuje v MGL. Režiral jo je Tin Grabnar ob dramaturgiji Brine Klampfer. V predstavi igrajo študentki in študenta 4. letnika dramske igre – Tamara Avguštin, Doroteja Nadrah, Rok Prašnikar in Timon Šturbej.

Korektno minimalistično zastavljena scena je s treh strani obkrožena z občinstvom. Ves prostor je ves čas osvetljen, polne zatemnitve so le med prekinitvami oziroma menjavami prizorov. Pretočnost te odprte postavitve občasno zmoti nedoslednost v načinu naslavljanja občinstva, ki je enkrat za četrto steno, drugič pa ne, ne da bi bilo kontekstualno dorečeno, zakaj je temu tako.

Besedilo, tako kot pri izvirniku, izrazito temelji na dialogih, ki potekajo tekoče, igra je sproščena in neprisiljena, čutiti je kolektivnega duha, kar so lepi dosežki mlade zasedbe. Nizajo se prizori v stanovanjih, parku, baru itn., ki se povezujejo v mozaik bolj ali manj intimnih odnosov. Razpre se značilna zahodnjaška problematika hrepenenja po ljubezni in bližini. Čeprav se akterji le bežno in zgolj posredno dotaknejo družbenih okoliščin, je jasno, da je govor o odtujitvi, ki se upravičuje z neskončno skrbjo zase.

Posamezne zgodbe kažejo povsem mainstreamovski straight lifestyle, ki mu je vsak odmik od meščanske vedenjske norme perverzen. Čeprav smo soočeni z inflacijo govorice, nabite s seksualnimi pomeni, se zgolj vrtimo okoli skrupulov, med katerimi izstopa mačistični odnos do ženske. Mamet po svoje beleži dejstva: ženska je znotraj falocentričnega konteksta zahodnega belega človeka zvedena na objekt poželenja, manipulacije in upravljanj; razklana je na vlogo prav tega objekta v vsakdanjem življenju in potrebo po avtonomiji. Moški medtem trpi za posledicami bodisi pomanjkanja samozavesti ali pa patološkega presežka iste. V ozadju tovrstne poenostavitve znakov neenakosti pa je v resnici pojav, ki mu Michel Foucault v Zgodovini seksualnosti reče senzualizacija oblasti: "Užitek se širi na oblast, ki ga preganja; oblast utrdi užitek, ki ga je ravno prepodila." To so, če se navežemo, idealne razmere za nastanek vedno novih "perverzij" oziroma odmikov od zapovedane vedenjske norme.

Uprizoritev je, sledeč Mametovi zasnovi, uspešno pokazala na zagate, izhajajoče iz binarno zastavljenih spolnih identitet, pogrešali pa smo kritičen premik s tega osnovnega izhodišča, določeno širjenje idejnega horizonta, predvsem pa jasno odločitev o tem, kam izvedbo zapeljati v avtorskem ali celo kolektivno avtorskem smislu. Na ravni izjavljanja tako ni pogumnejšega odmika od izhodiščnega teksta, na ravni forme pa ni zgovornejšega zasuka v manj pričakovano.

Če se na dramaturški ravni med premišljevanjem besedila odpira vprašanje, o čem govorimo, ko govorimo o seksu, bi bilo lahko ravno svojevrstno razpiranje tega vprašanja – na ravni geste – ključni avtorski prispevek. V formalnem smislu pa bi, po drugi strani, bilo smiselno poskusiti "razdramiti" besedilo. Beograjska izvedba ga tako ostro stilsko predrugači z odločnim vpletanjem lokalno obarvanega humorja ter neskončnih avtorskih domislic. Ostaja še možnost iti po najvarnejši uprizoritveni poti, ki bi pomenila brezkompromisno upoštevanje Mametove izhodiščne zamisli.

Vse te poti so "pravilne", a nas seveda predvsem zanima izid ustvarjalnega procesa – tisto, kar gledamo, slišimo in doživljamo kot situacijo, iz katere vzamemo natanko tisto, kar nam ponudi. Ali je to zgolj zgodovinska informacija – dosledna izvedba izvirnega dramskega besedila – ali pa raje pogumna intervencija vanj, je stvar avtorske odločitve. V izogib vtisu omahovanja je le pomembno, da je ta odločitev preudarna, morda celo – perverzna.

 

Kraj dogajanja

Dodaj komentar

Komentiraj