FILOZOFIJA ŠPORTA

Lep. Dober. Koristen. Zdrav. Spodbuja moralne kreposti. Spodbuja duševni razvoj. Skrbi za odpravljanje prekomerne teže. Skrbi za lep videz. Da. Vse to je že bilo pripisano športu in o vsaj eni izmed naštetih ali podobnih trditev je marsikdo tudi prepričan. Tam, kjer so prepričanja, in tam, kjer so stvari še nepojasnjene, pa svoje mesto začne iskati tudi stroka, ki želi te nejasnosti zamejiti in odkriti resnico ali vsaj razmisliti o pojavu v okviru znanih in nastajajočih teorij. Ker pa je glavni patos filozofije čudenje, so se filozofi že kmalu po nastanku športa začeli čuditi tudi temu pojavu in nedolgo za tem se je oblikovala filozofija športa tudi kot disciplina.

V tokratni Teoremi se bomo z dr. Levom Kreftom pogovarjali o njegovem nedavno izdanem delu Levi horog: Filozofija športa v osmih esejih in poizkušali predstaviti to mlado filozofsko disciplino. Ker pa filozofija sama po sebi nosi zavedanje o nezmožnosti definiranja filozofije kot take in ker v enem od esejev beremo tudi o težavah definiranja športa oziroma definiranja na sploh, smo sogovornika najprej vprašali, kako v luči odprtosti opredelitve opredeliti, kaj filozofija športa sploh je:

////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku celotne oddaje.

////////////////////

Četudi športa ali filozofije in s tem seveda tudi filozofije športa ne moremo zamejiti na pozitiven način, pa je nabor za negativno opredelitev širok in pester. Kar zadeva šport, je potrebna vsaj ena ločnica in to je razlikovanje med športom in telesno vzgojo. Čeprav tako šport kot telesna vzgoja obstajata že nekaj časa in bi lahko govorili tudi o filozofiji telesne vzgoje, pa vseeno obstaja ločnica, ki jo je bilo najlažje občutiti okoli sredine prejšnjega stoletja.

O tej razliki beremo v delu naslednje besede: »Razlika med telovadbo in športom je bila v tem, da je bila telovadba vojaški stroj pod poveljstvom vaditelja ali učitelja, šport pa merjenje sil po pravilih, ki smo jih vsi priznavali, in zato nismo potrebovali nekoga, ki bi nas ustrahoval ali nam poveljeval.« Ena glavnih razlik med obema je privlačnost, kjer se je razkorak z medijsko dobo samo še povečeval. Medtem ko telesna vzgoja posameznika straši zavoljo svoje strogosti, pa šport v prvi vrsti privlači zaradi cilja, ki se ga da doseči na zabaven način.

S to preliminarno predstavo filozofije športa pa lahko počasi začnemo korakati proti bolj specifičnim temam. Filozofija se je športu najprej poizkušala približati preko estetike in umetnosti, močno je prisotna še etika, a tudi druge filozofske discipline so se že spogledovale s športom. Nas bosta najprej zanimali estetika in umetnost v športu, nato pa se bomo proti koncu dotaknili še etičnih razsežnosti.

Kdo pa se še ni izrekel stavka: »Kako lep gol!« ali slišal, kako je nekdo nekoga dobro preigral, dosegel dober rezultat ali lepo opravil svojo športno nalogo. Vse te estetske in etične kategorije so že dolgo prisotne v športu in če ne drugega, nas samo to dejstvo sili v razmišljanje, kaj je na športu etičnega ali estetskega. In ko govorimo o estetiki, smo vedno samo korak daleč od umetnosti.

O navezovanju športa na estetiko in umetnost lahko v delu beremo sledeče: »Filozofija športa se je kot nova akademska disciplina pojavila sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja in se je morala najprej spopasti s tem, kako razmejiti svoj predmet od drugih predmetov in kako povzdigniti svoje področje vednosti v enakovredno filozofsko disciplino in enakovredno športno znanost. Pri tem se je sprva zgledovala po estetiki, ki se je leta 1735 prav tako pojavila kot skromna in nič kaj pomembna nova disciplina in se že v kratkem obdobju nemške klasične filozofije zavihtela na vrh. Prvi pristopi so pogosto kar enačili šport z umetnostjo, ali pa ju vsaj neposredno primerjali, in s tem skušali doseči oba cilja: uveljavitev športa kot enako pomembnega za človeštvo kot umetnost in uveljavitev filozofije športa kot vsaj tako pomembne discipline, kot je estetika.«

V nadaljevanju dela beremo, da navezovanje športa na umetnost ni bilo tako uspešno, kot je navezovanje športa na estetiko, zato smo sogovornika vprašali, zakaj je šport boj kompatibilen z estetiko kot z umetnostjo:

////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku celotne oddaje.

////////////////////

Estetika se v jedru in začetku ukvarja s čutnostjo in čutnim doživljanjem tudi preko ugodja. Kmalu se jo je zavoljo tega začelo navezovati na umetnost, češ da je tam njen cilj pripeljan do skrajnosti oziroma je tam najbolj čist brez dodatnih motečih funkcij, ki bi prevzemale pozornost. S tega vidika je šport težko umetniški, saj ima raznorodne funkcije, estetska funkcija pa je le ena med njimi.

In če je v začetku estetika vezana na umetnost poizkušala zakoličiti lepo oziroma estetsko kot večno resnico, potem je kasneje prišlo do bolj odvisnega pogleda. V prvem eseju beremo: »Če hoče estetika pojasniti avtonomno funkcijo estetskega, se mora vprašanja lotiti s sociološkega vidika. V umetnostih se pomena estetske funkcije prav gotovo ne da zgrešiti, vendar seže njen vpliv daleč preko meja umetnosti, domala na vsa področja človeške interakcije s stvarmi in med seboj. Z ugotovitvijo, da se ta funkcija ne nanaša na nekaj objektivnega, kar bi kot lastnost pripadalo stvarem samim, postane še bolj očitno, da se estetski učinek vedno pojavlja v določenem družbenem kontekstu in je pravzaprav neločljiv del  teh kontekstov samih. Okoliščine, v katerih vznika estetsko,    so historično in kulturno pogojene,...«

Tekma je seveda lahko estetska, zakaj njena funkcija čutne privlačnosti je neizpodbitna, hkrati pa se pojavijo težave takoj, ko jo poizkušamo približati umetnosti, še toliko bolj, kolikor moramo najprej sploh ugotoviti, kateremu pojmovanju umetnosti jo želimo približati.

Nadalje pa moramo spregovoriti še o sprenevedanju in približevanju stvarem. Kreft nam na tem mestu postreže s primerjavo med gledališčem in nogometno tekmo ter performansom kot povezovalnim elementom. Tako pri enem kot pri drugem gre za sprenevedanje, le da z razliko. Prisluhnimo povedanemu:

////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku celotne oddaje.

////////////////////

Šport ima moč približati se stvarem bolj kot gledališče ali katera druga umetnost in s tem je tudi občutenje intenzivnejše. Seveda pa estetskosti športa ne moremo zreti preko umetniških konceptov, ampak bolj neposredno preko estetike vsakdanjega življenja. To vsakdanje življenje pa ne pozna visokih kontemplativnih ciljev in tudi nima pretenzij po umetniškem uživanju ali vživljanju, pač pa stremi k bolj neposrednemu ugodju, ki je dostopno kar se da blizu in s čim manj posredniki. Šport pa ima še eno kvaliteto, ki je pomemben del estetske percepcije, in to je dramatičnost.

Kolikokrat smo spremljali tekmo takšne ali drugačne vrste in bili ob tem povsem na trnih, zakaj nismo vedeli, kaj pričakovati. Ta element dramatičnosti je pravzaprav eden glavnih estetskih dejavnikov športa in šport bi izgubil svojo privlačnost, če te dramatičnosti ne bi bilo. Pravzaprav je v večini športnih panog in disciplin že postavljen ta dramatični moment, zakaj kdo pa bi spremljal tekmo, katere rezultat bi bil že v naprej znan? O pomenu dramatičnosti je spregovoril tudi Kreft:

////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku celotne oddaje.

////////////////////

Šport je napet, je dramatičen, vsebuje elemente lepega in je nenavadno privlačen. Kot vidimo, je povezovanje športa z umetnostjo sicer možno, a ne kaj prida uspešno, razen v okviru negativnega opredeljevanja športa. Po drugi strani pa je estetska funkcija pri športu še kako prisotna, čeprav ni nujno dominantna, kot je to pri umetnosti. Da pa šport ne nosi zgolj ene funkcije, ampak mnoštvo njih, je razvidno iz različnih razprav, mi pa se bomo v zaključku kratko posvetili eni izmed njih, in sicer etični ali v nekem oziru celo politični funkciji.

Etika je v športu prisotna na več ravneh. Po eni strani je danes veliko govora o fair playu in tovrstno ravnanje se spodbuja tudi kot osnova za krepitev moralnega čuta odraščajoče mladine, po drugi strani pa sežejo etične razprave tudi do prepovedanih poživil in genskega inženiringa bodočih superšportnikov. Kreft pa se v enem svojih esejev osredotoča na drug problem, in sicer problem protiustavnega nadzora protidopinške komisije nad profesionalnimi športniki.

Vsak športnik, ki želi nastopati na največjih tekmovanjih, mora namreč podpisati pogodbo, s katero se zavezuje, da bo mednarodni protidopinški komisiji stalno sporočal, kje je, in ji hkrati dovoljuje, de se kadarkoli nenajavljeno pojavi in začne izvajati svoje ukrepe. Seveda je to vdor v zasebnost, ki sicer izpade prostovoljen, a, kot je lepo ugotovljeno v knjigi, nekdo, ki je velik del svojega mladega življenja vložil v šport in se mu naposled obeta, da bo le začel s svojim delom tudi služiti, si seveda ne more privoščiti, da take pogodbe ne bi podpisal, in na tej točki postne tovrstno dejanje tudi sporno. A kot pravi Kreft, se nad temi neobičajnimi pogoji niti ne gre več čuditi:

////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku celotne oddaje.

////////////////////

Črno in belo. Pozitivno, negativno. Šport je zdrav in šport je škodljiv. Goli so lepi, rekordi so dobri, a hkrati se v ozadju giblje nekaj temnejšega. Šport zavzema dobršen del naših življenj in šport lahko služi tudi več kot samo v zabavo. Šport je lahko zaslužek, šport je lahko metafora in šport lahko vzbudi zanimanje filozofov. Predvsem pa nas šport privlači in zato mu tudi namerimo toliko pozornosti. V pričujoči polovici ure smo poizkušali kratko orisati filozofijo športa, ki poizkuša razumeti očarljivost tega pojava, se spopasti z nekaterimi moralnimi dilemami in sploh zadovoljiti čudenje, ki nas žene za športom.