Basil Davidson: Breme črnega človeka II/II

Oddaja
17. 4. 2016 - 20.00
 / Teorema

Breme črnega človeka: izziv nacionalizma in pirati na oblasti

Pozdravljeni v drugem delu Teoreme, ki prebira delo Basila Davidsona z naslovom Breme črnega človeka: Afrika in prekletstvo nacionalne države. V prejšnji oddaji smo se ustavili pri Davidsonovi analizi nastanka evropskih nacionalnih držav ter kolonialni ureditvi Afrike. Nadaljujemo s poglavjem »Izziv nacionalizma«, ki se usmerja v 50. leta 20. stoletja.

Davidson piše, da se je nacionalizem, ki je v omenjenih letih vzniknil širom afriškega kontinenta, v luči želje po suverenosti zdel edino jamstvo za napredek. Druge alternative njegovi pionirji preprosto niso videli. Misel afriškega nacionalizma je nastala iz zmesi antikolonializma in antirasizma, pomembni sta bili predvsem svoboda in družbeni boj, vse skupaj pa je imelo malo opraviti z nacionalnostjo. Tako kot pri nastanku evropskih nacionalnih držav sta udeležba in prizadevanje »delovnih revežev« v omenjenem družbenem boju dala temelj nacionalnemu boju izobražene elite. A takšno pragmatično sprejetje nacionalne države po evropskem vzoru je žal pomenilo tudi sprejetje zapuščine kolonialne delitve in moralne ter politično-institucionalne prakse kolonialnih oblasti. Kolonialna delitev, ki se je po nastanku nacionalnih držav rigidno obdržala, je pomenila umetne in pogosto škodljive meje, nacionalizem, podrejen zunanjim silam, pa je temeljil na lastništvu in kapitalu. Davidson piše, da se je le malo pionirjev nacionalistov zavedalo nevarnosti takšnega prenosa oblasti, obenem pa se je pomen družbenega boja za napredek v izobraževanju, sindikatih, kmetijskih zvezah itd. po pridobitvi suverenosti kmalu zmanjšal.

Davidson nadaljuje z opisom razmer v kolonijah pod angleško ter francosko oblastjo pred osamosvojitvami. Velika Britanija, piše, je nastanek nacionalnih držav podpirala, a le, če so te naslednice kolonialnih držav. Pri rešitvah se niso spraševali o tem, kaj je za določeno državo najbolje, ampak predvsem o tem, kakšna ureditev bi bila še vedno v skladu z njihovimi interesi. Tako so iskali kandidate za novo oblast, ki bodo še naprej delali v skladu z njihovimi željami. Kandidati – večinoma višji kolonialni uradniki - pa so bili za politiko večinoma slabo kompetentni, saj so bili po izobrazbi bodisi uradniki ali vojaki, o praktični politiki pa so vedeli malo. Slabo so bili usmerjani, posledično pa je bil slab tudi dekolonizacijski proces.

Prav tako pri nobenem izmed kolonizatorjev ni bilo jasnega načrta za imperialni umik. Imperialna vlada v Londonu je bila konservativna, verjela je v večnost imperija. Iz nekega poročila urada za kolonije iz leta 1945 je namreč razvidno, da so mislili, da bo do suverenosti prišlo šele čez kakšnih 50 ali 100 let. A vseeno so se postopoma začeli nekakšni ukrepi za neodvisnost afriških držav. Britanski »graditelji nacije« so si namreč želeli zagotoviti kontinuiteto. Predpostavljali so, da najbolje vedo, kaj je dobro za kolonije, obenem pa se jim je zdelo, da bi s predrugačenim imperijem še vedno lahko služili. Ukrepi so zato bolj kot njena opustitev delovali kot krepitev kolonialne oblasti. Tako so denimo, ko so liberalci, ki so zagovarjali postopno reformo, na britanskem ministrstvu za kolonije leta 1947 predlagali razvoj lokalne afriške oblasti v pokrajinskih svetih in podobnih organih, ti dobili očitek, da to ni v skladu s civiliziranim, zahodno usmerjenim svetom. Med letoma 1947 in 1957 se je nato kar za 59% povečalo rekrutiranje kolonialnih uradnikov, ti pa so bili v večini Britanci.

Če so Britanci, četudi omejeno, načenjali premisleke o suverenosti, Francija ni spodbujala nastanka nacionalnih držav. Edini sprejemljivi nacionalizem za njih je bil francoski in neodvisnosti držav so se upirali do zadnjega. Medtem ko so se britanske kolonije osamosvajale postopoma (začenši s Tanganjiko l. 1961), so Francozi po porazu leta 1956 v Alžiriji v pičlih 4 letih, leta 1960, praktično razpustili vseh svojih 14 subsaharskih kolonij. Konec imperija tako niti pri Britancih niti pri Francozih ni imel urejenega programa, ki bi omogočil dober vstop v samostojnost. Obstajali so le oportunistični načrti za kar največ kolonialne dediščine. Glasniki ideologije nacionalne države so dobili vodilne položaje in dokler so obstoječe teritorialne enote ostale enake, so lahko počeli vse. Kakršnekoli ideje o prestrukturiranju mejá, povezovanju, federacijah ali večdržavnih tvorbah so bile bodisi ignorirane ali zatrte.

Davidson piše, da do predhodnega strokovnega predvidevanja ali analize o posledicah nastanka takšnih držav ni prišlo tudi zato, ker so imperialne vlade vse do konca skrivale pomembne dokumente o gospodarstvu, družbenih problematikah ipd. Prebivalcem novonastalih držav pa je bilo za nacije pravzaprav vseeno; želeli so si šolstva, zdravstva in dovoljšnje preskrbe s hrano. V prehodnem obdobju so sicer družbene ideje še prevladovale nad nacionalno, nato pa so se začeli boji za resurse, ki so jim kasneje pripeli oznako »tribalizem«.

Ob koncu imperijev v Afriki, torej od dekolonizacije Libije leta 1951 do Namibije leta 1990, ugotavlja Davidson, se je zemljevid celine spremenil na podoben način, kot se je to zgodilo s preoblikovanjem Evrope po letu 1918, ob koncu avstrijskega, carskega ruskega ter osmanskega imperija. A poudarja, da je večina evropskih držav imela takšno ali drugačno zgodovinsko osnovo, zakoreninjeno v pojmu državi podobne identitete, česar pri novih afriških državah ni bilo.

Ob osamosvajanjih je Britanija svojim bivšim kolonijam nudila pomoč za razvoj in blaginjo kolonij, pri tem pa so največ investirali v projekte, ki so zadovoljevali njihove uvozne potrebe. Podobno je bilo z bivšimi francoskimi kolonijami, ki so po l. 1945 kupovale investicijske dobrine in s tem umetno spodbujale francoski izvoz. Države so bile tako v okviru tovrstne razvojne pomoči prepuščene uvozno-izvoznim trgovinskim pogojem, ki jih je narekoval svetovni trg.

Prenos oblasti, piše Davidson, je pomenil tudi prenos velike večine poprejšnjih gospodarskih in družbenih problemov. Urbana brezposelnost, barakarska naselja ter revščina so se po begu iz podeželja v 30. letih 20. stoletja le še povečevali, ob izginjanju običajev, uničenju vaškega življenja ter čedalje pogostejši prostituciji pa je vedno bolj očitna postajala tudi kriza družbene dezintegracije. V 60ih in 70ih letih je bilo poljedelstvo že povsem obubožano. Davidson zapiše, da »prenaseljenost«, kot so v tistih letih problem naslavljali, pravzaprav ni bila srž problema. Zaradi rasti urbanega prebivalstva je namreč preskrba s hrano postala vedno težja, države pa so bile prisiljene v uvoz osnovnih živil. A če je bilo v 80ih letih na celotni celini 450 milijonov prebivalcev, torej trikrat več kot 100 let prej, trdi Davidson, je bila celina še vedno redko poseljena. Težavo je predstavljala predvsem nezadostna proizvodnja hrane in neustrezna porazdelitev dobrin.

V letih po osamosvajanju je v Afriki postajal vse bolj pomemben tudi globalni vpliv ZDA, ki je celini sicer predstavljala vir pomoči. A njihova politika je bila le nadaljevanje kolonialnih politik, pa čeprav so, piše Davidson, v tistem času to počeli v skladu s politiko hladne vojne, v duhu katere so ameriške sile zatirale vse, kar bi lahko dojemali kot »radikalne inovacije«, bodisi politične, družbene ali ekonomske. Takšna je bila na primer kampanja proti t.i. radikalni Angoli v 14 letih državljanske gverilske vojne, ki se je končala leta 1975.

Davidson piše o vzporedni kontinuiteti v motnjah ter kontinuiteti v podrejenosti svetovnemu trgu. Neokolonialna politika je počela vse, da bi zatrla vsakršne »sovjetske subverzije«; podobno se je neokolonialistično vmešavala tudi Rusija, le da je ta po celini stopala po »socialistični poti«, njihova pozicija pa je bila povečini šibka. Čeprav so kritike novih ureditev padle predvsem na novonastale države ali pa so se problematike opredeljevale kot neizbežen rezultat tranzicije, Davidson zatrjuje, da je bila poleg manka dolgoročnega razmišljanja in ideološke misli odločilna zavezanost imperialni politiki.

Davidson v nadaljevanju opisuje postkolonialno obdobje; samoodkrivanje Afrike, konec rasizma, osvoboditev iz kolonialnega suženjstva ter kasnejše zlome omenjenega optimizma, ko je prihajalo do prvih streznitev. Takšna je bila na primer vojna za Biafro v Nigeriji med leti 1967 in 1970, pa konflikt v Gani po padcu režima Nkrumaha, v Ugandi se je zelo hitro začelo širjenje klanskega »tribalizma« itd. Prihodnost, piše Davidson, ni bila organska rast iz preteklosti, marveč tuja ureditev. Kljub geslu »Afriko Afričanom«, trdi, so inovacije rezultirale v samoodtujitvi ter posledičnih konfliktih in vojnah. A najprej je prišel napredek: univerze po britanskem modelu, nove srednje šole, pismenost v angleškem in francoskem jeziku, izdajanje knjig in časopisov, mesta so pridobivala urban videz, javne službe so bile boljše, Afrika se je vključevala v svetovne forume.

Angleški in francoski model sta izvirala iz že razdeljenih družbenih ureditev parlamentarne vladavine s širokim srednjim slojem. V Afriki pa ni bilo deljenih prepoznavnih in delujočih družbenih razredov, več je bilo predvsem regionalnega in ozemeljskega rivalstva, to pa se je stekalo v strankarsko-politične predalčke parlamentarne strukture, pogosto z etnično krinko. Davidson zato pojem »tribalizma« zavrže in govori predvsem o rivalstvu elit ter klientelizmu, o spopadu za plen, pridobljen od politične oblasti. Klientelistične vladavine ene stranke so se spreminjale v diktature, večstrankarske vladavine pa so bile izjemno koruptivne. V praksi, trdi Davidson, so bivše kolonije podedovale diktaturo in ne demokracijo. Delo vlade je poprej namreč opravljala birokracija, kolonialna vlada pa ni dajala pomembnih pooblastil demokratičnim oblikam lokalne vlade. Rezultat je bil tako avtoritarna vlada birokracije in klientelizma. Birokracija se je širila ter črpala velike dobičke iz tuje pomoči in subvencij. Na drugi strani pa so bile uradne kolonialne meje pogosto prezrte – lokalna trgovina jih ni upoštevala, saj središča razvoja niso bila znotraj nacionalnih meja. Razmah tihotapstva je zato oteževal razvoj nacionalnega gospodarstva.

V 70ih in 80ih letih je glavni konflikt nastal med interesi mesta ter podeželja. Gana je na primer po notranji avtonomiji leta 1951 začela s še večjim ožemanjem pridelovalcev kakava, kot so to prej počeli Britanci. Kmetom so pod pretvezo rezerv za modernizacijo ali eventualne padce cen kakava plačevali veliko manj od prave vrednosti. Podobno se je v Senegalu zgodilo s pridelovalci arašidov; zaradi dolgov za nakup opreme so kmetje prenehali z uradno trgovino ter bodisi začeli z lokalno pridelavo ali tihotapstvom. Davidson pojav razlaga kot odgovor podeželja na izkoriščanje in zatrjuje, da takšen razvoj ne pomeni nagnjenosti h gospodarskemu kriminalu, ampak preprosto izgubo zaupanja v legitimnost nacionalne države.

Neustrezni delitvi držav, nadaljevanju diktature ter ilegalni trgovini ob razkolu interesov manjšine ter večine se je v 70ih letih pridružila še ekološka dediščina prejšnjih let. Suše, dezertifikacija ter upad pastirskih kultur zaradi državljanskih vojn so le še oteževali obdelovanje že od nekdaj slabo rodovitne prsti v neprimernem padavinskem režimu, ki so mu botrovali škodljivci ter bolezni. Razvojni načrti pa niso bili ne pošteni ne pametni in niso izkazovali nobenega zaupanja v afriške kmete in njihove načine kmetovanja.

Davidson nadaljuje z analizo ideje evropske solidarnosti z afriškimi državami. Po prenosu oblasti se črpanje afriškega bogastva ni prenehalo in četudi je Velika Britanija med leti 1945 in 1951 denimo v svoje bivše kolonije vložila 40 milijonov funtov in to imenovala za »parlamentarno solidarnost«, piše Davidson, je v istem obdobju iz teh držav dobila vsaj 140 milijonov funtov. V 70ih so organi Združenih narodov sicer sklicevali konference za upočasnitev izčrpavanja afriškega bogastva, a spremenilo se ni skorajda nič. Proizvodno blago je odhajalo, vedno manj pa je bilo subvencij, pomoči in ugodnih cen.

Nacionalne države so tako v 70ih v očeh državljanov povsem izgubile legitimnost; ekonomije niso delovale, institucije so propadale, korupcija je postala vseprisotna in vedno manj je bilo sredstev za blažitev lakote. Davidson na tem mestu poudari, da še vedno nihče ni pomislil, da je Afrika v preteklosti že razvila oblike demokratičnega vedenja in da bi bile za razvoj lahko koristne predkolonialne oblike participacije javnosti. Participacija, piše, se je zato dogajala v okviru tribalizma oz. klientelizma, kot ga sam poimenuje. Tribalizem namreč označi za priročno izmišljotino kolonialnega obdobja za razdelitev Afričanov na izmišljena plemena in za olajšanje dela administracije, iz afriškega gledišča pa so takšne delitve olajšale pogajalska izhodišča.

Nigerijski zgodovinar Peter P. Ekeh je v svojem delu Social Anthropology and Two Contrasting Uses of Tribalism of Africa primerjal vzpon t.i. tribalizma v Afriki v 18. Stoletju z vzponom fevdalizma v srednjeveški Evropi. V Afriki krepitev sorodstvenih vezi in njihovih manipulacij namreč ni nov pojav, a sega v čas 18. stoletja, ko je bila Afrika ob trgovini s sužnji odvisna od zunanjih virov in ni bila sposobna preprečevati nasilja. Takrat so si ljudje poiskali lastne načine samoobrambe. Ekeh piše, da »so se sistemi sorodstvenih vezi okrepili in izpopolnili kot sredstvo za zagotovitev varstva pred nasiljem, nastalim zaradi trgovine s sužnji«. Prav to se je zgodilo tudi v postkolonialnem obdobju in do največje krepitve klientelizma je prišlo med leti 1970 in 1980, v desetletju, ki ga Davidson označi za »desetletje kalašnikovk«.

Čim bolj nesposobna je bila država, piše Davidson, tem bolj se je širila vrzel med njo in družbo ter med mestom in podeželjem. Večja vrzel je pomenila večje subverzije klientelizma, ko so ljudje iskali varstvo v sorodstvenih vezeh oz. njihovih ekvivalentih. Oblast je zato v imenu ene ali druge etnične skupine ves čas prevzemala vojska; bodisi kot piratski gospodarji vojne bodisi kot nadomestilo za buržoazijo. Mnogi državni udari so povzročili propad nacionalizma, takšnega, ki v središče ni več postavljal družbenega napredka. Davidson poda primer Gane, ki je od neodvisnosti leta 1957 do zgodnjih 80ih doživela vsaj 9 prehodnih režimov, vsak pa je poslabšal družbeni in gospodarski položaj ter nasilje le še povečal.

Davidson se na tem mestu sprašuje, zakaj se države ob neuspehu kapitalizma niso obrnile k socializmu, a odgovarja, da v novonastalih državah ni bilo pravega delavskega razreda. Kmečke množice so drle v mesto, vendar niso imele ničesar, zatorej ni bilo proletarske razredne zavesti. V nekatere države so sicer prihajali vzhodni učenjaki, a poskuse socializma, kakršen se je denimo zgodil v Kongu (Kongo-Brazzaville), Davidson označuje za socialističen absurd. Kongo je namreč leta 1970 dobila ustavo v sovjetskem stilu, sistem pa je bil poimenovan za znanstveni socializem, ki je temeljil na centralizirani parazitski birokratski strukturi z obubožanim podeželjem. Od osamosvojitve leta 1960 do leta 1972 je Kongo svojo birokracijo povečal iz 3000 na 21000 ljudi, ta številka pa se je do leta 1987 povzpela na 73000. Civilna in državna služba sta porabili tri četrtine državnega proračuna.

V Beninu se je dogajalo podobno, klientelizem je med leti 1960 in 1970 zamenjal devet vlad, država pa je doživela šest državnih udarov. A leta 1972 je Mathieu Kérékou vzpostavili drugačen režim, ki je temeljil na kompromisu med mestom in podeželjem, zaradi česar so lahko leta 1989 čez noč opustili socializem. To jim je uspelo tako, da se ljudstvo ni oziralo na ustavna in doktrinarna pravila nacionalne države, stabilnost pa je omogočala paralelna ilegalna trgovina. Tako med leti 1982 in 1984 90% beninske trgovine namreč ni bilo in je zato delovala, saj nič, kar se zgodi v uradni ekonomiji, ni moglo povzročiti krize. Obenem je ves čas potekala decentralizacija, lokalnim skupnostim pa je bila dodeljevana vedno večja odločevalska moč. Davidson seveda poudarja, da takšna politika ni razvojna, a obenem zapiše, da si je beninsko ljudstvo s tem, ko je našlo lastne rešitve v svoji tradiciji, odprlo uporabno pot v prihodnost.

Davidson predzadnje poglavje posveti t.i. »piratom na oblasti«. Podaja primer Liberije, države osvobojenih sužnjev in generacij, ki so bile prepričane, da mora Afrika za preporod dobiti nacionalni značaj. Otroci starodavnih kultur so te kulture in njihovo moč zavračali, piše Davidson, zato je prišlo do popolne odtujitve. Oblast v Liberiji je leta 1980 prevzel nasilnež Samuel Doe, ki Davidsonu predstavlja primer politične patologije in samouničenja v afriških nacionalnih državah. Patologijo razlaga z odtujitvijo, ki je nastala na preseku kulture uvožene oligarhije, ki ni poznala lokalne stvarnosti ter obupanih odgovorov samoobrambe državljanov napram državi. Kar sledi, je t.i. »doeizem« - ubijanje na ukaz.

Davidson omenja tudi Burundi, v katerem so, podobno kot v Ruandi, večinsko prebivalstvo predstavljali Tutsiji in Hutujci. In če se je v Ruandi genocid zgodil nad Tutsiji, je bilo v Burundiju ob kontinuirani manjšinski prevladi po neodvisnosti leta 1962 ob uporih do 80ih let pomorjenih približno 100000 Hutujcev. Davidson piše, da se predkolonialna toleranca ob takšnih rivalstvih zaradi vladavine ene ali druge manjšine ne more več obnoviti, strukturno ravnovesje pa je porušeno. V 80ih letih je bil tako kolaps projekta nacionalne države očiten tako iz zunanje kot iz notranje perspektive, a zunanji svet ni bil sposoben samokritike, prav tako pa se ni zadržal pri številnih škodljivih intervencijah (političnih, vojaških, ekonomskih). Neokolonialne sile, predvsem Sovjeti in ZDA, so s skritimi motivi podpirale ene ali druge konfliktne strani, morilski programi obeh velesil pa so se kljub koncu hladne vojne nadaljevali tudi po letu 1990.

Kot primer propada nacionalne države Davidson opisuje tudi situacijo v belgijskem Kongu. Gre za državo, ki so jo v osemdesetih letih 19. stoletja pustošili Evropejci v službi belgijskega kralja Leopolda. Leta 1960 sta se po obdobju kolonije belgijska administracija in vojska umaknili, ime države pa se je še nekajkrat spremenilo, dokler ni postala Zaire (Kongo-Kinšasa), ki jo Davidson označi za državo-mit. Leta 1965 je s podporo Zahoda na oblast prišel Mobutu Sese Seko, ki je tekmece preprosto streljal, izgnal ali pregnal v gozdove ali hribe. Večina državnih sredstev se je ves čas iztekala le v Kinšaso, središče, ki je črpalo ruralne vire kot tudi vse, kar se je dalo dobiti od tujih investitorjev in donatorjev. Podeželje je bilo kmalu zanemarjeno in vedno več ljudi je živelo v nekaj več kot desetih urbanih aglomeracijah, ki so se povečevale z neizmerno hitrostjo. Del države, ki je bil zunaj sistema prisile in korupcije, je bil prepuščen samemu sebi, da preživi, kakor ve in zna. Velika ruralna območja so bila zanemarjena, lakota je postala endemična. Mestna območja so preskrbovali z uvoženo hrano, ki so jo plačevali z izvozom rudnega bogastva, kmečke pridelovalce in prebivalstvo pa so preprosto zignorirali. Davidson piše, da je ob propadu države, ki temelji na pridobivanju bogastva za vsako ceno, prišlo do odmika od države. Tisti, ki niso imeli oblasti, so lahko preživeli le s takšnim odmikom, z razbojniškimi metodami. Prišlo je do odmika od državnega gospodarstva na vseh nivojih.

Davidson poglavje zaključi z mislijo, da je celina, na kateri je razvoj nekoč temeljil na pravi participaciji pri izvajanju oblasti, v slepi ulici, v kateri sta oblast in participacija postala zagrizena sovražnika. Svoje delo zaključuje s paralelo evropskih nacionalnih držav, Romunije Nicolaeja Ceusescuja in Jugoslavije. Ugotavlja podobne problematike birokratske represije in korupcije ter razkol med oblastjo in udeležbo pri oblasti, ki je privedel do kolektivnega zloma politične in družbene samozavesti. Zapiše, da je Evropa potrebovala več kot dve stoletji, da je šla skozi različne izkušnje nacionalnih držav, medtem ko se zdi, da je Afrika vse obdelala zgolj v pol stoletja, in poudari, da je nacionalna država zanjo cokla v razvoju.

V sklepu se Davidson obrne k očetu afriškega postkolonialnega romana, Chinui Achebeju ter njegovemu romanu Mravljišča v Savani iz leta 1987, v katerem glavni junak takole razmišlja o stanju v državi: »Glavni vzrok ni množična korupcija, čeprav je zares neznosno obsežna in prodorna; to ni podrejanje manipulaciji tujcev, ki je že samo po sebi ponižujoče; tudi ni ta drugorazredni kapitalizem po tujem vzorcu, komičen in obsojen na propad.« Vzrok, pravi junak, »je v nesposobnosti naših vladarjev, da bi znova ustvarili življenjsko pomembno notranjo povezanost z reveži in razlaščenci v državi.« Davidson pa dodaja, da se je takšna notranja povezanost izkazala za nemogočo prav zaradi ujetosti v okvire zgrešenih nacionalnih držav. 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness