Drage poslušalke in poslušalci, prav lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi. Tokrat bomo združevali film in filozofijo, k temu pa nas je vzpodbudila »Jesenska filmska šola«, ki je letos minila v znamenju premišljevanja o Stanleyu Cavellu. Cavell je ameriški filozof, sicer šolan v ti. analitični tradiciji, ki v svoje delo redno vključuje vplive ti. kontinentalne filozofske tradicije, obenem pa se ne more upreti razmišljanju o literaturi, pa tudi o filmu ne. In prav Cavellovi eksurzi v film so bili postavljeni v samo središče nedavno končane »Jesenske filmske šole«, ki je minuli teden potekala v Kinoteki. Naslovljeno s »Filozofov greh: Komedija in melodrama Stanleyja Cavella« sta jo pripravila Ivana Novak in Tomaž Grušovnik, sklop predavanj pa je pospremil še izbrani kuratorski filmski program.

V današnji Temni zvezdi programa »Jesenske filmske šole« sicer ne bomo prečesali, saj boste drage poslušalke in poslušalci poglobljeni reportaži lahko prisluhnili v drugem terminu. Glede na to, da je sedaj že tradicionalna filozofsko-teoretska platforma v Kinoteki potekala v znamenju Cavella, se pritiče, da besedo predamo kar filozofu samemu. A preden bomo zavrteli izbrane izseke iz njegovih intervjujev, naj na kratko predstavimo še Cavellov način razmišljanja o filmu. 

/.../ lahko rečemo, da se  igra prisotne odsotnosti kot strukturni leitmotiv vleče skozi Cavellovo razmišljanje o filmskem mediju, kajti detektirati ga je mogoče ne le v njegovi teoretizaciji temeljnih elementov filmske govorice, temveč tudi v konceptualizaciji občinstva, statusa filmskega igralca, filmske zvezde, navsezadnje pa tudi v njegovem razmisleku o pomenu in vlogi realizma v 19. stoletju, ki je tako rekoč pripravil nekakšno platformo za razvoj filmske medija. Toda Cavellova poanta je ta, da mimetičnost, utelešena v zrcalu, še zdaleč ni »naravna«, predvsem pa je ta »realističnost« filmskega medija tista, ki je vir njegove magičnosti kot rezervoarja skritosti v vidnem ...