V velikem Srbskem narodnem gledališču v Novem Sadu, arhitekturno nezgrešljivo bližnjemu bratrancu ali kar bratu našega Cankarjevega doma, smo si udobno nameščeni v mali in domačni Kamerni sceni ogledali pričujočo predstavo, nastalo v koprodukciji omenjenega gledališča in Plus teatra, režiji Bogdana Jankovića ter po besedilu Bridget Carpenter. Ko smo takole v eni sapi na hitro izustili kraj in izvajalce, lahko brez nadaljnjih zadržkov preidemo k stvari sami – predstavi.

Komad je bil spisan sredi devetdesetih, režiser oz. avtorji pa so ga, kot bomo kmalu videli, aktualizirali na najboljši možni način, če je seveda sploh kdaj nehal biti aktualen. Vsebinsko gre za prerez t. i. šov biznisa, ki ga spremljamo skozi usodo naslovnega pro- ali raje antagonista Tinija, zaposlenega v nekem televizijskem šundru za otroke, kjer sinhronizira glavnega zvezdnika pred kamero. Tako dobimo vpogled v bolno ambicioznost, nazadovoljnost in abotno stremljenje k več slave, publiciteti ter lažnim megalomanstvom, skrajno prenapihnjenim mnenjem o lastni zvezdniški vrednosti. Zveni znano?

Z vsem tem se nam skrajno bedast Tinijev lik predstavlja v interakciji z materjo, menedžerko, prijateljico, naključno gostjo v restavraciji, kao fukiš psihoterapevtko itn., ki jih vse igra ena in ista igralka. Priča smo neusahljivi vedenjski kameleonskosti tipa ojdipstvo z materjo, vzvišenost ob prijateljici, priliznjenost pred producentko ..., a vse v nasprotju z videzom zaradi ene same nespremenljive agende, kako ostati oz. postati slaven.

Izvedba je poleg klasične teatralnosti nadgrajena z interaktivnimi video vložki v dvojni funkciji. Prva, dramaturška, je v korespondenci s scenografijo in v stilu igre twister, animiranim kazalcem znotraj polja pisanih krožcev, napoveduje, na katerem od fizičnih pisanih krogov na odru se bo vršila naslednja scena, kot da ponazarja neko nesmiselno vrtenje na estradni sceni. Druga, globlja in pomenljivejša, pa je torturno zmontiran kolaž lokalne srbske zabavljaške scene, resničnostnih šovov, instant igranih oddaj, limonad, bitk talentov itn. Filmček neizprosno seka in reže in razteguje posamezne izjave in zvezdniške nebuloze, da živo začutimo oni izrek, kako da je resničnost vedno večji razčefuk od vsake domišljije.

A poglavitna odlika predstave vendarle ostaja – teater. Ne mislimo le obeh igralcev, Tanje Pjevac in Strahinje Bojovića, ki krasno obvladata svoj posel, ona z najširšim razponom, od zajebane šamareče srbske matere prek nenadno premotene flegma gostje v kafiču do prijateljevo bolnost podvajajoče kolegice, npr., on s tem, kako čudovito beden je, iz scene v sceno bolj. Čisto konkretno mislimo dramaturški lok oz. režijski podvig, ki je mojstrski ter tudi glavni povod za tale zapis.

Predstava starta kot taka res bedasta farsa, kakršne smo vajeni tudi na slovenskih odrih, npr. v predstavah Borisa Kobala, kjer se v karikature ponižani igralci blesavo pačijo in igrajo na najcenejše fuk fore. Tini se spakuje, dere, monologizira zvezdniški idiotizem, naslavlja občinstvo, se hahlja in mi kao z njim, kot bi gledal kakšno žalost od komedije, pred katero se nesrečno sprašuješ, ali si idiot oz. čemu neki se vsi tako smejijo. A vso to prenapihnjeno farsičnost nekaj čudno uzurpira, neopazno kot tat v noči.

Začne se s tem, da stvar ne vem od kje postane zares smešna. Uigranost med igralcema, hvaležen tekst, posebno vzdušje, taka nevprašljiva naturnost zaveje z odra in občinstvo je očarano in iskreno nasmejano. Morda pa je le še možnost za tole komedijo. Na tej točki bi predstava postala solidna smešnica in prijetna popestritev večera, toda, kaj takega, s tem se ne strinja in stori nekaj nezaslišanega, začne metamorforizirati v resnično umetniško delo.

Namreč, na točki, ko je najbolj smešna, pričenja vzbujati neko čisto novo in dotlej tekom igranja nevideno občutje. Poseže na polje nelagodnega, tesnobnega, nedomačnega. Med občinstvom je zavladala neprijetna tišina, kot skupinski sram, pred katerim je edino pravo vedenje molk. Ko Tinija zaradi, kajpak, varčevalnih ukrepov odpustijo z delavnega mesta, spremljamo njegove avdicije, spakedrano fuk ah ah ah ahjanje za vročo linijo, zaradi samoponižanja komaj gledljivo. Tu nenadoma uvidimo, kako smo bili prelisičeni, s farso, komedijo in smehom, kako ta scena, v kateri je od leakanih domačih porničev do pasjega poniževanja vseh vrst dovoljeno prav vse, samo da smo deležnih tistih svojih pet razanonimljenih minutk, kako ta scena ni smešna, marveč žalostna, da ne rečem tragična.

A tudi tu se predstava ne ustavi. Po tej težki žalosti nadaljuje svoj vzpon oz. padec oz. prehod v grotesko. Tini hoče v svoji bedni propadlosti posvojiti otroka z namenom zasnovati nov šov, dokler se mu, že čisto zlomljenemu in zlevljenemu v ostudno mehkužno spako, iz oči katere včasih zablisne paničen strah za lastno osebo, ne dogodi pedofilska afera z desetletno punčko, kar njegovi menedžerki seveda uspe spretno zakriti. Nekje sredi tega začenja globinsko kraspati psihomuzikalni ambient v malone lynchevski maniri ter predstavo aromatizira še z grozljivkastim duhom.

Ustvarjalci so se vešče sfokusirali na lolalno srbsko sceno, toda resnica v njihovem ustvarjanju je univerzalna, in to je tisto najvažnejše, kar mora biti imanentno vsaki umetnini. Saj z vsemi gostilnami, murkoti, paradiž hoteli, talenti itn. itd. vse skupaj izzveni tako udomačeno. Z eno opombo. Kolikor pravijo, da so dol globlje na Balkanu zaostali in se šlepajo za ostalim svetom, je treba reči, da dotična estradno usrana scena tam cveti z vsem treš žmohtom. Amerikanizacija povsem asimilira tam, kjer bi se takole na politični uč tega najmanj nadejal. Zato bi, kar se tega tiče, našo slovensko prihodnost lahko prerokoval s preprostim stavkom. Poglejte Srbe.

Slečeno slavo je slavil Matjaž.