Avtor Teoreme je ob prevodu knjižice postavljen pred nalogo, ki jo je mogoče odpraviti kot povsem odvečno: postavi se namreč kot posrednik med bralca in bralko ter delom, ki se jima ponuja in je razlog za to Teoremo. Gre namreč za slovenski prevod kratke zbirke Lacanovih predavanj z naslovom Govorim zidovom, ki se obrača k bralcu in bralki in ju nagovarja: ne verjemite posrednikom, vzemite jo v svoje roke! Problematični posrednik se bo, morda vsaj začasno, odpovedal poceni obrambi, češ: »Pa saj je tudi prevod neke vrste posredovanje,« kar bi ga bržkone zapletlo v nekoliko odvečno polemiko o pravilnosti prevoda. Tak spopad je namreč že del knjižice same, nastaja pa na ozadju nekega drugega spopada, glede na katerega izid prevoda opredeli tudi prevajalka in piska kratke spremne besede.

Prav na začetku smo o zgodovinski vrednosti prevoda namreč obveščeni takole: »Zbirka Lacanovih predavanj Govorim zidovom v slovenskem prostoru označuje zgodovinski premik od univerzitetne vednosti o psihoanalizi k diskurzu psihoanalitika, ki ga je odprl nedavni nastop psihoanalitične klinike pri nas.« Težka trditev, sploh v prostoru, kjer je bilo prevodov Lacanovih predavanj dovolj, da je na njih mogoče na primer sestaviti štiri semestre specialističnega študija na freudovski univerzi. Po čem se torej ta prevod tako zelo razlikuje od ostalih, da je v njem mogoče videti označevalec »zgodovinskega premika«? Piska le malo naprej odgovarja: gre za Lacanov »nagovor psihiatrom«, vrnitev v »prostore zdravljenja« in nasploh izkaz, po katerem je klinična praksa pogoj psihoanalitične teorije. Z njo se strinjata oba recenzenta, za katera je obravnavana knjižica »najbolj psihoanalitično in klinično orientirana« med Lacanovimi ostalimi predavanji ter celo »temeljno delo pri razumevanju Lacanove klinične orientacije«. Dodajmo nekaj kronoloških dejstev.

Jacques Lacan je v svojih poznih dvajsetih kot mlad pripravnik psihiater začel delati v bolnišnici Sainte-Anne. Tja se je v zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja vrnil kot uveljavljen član Pariškega psihoanalitičnega združenja in začel z rednimi seminarji, danes znanimi kot učenje zgodnjega Lacana. Po desetih letih je bil s predavanji prisiljen nadaljevati v drugih gostoljubnih institucijah in tako do svoje smrti. Ko je bil Lacan že pozni Lacan, v letih 1971-1972, je ob svojem rednem seminarju, naslovljenem »...ali slabše«, ponovno v bolnišnici Sainte-Anne, poln spominov vodil še sedem predavanj z naslovom »Psihoanalitikova vednost«. Predavanja, ki jih Lacan tedaj imenuje »pogovori« in loči od svojega rednega Seminarja, je njegov pravni intelektualni dedič, Jacques-Alain Miller, leta 2011 uredil in izdal pod naslovom, ki ga nosi tudi naša knjižica. Pravzaprav so pod tem naslovom izdana le prva tri predavanja – ostala so objavljena drugje –, kar leta 2017 doživi angleški prevod, letos pa pri založbi Studia humanitatis še slovenskega. S tem zadnjim izidom Lacan vstopi še v neko drugo kronologijo, ki nas bo v nadaljevanju zanimala vsaj toliko kot dejanska vsebina pogovorov. Ime te druge, slovenske kronologije smo že navedli in tja se zdaj vračamo.

»Zgodovinski premik« od univerzitetne vednosti k diskurzu psihoanalitika je v treh spremnih teksih oziroma recenzijah datiran v leto 2015, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko društvo za lacanovsko psihoanalizo, v nadaljevanju SDZLP. A če ima to društvo svoj pozitivni, produktivni vidik, ki ga lacanovec Domenico Consenza vidi v pospešenem razvoju lacanovske psihoanalize, ima tudi negativnega, upornega. Tega predsednica društva SDZLP in prevajalka pričujoče knjižice Nina Krajnik vidi v premagovanju zidov, ki so do leta 2015 iz slovenskega prostora po njenih besedah izključevali diskurz psihoanalitika. O tem izključevanju zna omenjena sicer povedati veliko, a z izjemo nekaj publicističnih navedb, h katerim se še vrnemo, obtožbe še niso dobile svoje konkretne vsebine. Poglejmo si sedaj ta prelom nekoliko od blizu.

Z razglašanjem velikega preloma je šele v letih po njegovem nastopu v raznih intervjujih in spletnih objavah začela in nadaljevala prevajalka Nina Krajnik, sicer doktorantka filozofije pri Mladenu Dolarju in analizantka lacanovca Millerja. Zgodba je slišati nekako takole: kar je predvsem v tujini znano kot ljubljanska lacanovska šola ali šola teoretske psihoanalize, je del zarote, ki že 40 let vztrajno preprečuje razvoj lacanovske psihoanalize pri nas, za povrh pa še svoje filozofsko delo lažno predstavlja kot njen povsem ustrezen nadomestek. Filozofi tako rekoč proizvajajo simulaker psihoanalize, njenega lažnega dvojnika, posnetek posnetka. Pri tem se povsem naravno zastavlja vprašanje: kaj se je leta 2015 zgodilo takega, da je diskurz analitika kljub mogočni zgradbi odpora filozofov vendarle lahko nastopil? Pojavljata se dve smeri odgovora: bodisi se je končno pojavil nek superjunak, ki je obdobje teme s svojimi nadnaravnimi močmi uspešno premagal. Ali pa se je pri filozofih nekaj zalomilo in se je v njihovi mogočni zgradbi vendarle pokazala razpoka, skozi katero je lahko pokukal dolgo zatrti diskurz analitika. Bodisi se je pojavila neka moč, ki je odpor filozofov končno premagala – ali pa se je pri filozofih pojavila neka nemoč, ki je ta odpor močno načela in ga oslabila.

Ni namreč skrivnost, da so se pobude, da bi v Sloveniji vzpostavili psihoanalitično kliniko lacanovskega pristopa ali pa vsaj postavili alternativo temačni vladavini teoretskih psihoanalitikov, že pojavljale. Omenimo le dva nekoliko raznolika primera. Če v roke vzamemo knjižico udarnega naslova »Lacan I«, ki je leta 2005 izšla pri študentskem politološkem društvu Polituss, lahko slutimo neke zametke očitno neuspelega podviga. Na začetku knjižice smo seznanjeni z ustanovitvijo »trajne analitske skupnosti«, ki je sebi dala ime »Polje lacanovske stvari«. Polja sicer niso sestavljali psihoanalitiki, a je vseeno poznalo »sekcijo za praktično psihoanalizo«, o delovanju katere ne vemo ničesar. Za ta očitno spodleteli poskus je, če beremo kolofon, odgovoren tudi nekdanji profesor politologije na FDV doktor Milan Balažic. Zdaj že bivši diplomat in profesor, v zadnjem času pa tudi župan, je na spletu zabeležen kot predavatelj v okviru specializacije znotraj študija psihoanalize na Freudovski univerzi v Ljubljani, ki ga vodi predsednica društva SDZLP.

Drugi neuspeli poskus je pred nekako desetletjem sprožila Ana Žerjav, ki je z jasnim namenom začetka kliničnega dela k sebi v analizo in delo povabila zainteresirane in denarno sposobne posameznike in posameznice, a je od poskusa hitro odstopila – predvidoma zaradi nekaterih težav z udeležbo. K drugemu spodletelemu poskusu je tedaj sodil tudi mednarodni kolokvij Teorija in praksa v psihoanalizi, ki ga je omenjena pripravila v sodelovanju s Filozofskim inštitutom ZRC SAZU. Na kolokviju so tedaj sodelovali filozofi in analitiki iz Slovenije in Francije. Ta, drugi spodleteli poskus je za nas zanimiv, ker ni potekal v ostrem antagonizmu z univerzo, omenjeni Filozofski inštitut pa v razglasih o zgodovinskem prelomu velja za enega izmed glavnih sovražnikov in zaviralcev psihoanalize, ki jo je po lastnih zapisih pri nas vpeljalo šele društvo SDZLP.

Ena od značilnosti tretjega, uspelega poskusa, na čelu katerega je omenjeno društvo, pa je, da pri njem leva roka očitno ni vedela, kaj dela desna. Tretji poskus namreč ni potekal le kot projekt osamljenega jezdeca – pa saj morda tudi prva dva ne povsem –, pač pa kot pobuda posameznice v sodelovanju s Freudovskim poljem, nekakšno mednarodno platformo za povezave okoli lacanovske klinike. Med leti 2015-2016 so se zvrstila predavanja, na katerih je vsakih nekaj mesecev povabljeni francoski lacanovec v Ljubljani govoril o izbranih aspektih svojega psihoanalitičnega dela in nekaterih implikacijah. Prvi predavatelj je bil tedaj Daniel Roy, delegat freudovskega polja in organizacije New Lacanian School za Vzhodno Evropo. Kasneje je z dobro dokumentiranega spletnega seznama dogodkov SDZLP obvestilo o tem predavanju skrivnostno izginilo.

Ko smo maja 2017 omenjenega delegata Daniela Roya povprašali po prisotnosti lacanovske klinike pri nas, smo začudeni v njegovem odgovoru prebrali nekaj sicer previdnih, a nenavadnih formulacij. Najprej smo izvedeli, da omenjeni ne ve nič o pobudi, katere del je bil sam kot gostujoči predavatelj še leto in dve pred tem. Oziroma kot se je tedaj natančneje izrazil, če je taka pobuda tedaj obstajala, je organizacija New Lacanian School svoje dejavnosti v Sloveniji ustavila. Zakaj? Zato, tako Roy, ker pogoji za izvajanje njenih dejavnosti niso bili izpolnjeni. Kakšni pogoji? Citiramo: »med te pogoje sodijo klinične študije in ne avtorizacija za poljubno prakticiranje psihoanalize.« Ne bomo sicer ugibali, kaj se je zgodilo kasneje – očitno pa je Daniel Roy dobil s strani organizacije, katere delegat je tedaj bil, nekakšen popravek. Minil je namreč točno en mesec od omenjenega dopisovanja, ko je Royev nadrejeni, šef in ustanovitelj njegove in nekaj drugih lacanovskih organizacij Jacques-Alain Miller v francoskem tisku, tako lahko beremo na spletni strani SDZLP, zapisal: »Slavoj, Mladen Dolar, tudi v Ljubljani vas gleda temno oko, a ni tisto, ki je gledalo Kajna, saj naj živi Nina!« Na eni strani torej strogo formulirano obvestilo o popolnoma zgrešenemu načinu uvajanja lacanovske klinike v Sloveniji. Na drugi strani slogovno nekoliko nerodno reševanje najglasnejše lacanovske analizantke, ki to kliniko tudi uvaja in prakticira, pred temačno zaroto starih dedcev-filozofov, nosilcev univerzitetne moči.

Očitno organizacije v skrbi za izvajanje in ohranjanje lacanovske misli in prakse ne delujejo povsem enotno in njihovi člani se, kako človeško, tudi kdaj zmotijo. Povsem v skladu z eno od razvpitih gesel razvpitega francoskega psihoanalitika, da veliki Drugi ne obstaja – ta seveda ne obstaja tudi v obliki jamstva za obstoj in delovanje lacanovske psihoanalize. Ali pa se vsaj kdaj pa kdaj zmoti! Sedaj že lahko slutimo nekaj, kar razumevanju velikega lacanovskega preloma daje določeno strukturo. V trenutku namreč, ko se veliki Drugi lacanovske organizacije zmoti, vznikne lažni lacanovec. Jasneje: v trenutku, ko se izkaže, da so zmota, protislovje in konflikti lacanovski organizaciji notranji, je treba zarožljati proti njenim nasprotnikom, ki so lacanovski organizaciji zunanji. V trenutku, ko se na eni strani pojavi dvom v klinično delo, je na drugi strani to delo treba reševati pred napadi neklinikov. In morda je ravno tak način delovanja specifika diskurza, o katerem, takole od zunaj, ne vemo še ničesar – diskurza psihoanalitika. Morda je take dramatične izjave potrebno razumeti ne kot nekaj, kar stopa diskurzu psihoanalitika v bran, pač pa kot nekaj, kar k temu diskurzu temeljno sodi.

Morda se zdi taka ugotovitev na podlagi izjav dveh francozov preuranjena, a podkrepimo jo lahko še s kratko notranjo zgodovino delovanja društva SDZLP. Tega je leta 2015, ob »velikem prelomu«, na pobudo Nine Krajnik ustanovila skupinica najprej kolegov filozofov, katerim so se kasneje pridružili še nekateri študenti klinične psihologije in nekaj mladih terapevtk in psihoanalitičark, ki so lacanovsko orientacijo že uvajale v svojo redno prakso. Lahko bi rekli, da je bil prvi korak društva združevanje različnih posameznikov in posameznic, ki se na tak ali drugačen način zanimajo za psihoanalizo ali pa imajo celo možnost za izvajanje lacanovskega pristopa. Danes ta povezovalna vloga društva SDZLP ni več tako očitna. Pomembnejša od tega, da je društvo SDZLP stopilo na področje pri nas sicer že obstoječe psihoanalize drugih usmeritev, je njegova ločitev od lažnih lacanovcev. Bolj kot združevanje praktikov znotraj društva je opazen njihov boj s teoretiki zunaj društva.

Temu ustrezno so se v SDZLP od njegovega nastanka zamenjali, z izjemo predsednice in nekega filozofa, že vsi njegovi člani. Zamenjavo so spremljala tudi čudna anonimna pisma, ki so nekaterim posameznikom izrekala prepoved »prenosa psihoanalitične vednosti«, o katerih pa razen naslovnikov in anonimnega pošiljatelja večina drugih članov ni vedela ničesar. Drugi so po njihovem lastnem poročanju iz društva odšli po mučnih nesoglasjih in sporih s predsednico društva. Prelom, ki ga predsednica SDZLP za nazaj datira v leto nastanka društva 2015, zamolči prelom, ki ga je moralo društvo izvesti znotraj sebe šele leto ali dve kasneje, tik preden se je odprla fronta proti lacanovskim filozofom. Notranji prelom je vsaj časovno predhajal zunanjemu. Vendar pa je danes klinična usmeritev SDZLP vseeno nedvoumna: za razliko od prvotnih članov, ki so predvsem delovali na internih seminarjih in kratkih javnih intervencijah, sedanji člani skoraj vsi delujejo na področju klinike. Z izjemo pravnice, dveh starejših psihoanalitičark in nekoga, ki si je nedavno tragično vzel življenje, so v času tega pisanja na spletu vsi člani navedeni kot analizanti predsednice društva.

Zgodovinski premik, za katerega prevajalka Lacana trdi, da se z njim v Sloveniji za psihoanalizo končuje obdobje diskurza Univerze in pričenja obdobje diskurza Psihoanalitika, torej ni tako enoznačen, kot bi se zdelo iz nekaj uvodniških zapisov. Ne le, da so lacanovske pobude obstajale pred navedeno zgodovinsko letnico in da kar nekaj prakticirajočih lacanovk danes deluje neodvisno od društva SDZLP in kljub njemu. Društvo kot nosilni bataljon novega diskurza je protislovja, težave in spore najprej od notranjosti moral prestaviti v zunanjost. A ker to ni neka posebnost diskurza psihoanalitika, pač pa diskurzov, ki so v življenju institucij zagotovo obstajali tudi pred letom 2015, si sedaj poglejmo, kaj je o zgodovinskih prelomnicah na pogovorih v Sveti Ani povedal Lacan, ki je diskurzu psihoanalitika nenazadnje tudi dal koncept.

Lacan je teorijo diskurza razvil le nekaj let pred prevedenimi predavanji, a na slednjih dobi klinika jasen prednostni poudarek. Teorijo diskurza ne kot izključno govorne situacije, ampak kot tipa družbene vezi v rokovanju z užitkom in vednosti v razmerju do oblasti Lacan postavi predvsem zato, da bi uvedel in od drugih diskurzov razločil psihoanalizo. Pri tem pa je nekoliko nezadovoljen z načinom, na katerega je to razločevanje že vpeljal Freud, ki je psihoanalizo postavil v serijo treh udarcev znanosti človekovemu narcizmu: Kopernik, Darwin, Freud. Trije udarci človekovi vednosti o svetu spregledajo poudarek, ki ga tu postavi Lacan, ko reče, da »analitični diskurz leži natanko na občutljivi meji med resnico in vednostjo.« 

Lacan v splošnem tudi ni razvijal svoje teorije diskurzov kot teorije o zgodovinskih premikih, saj nastop novega diskurza ne odpravi starega. Univerza ne odpravi Gospodarja, s katerim tudi uporni Histerik odlično shaja, če omenimo imena preostalih treh diskurzov. Odpora proti psihoanalizi, ki ga je prepoznaval Freud, ne odpravi revolucija v vednosti, a ga tudi ne pojasni narcizem, kateremu naj bi psihoanaliza zadala odločilen udarec. Pravzaprav si Lacan z domnevnimi odpori ne beli glave, nenazadnje je že v začetku svojega javnega poučevanja odpor vsaj toliko pripisal psihoanalitikom in njihovemu nerazumevanju lastnega diskurza. 

Freud, katerega ime stoji na začetku psihoanalize, se je za Lacana motil glede njenega statusa: »Zdi se, da revolucija, ki jo je v ospredje postavil Freud,« v prvem predavanju govori Lacan, »prikriva to, za kar gre. Tisto, kar se ne zgodi, revolucija ali pa ne, je subverzija, ki se proizvaja v funkciji, v strukturi vednosti.« Pri psihoanalizi gre, nadaljuje Lacan, za »vednost o tem, da ta nov status vednosti zahteva popolnoma nov tip diskurza, ki pa ga ni lahko vzdrževati in ki se, razen do neke mere, sploh še ni začel.« Posebej zanimivo bi se nam zdelo to, o čemer Lacan tu ne reče nič, a pravzaprav drugje govori veliko: kaj je materialni obstoj tega novega tipa diskurza, kako je ta diskurz organiziran v institucijah, ki skrbijo za njegov prenos?

V samem začetku smo retorično podvomili v mesto, iz katerega se izreka ta govor, ki ga ravnokar poslušate: ali knjiga potrebuje posrednike? Dvom sedaj velja postaviti nekoliko drugače: ali sme o Lacanu javno govoriti in ga celo interpretirati kdorkoli, ki ni psihoanalitik? No, to vprašanje dobi obrat že kar pri Lacanu samem, ki je ravnokar nekaj povedal o diskurzu psihoanalitika in strukturi vednosti v odnosu do njega – Lacan, ki je psihoanalitik in očitno sam veliko ve, saj je v svojem življenju veliko napisal ter še mnogo več povedal. Vendar, kot je nekje v naših treh predavanjih skromen Lacan, če veliko govori, to počne kot nekdo, ki se v psihoanalitičnem diskurzu umešča na mesto – ne analitika, ampak analizanta. Vednost, ki jo govori, njegovi učenci interpretirajo in za to početje imajo morda različne razloge. Pri tem pa obstaja možnost, da Lacana interpretirajo tako, kot v psihoanalitičnem diskurzu analitik interpretira govor analizanta. Ali s tem priznanjem ne izgubi profesor Lacan nekaj avtoritete, za katero se njegovi različni intelektualni dediči na različne načine borijo? Dajmo besedo Lacanu še zadnjič: »Iz neke perspektive, ki je ne bom označil kot progresistično: kar psihoanalitik lahko prinese je vednost, glede katere ne more nič – vednost nemoči.« Obrnimo se še zadnjič k zgodovinskemu premiku, ki ga je v slovenski prostor glede psihoanalize vnesla prevajalka dela, ki podobno kot Lacan veliko govori, in njeno društvo, ki je, kot je vsaj videti od zunaj, nekakšna klinika v malem. V čem se ta nova institucija psihoanalitičnega diskurza v strukturi razlikuje od univerzitetne, glede na katero se je v Sloveniji po desetletjih teme končno nekaj premaknilo proti svetlobi?

Diskurz Univerze se na obravnavanem področju pojavlja v Ljubljani znotraj dveh univerzitetnih oddelkov podiplomskega študija filozofije, med katerimi eden nosi ime teoretske psihoanalize. Študenti teoretske psihoanalize študij zaključijo z univerzitetnim doktoratom, ta pa ima, to vemo, danes zgolj malo vrednosti v doktorjevi nadaljnji karierni poti. V najboljšem primeru postane predavatelj na univerzi, v nekoliko slabšem samostojni delavec v kulturi v hlastanju za priložnostnimi naročniki. No, razen da morda lahko postane tudi predavatelj na specialističnem študiju iz lacanovske psihoanalize v okviru Freudovske univerze.

Diskurz psihoanalitika se, povsem nasprotno, na eni strani lahko izvaja skozi udeležbo na lacanovskih seminarjih v izvedbi predsednice SDZLP, po katerih udeleženci dobijo potrdilo o opravljenem izobraževanju iz lacanovske psihoanalize. Na drugi strani najdemo diskurz psihoanalitika kot možnost specialističnega študija med programi Slovenske freudovske univerze v Ljubljani, ki ga prav tako izvaja naša herojska prevajalka. Rezultat omenjenega izobraževanja je, med drugim, »specialistična diploma SFU Ljubljana z nazivom »Psihoterapevt lacanovske psihoanalize«.” Kakšno vrednost ima v nadaljnji karierni poti mladega psihoanalitika ali psihoanalitičarke ta papir, ne bomo ugibali. Pomembno pa je, da se diploma privatne freudovske univerze očitno bistveno razlikuje od doktorata osrednje javne univerze.

Dalje: znotraj diskurza univerze se je Lacana doslej prevajalo v okviru publikacije društva za teoretsko psihoanalizo z naslovom Problemi. Po nastopu diskurza psihoanalitika je, vsaj trenutno, prevod Lacana mogoče brati v podobno sivi barvi, a tokrat v bistveno drugače strukturirani založbi Studia Humanitatis. Zunanji znaki razlike med diskurzom univerze in diskurzom psihoanalitika so tako povsem institucionalni: lacanovski univerzitetniki prevajajo Lacana pri eni založbi in izdajajo diplome ter doktorate na eni univerzi, lacanovski psihoanalitiki prevajajo Lacana pri neki drugi založbi in poučujejo na neki drugi univerzi. Prelomnost leta 2015 je tako, vsaj po svojih materialnih znakih, v vpeljavi novih institucij in nekaj malega smo že zaslutili o njihovem načinu delovanja. A razlog za ta zapis je, kakopak, prevod Lacanovega dela, ki se sam predstavi kot označevalec menjave diskurza.

Na spletni strani društva SDZLP objavljen intervju s prevajalko, ki napove pričujoči prevod, doda k temu še nek poudarek. Na vprašanje po razliki med starimi in novimi prevodi Lacana v slovenščino dobimo odgovor: »Premik se je zgodil tako na pravni ravni kakor na ravni ustreznosti prevodov.« Po tem ko intervjuvanka in prevajalka pojasni nekatere podrobnosti pravnega premika, izpelje sklep: »Zato bi lahko rekli, da se je s tem premikom prevajanje Lacana tudi v Sloveniji končno dvignilo na raven jezikovnih in založniških standardov, kot so prisotni drugod po svetu.« Iz česa izpelje tak sklep, po katerem je pravni premik hkrati tudi neposredni dokaz za premik v kvaliteti prevoda?

Iz ugotovitve o neavtoriziranosti dosedanjih, univerzitetnih prevodov, in avtoriziranosti vseh nadaljnjih, psihoanalitičnih prevodov Lacana v slovenščino. Merilo ustreznosti prevodov Lacana je očitno spet povsem institucionalno. Njen zunanji, materialni znak je v tem, da so eni »objavljeni brez avtorizacije s strani urednika in nosilca avtorskih pravic Lacanovih del Jacquesa-Alaina Millerja,« drugi, kot očitno tudi pričujoča knjižica, pa to avtorizacijo imajo. Na ravni, ki zadeva pričujočo knjižico, se torej razlika med diskurzom univerze in diskurzom psihoanalitika zariše takole: eden je pravni imetnik avtorskih pravic, ki v odnosu do Lacanove vednosti izvaja to moč, da odloča o njeni distribuciji – drugi pa ne. Omenimo mimogrede, da SDZLP nikoli ni pridobilo avtorizacije za objavo treh oddaj Radia Študent, ki jih vseeno distribuira na svoji spletni strani. A koga to briga – važno je, da vemo, kdo si lasti Lacanov govor, strukturno umeščen na mesto analizanta, glede katerega v društvu SDZLP tako veliko in tako energično govorijo. Vsekakor se sklicevanje na avtoriteto pravnega instituta, ki ga v SDZLP izvajajo selektivno, postavlja v neko razmerje z močjo, ki naj za diskurz psihoanalitika ne bi bila ključna. A morda je na nas, da jo razumemo na način, h kateremu bi nas nemara pozval tudi Lacan: z interpretacijo, za katero je ta Teorema skušala dati vsaj nekaj namigov.

***

Odgovorno uredništvo Radia Študent objavlja naknadno pojasnilo k avtorjevemu besedilu. Avtor namreč zapiše, da Slovensko društvo za lakanovsko psihoanalizo (nadalje SDZLP) nikoli ni pridobilo avtorizacije objavo za treh oddaj Radia Študent.

Izjava je nepravilna. V trenutku objave prispevka je imel SDZLP dovoljenje za objavo predmetnih oddaj.