Vesele tragedije, žalostne komedije

Vesele tragedije, žalostne komedije

Recenzija dogodka
18. 6. 2012 - 13:00

V sklopu letošnjega festivala KLOVNBUF je Zavod Bufeto v Spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča predstavil svojo svežo razvojno fazo laboratorijskega projekta Ultimativna tragedija (Shakespeare). Gledališko-klovnska uprizoritev se referenčno napaja iz dveh famoznih dram, in sicer iz Hamleta in Kralja Leara.

Nataša Sultanova in Ravil Sultanov sta gonilni sili Zavoda Bufeto, profesionalne ustanove, ki v Sloveniji razvija klovnovsko gledališče. Na slovenskem gledališkem teritoriju ustvarjata sicer že od leta 1993 in vztrajata v mednarodno zastavljenih zasedbah; v tokratnem primeru natančneje – v žlahtnem prepletanju ruske in slovenske klovnske izraznosti. Čeprav je dobršen del festivalskega programa umeščen na ulice, uperjen v spontana, slučajna srečanja z gledalci in spodbuja razširjeno urbano komunikacijo mestnih prebivalcev s klovnovskimi veščinami, pa je Ultimativna tragedija (Shakespeare) raziskovalno in postavitveno zastavljena drugače (in tokrat pod režijskim podpisom Ravila Sultanova). Drami Hamlet in Kralj Lear sta literarna nastavka, podvržena temeljiti strukturni reorganizaciji in žanrskim preoblekam. Klovnovske figure, smešni, a domišljeni rekviziti in navidezna nerodnost se brezkompromisno, vehementno, predvsem pa samosvoje polotijo Shakespearovih dramaturških linij – te se razrežejo, drastično skrajšajo, izluščijo in mestoma popolnoma osamosvojijo prvotnega konteksta.

Atribut predstave je substančna dvojnost, ki nikakor ne želi preseči slovitega dramatika, kaj šele iz njega lahkomiselno briti norca ali ga izkoristiti za vabljivo referenco, ampak v njegovih delih prepozna potenciale za svoj klovnovski teren in karikaturno interpretacijo. Pri tem interpreti vendarle previdno ohranjajo prepoznavnost in esencialnost obeh dram, saj se fokusirajo izključno na naslovne junake, njihove paradigmatične konflikte in dileme, hkrati pa nastopajoči do njih pristopajo univerzalno in skozi individualno avtorsko estetiko. Zato like zaokrožijo s smislom ali čustvenim učinkom tudi ob morebitnem nepoznavanju izvirnega konteksta. Klovni kot prenosniki ekstremnih obraznih in telesnih izrazov, popačenih grimas in kretenj v Shakespeara vstavljajo specifično dimenzijo, kjer se komični in tragični nanosi premešajo v zmuzljivo zmes, ki lahko naglo spodmakne tla tragični podstati in jo prikaže kot čisto patetično traparijo, že naslednji hip pa se lahko zgodi nasprotni obrat – izvirni komični nastavki se prebijejo v samo jedro ganjenosti in čustvenega pretresa. Nedvomno je prav ta klovnovska nepredvidljivost ključna uprizoritvena začimba. 

Ultimativna tragedija (Shakespeare) v raziskovalnem procesu skozi leta ohranja bazično dogajalno strukturo, le da se posameznih prizorov loteva skozi drugačne metafore in pripomočke, duhovito sposojene iz povsem običajnega vsakdana, ki jim pikra kritičnost na vsesplošno aktualno družbeno farso ne uide. V dinamično razbiti formi medsebojno prepleta poglavitne izseke peripetij med Kraljem Learom in njegovimi tremi hčerami, te pa sočasno prekinja s solo izvedbami Hamletovega famoznega monologa in Ofelijinih polprisebnih tavanj. Tako imamo na eni strani zabavljaško areno treh sester (izpostavimo izčrpno in markantno vlogo Tine Janežič kot Kordelije) ter izmozganega in zblaznelega Leara v odlični interpretaciji Sergeja Ivanova; na drugem polu pa izjemnega pantomimika Aleksandra Mironova kot rahlo retardiranega Hamleta, ki ne dojema preveč lastnega obstoja, kaj šele okolice, in sakralno podobo neme Ofelije, ki v dogajanje vstopa subtilno, misteriozno in gibko, malodane z učinkom privida. Kot dekle z onkraj.

Takšno in drugačno »žongliranje« je skratka večsmerno in neprestano, naj bo to na nivoju spretnostnih veščin ali žanrskega preklapljanja. No, vsekakor pa je Ultimativna tragedija (Shakespeare) dobra stimulacija za razglabljanje o opcijah, kako bi se tokratni klovni in pantomimiki lahko polastili še kakšne druge na prvi pogled nedotakljive »literarne persone« – in jo razgalili takó, kot bi to morda najmanj (ali pa najbolj?) želela …

Klovne (tokrat ta prave) je gledala Zala Dobovšek.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness