26-letni pisatelj Paul, protagonist romana Taipei, je v svojem življenju predvsem depresiven in odtujen. Življenje se mu zdi vredno živeti le toliko, kolikor si močno ne želi tako rekoč ničesar, niti umreti. Roman Taipei je leta 2013 napisal ameriški pisatelj Tao Lin in ga opredelil za ohlapno avtobiografskega. Paul nenehno poskuša ubežati svoji depresiji, a to počne na način, ki se zdi komajda človeški. Njegovo iskanje ugodij je skoraj robotsko: zahaja na zabave in v restavracije – kot pisatelju so mu tujci namreč naklonjeni in ga po navadi radi sprejmejo v lastno družbo –, hodi na zmenke in konzumira enormne količine substanc. Te so inkorporirane v njegov vsakdan in živi, kot se temu pravi, kot funkcionalen odvisnik. Da bi ostal buden do konca filma, s prijatelji posnifa zdrobljen Adderall, nato pa vzame Seroquel, da ga nokavtira, ko je čas za spat.

Ker je po sebi izpraznjen skoraj vsakršnih čustev in lahko shaja samo z uporabo substanc, s tem odpira vprašanje o avtentičnosti teh farmakološko induciranih občutij in čustev. Humanistična interpretacija njegove rabe substanc bi šla v smer, da lahko človek edino sam po sebi, brez vnašanja substanc od zunaj, čuti avtentično. Vendar pa Arran Crawford v svoji obravnavi tega romana poudari, da »droge niso proteze, ki bi dopolnjevale ali podaljševale utelešene subjektivnosti, kakršne že obstajajo«. Zato tudi nekaj takega kot »nedotaknjeno sebstvo, ki bi ga odkrili, potem ko bi odvzeli vse substance, ki vstopajo v nas in nas spreminjajo, ne obstaja«. Pristopiti je treba antihumanistično: človek je med drugim tudi farmakološko manipulabilen sistem. V današnji Teoremi se bomo spraševali o pogojih, da neko čustvo občutimo kot avtentično.

Bioetiška filozofa David Wasserman in S. Matthew Liao, se v nekem članku ukvarjata prav s tem vprašanjem: ali so čustva, ki jih induciramo s farmakološkimi sredstvi – torej takimi, ki jih vnesemo v telo in tako vplivamo na njegovo delovanje –, kaj manj »avtentična« od čustev, ki nastanejo brez teh sredstev, torej po »naravni poti«?

Kot poudari filozof čustev Robert C. Solomon, se nam to, da imajo naša čustva nek objekt, zdi samoumevno. Ko smo veseli, to veselje povezujemo z določenim vzrokom – denimo dobimo dobro oceno, nekdo se nam prijazno nasmehne, prijateljica uživa zaslužen uspeh. Toda s kantovskim kritičnim obratom v filozofiji je postalo jasno, da objekt »na sebi« ne more biti vzrok čustva, saj kot tak ne obstaja, temveč je »transcendentalno konstituiran«. Če se na subjektivno-refleksivni ravni objekta našega čustva zavemo kasneje, kot se zavemo samega čustva, potem moramo skleniti, da je taka vzročnost, ki je »kategorija čistega uma«, lahko vzpostavljena šele vnazaj oziroma retroaktivno.

Filozofi, ki se ukvarjajo s tem področjem, razločujejo med čustvom in občutjem. Za Antonia Damasia so čustva primarni somatski dogodki, ki šele naknadno izzovejo občutje v naši zavesti. Če naj čustvo doživimo kot avtentično, ga moramo tudi mi razločiti od občutja – čustvo je tisto, ki ga občutimo kot pristno ali pa ne. Hkrati pa moramo zatrditi primat čustva nad občutjem – slednje je treba razumeti kot sekundarno in posredno. Zato je treba podrobneje obravnavati pojem objekta čustva in nanj poskusiti aplicirati znanstvena dognanja in materialistično, torej nevrološko oziroma biokemično, pojmovanje nastanka čustev.

Wasserman in Liao se torej posvetita natanko vprašanju, ali so farmakološko inducirana čustva »pristna«. Ugovor, da do »avtentičnih« čustev lahko pride zgolj spontano, brez naše volje in hotenja, ovržeta že sprva. Ljudje smo namreč zmožni vplivati na lastno čustvovanje, zato ni pomembno, ali to dosežemo z zaužitjem substance ali kako drugače. Na primer tako, da se spomnimo srečnega dogodka, ki se nam je pripetil v preteklosti, ali pa tako, da pogledamo film s srečnim koncem, ki nas razvedri. Navedeta pa štiri druge ugovore zoper avtentičnost farmakološko induciranih čustev – problem fenomenologije, problem lastništva, problem odtujitve in problem vednosti o sebi.

Prvič, problem fenomenologije. Farmakološko inducirana čustva se lahko ne »vedejo« kot resnična čustva. Če lahko zaužijemo snov, zaradi katere v bližini neke osebe čutimo podobno srečo, kot bi jo občutili ob zavedanju, da je ob nas pravi prijatelj, bi se nam lahko inducirano čustvo zdelo nepristno. Da bi naslovila ta problem, avtorja predlagata vzpostavitev »pogojev za uspeh«, da se neko farmakološko inducirano čustvo vede kot fenomenološko »pristno«.

Prvi tak pogoj je pogoj odzivnosti: če razmere, ki so pogojevale nastanek nekega čustva, prenehajo, potem mora obstajati možnost, da tega čustva ne občutimo več. Na primer, če se veselimo, da smo zadeli na loteriji, potem pa nam javijo, da je prišlo do pomote in da je znesek zadel nekdo drug, nas bo veselje minilo.

Drugi pogoj je pogoj neizključevanja: istočasno lahko občutimo več čustev. Na primer, veseli smo, da smo bili sprejeti v ožji izbor kandidatov za neko pozicijo, toda hkrati smo žalostni, da naš prijatelj, ki se je potegoval za isto pozicijo, ni bil sprejet. To mora veljati tudi v primeru farmakološke indukcije čustva – ne da bi čustvo občutili kot avtentično, moramo biti ob njem zmožni občutenja tudi drugih čustev, ki niso povezana z učinkom substance.

Tretji pogoj imenujeta pogoj diskriminiranja oziroma sorazmernosti: intenzivnost nekega čustva mora biti sorazmerna z njegovim objektom. Na primer, če izgubimo kovanec za dva evra, smo manj žalostni kot v primeru, da nas oropajo celotnega premoženja. Farmakološko inducirana čustva pa so lahko nesorazmerna glede na svoj objekt. Toda obenem drži, da se ljudje po intenzivnosti čustvovanja med seboj razlikujemo. Ko je pred nedavnim umrl kultni režiser David Lynch, so njegovi svojci zagotovo žalovali bolj kot oboževalci, ki ga niso poznali osebno, ti pa so za njegovo smrtjo žalovali bolj kot njegovi nepoznavalci.

Avtorja tu ne ponudita odgovorov, kako bi farmakološko inducirana čustva lahko zadostovala vsem navedenim pogojem, oziroma prej ponudita argumente proti svoji tezi, da so vsa čustva enako pristna, ne glede na njihov vzrok. K vprašanju se vrnemo v zaključku.

Drugi ugovor zoper avtentičnost farmakološko induciranega čustva Wasserman in Liao imenujeta problem lastništva. Da bi neko čustvo občutili kot pristno, ga moramo dojemati kot svoje »lastno« čustvo. Pri tem se avtorja sklicujeta na filozofa Harryja Frankfurta in njegovo rabo koncepta poistovetenja, ki implicira željo prvega in drugega reda. Če naj velja, da smo za neko dejanje moralno odgovorni, se moramo poistovetiti z željo po izvedbi tega dejanja. Vendar pa je po Frankfurtu potrebna še želja drugega reda: da bi veljal prej navedeni pogoj, smo morali želeti tudi to, da smo si zares želeli doseči to stvar. Če si ne želimo želeti nekega dejanja, potem po Frankfurtu to ni dejanje svobodne volje. Toda v primeru čustev se Wassermanu in Liau to zdi premočan pogoj, saj pogosto čutimo stvari, ki jih ne želimo. Čutimo na primer sebično naslado ob tem, da se osebi, ki je ne maramo, zgodi nekaj slabega. A tudi v primeru, da neko čustvo doživljamo v konfliktu z lastno željo, je to čustvo vendarle avtentično.

Kljub temu pa v primeru farmakološko induciranega čustva ta pogoj ne odpravi avtentičnosti. Avtorja navajata literarni primer moškega, ki ob očetovi smrti ni čutil žalosti, čeprav bi si tega želel – saj se to vendar spodobi in je prav. V tem primeru bi, če bi zaužil neko substanco, s pomočjo katere bi lahko žaloval, lahko zadostil svoji želji. Ne samo, da je avtentičnost čustev pogojena z njihovo nenamernostjo, velja torej celo nasprotno. Čustvo, ki ga čutimo »namenoma«, nam je v nekem smislu bolj lastno od čustva, ki se nam vsiljuje in ga doživljamo nenamerno.

Tretji ugovor zoper avtentičnost farmakološko induciranega čustva Wasserman in Liao imenujeta problem odtujitve. Ta problem zadeva dejstvo, da nas »umetna« indukcija čustva lahko odtuji od nas samih, v smislu, da se v čustvu ne prepoznamo kot njegovi avtorji, čutilci. Na primer, če zaužijemo snov, ki naše razpoloženje prevesi v smer žalosti in se zato ne veselimo dobrih stvari, za katere vemo, da se »objektivno« dogajajo okoli nas, smo zaradi tega odtujeni od te žalosti. Tu je odgovor preprost. Če s Crawfordom sprejmemo, da smo se z zaužitjem substance spremenili tudi sami, potem odpravimo tudi tovrstno odtujenost. V tem smislu ta problem vztraja le, če se oklepamo »bistvene« predstave o samih sebi, kakršni smo brez zaužite substance. Toda ta predstava je arbitrarna, saj je lahko zgolj projekcija. Tudi če smo bili včeraj povsem dobrega razpoloženja, smo lahko danes, denimo zaradi nedavnega tragičnega dogodka, pobiti in žalostni. Zato je odločitev, ali svoj »resnični jaz« umestimo v včerajšnji ali današnji dan, arbitrarna in v zadnji instanci nevzdržna.

In še četrti ugovor zoper avtentičnost farmakološko induciranih čustev, ki je problem vednosti o sebi. Ta problem ne zadeva pristnosti čustev, temveč njihov potencial, da nam nudijo vpogled v našo »notranjost« in nam tako omogočijo samospoznanje. Na primer, če ob pogledu na sliko bivšega partnerja ali partnerice po razhodu občutimo žalost, lahko sklepamo, da te osebe še nismo preboleli. Avtorja tu omenita, da iz podobnega razloga ljudje odklanjajo jemanje antidepresivov. Navajajo, da jim, namesto da bi se soočili s problematičnimi dejavniki, ki povzročajo depresijo, to soočenje preprečijo oziroma jim omogočijo, da »neavtentično« shajajo brez tega soočenja. Toda tu gre za etični problem, ki odraža predvsem naše prepričanje, kako bolje ravnati v odnosu do problemov v našem življenju, ne odgovarja pa na vprašanje, ali lahko farmakološko uravnavanje čustev razumemo kot avtentično.

♫ Jonny Greenwood – Spooks (Inherent Vice OST)

Mi smo tok nazaj nazaj v nedeljski Teoremi. Sprašujemo se, ali farmakološka indukcija čustev lahko povzroči, da so ta čustva občutena kot avtentična. Wasserman in Liao, ki sta se izrecno ukvarjala s tem problemom, sta navedla štiri možne ugovore zoper potencialno avtentičnost takih čustev. Te ugovore smo navedli pred glasbenim premorom, zdaj pa nam ostane še naloga, da jih kritično obravnavamo.

Pogoj odzivnosti ne predstavlja nobenega problema: farmakološko inducirano čustvo pač traja toliko časa, dokler farmakološko sredstvo ne popusti. V nasprotju s tem pa pogoja neizključevanja in diskriminiranja Wassermanu in Liau predstavljata oviro pri zagovarjanju njune teze. Vendar pa tudi v tem primeru lahko pokažemo, da so farmakološko inducirana čustva lahko avtentična.

Izbira objekta čustva ni povsem arbitrarna, saj bi bila v tem smislu zgolj provizorična razlaga za čustvo, ki ga doživljamo, in bi zanj šele naknadno »poiskali« objekt. Pa so lahko nekateri objekti »resničnejši« od drugih? Da je objekt lažen, lahko rečemo le v primeru, da presežemo njegovo subjektivno doživljanje in ga povežemo z okoliščinami, v katere smo kot osebe, ki občutimo neko čustvo, vpeti.

Vzemimo za primer levičarski pregovor »Ne sovražiš ponedeljkov, ampak kapitalizem«. Kdor ga izjavi, se opira na željo, da bi v sogovorniku dosegel, da ta prevrednoti objekt svojega – v tem primeru sovražnega – čustva oziroma da bi sogovornika spodbudil k drugačni razlagi čustva. Namreč, namesto vsakdanje razlage – »V ponedeljek moram spet v službo, namesto da bi užival v prostem času, kot sem med vikendom« – naj sprejme strukturno vzročnost, ki temelji na tako rekoč primernejšem objektu – »Kapitalizem je razlog, da si sploh prisiljen opravljati neljubo delo v ponedeljek zjutraj«. Tu gre za politično vprašanje, ki zasleduje določeno tendenco, denimo proletarizacijo sogovornika, in tako razkrije delitev objektov čustva na »resnične« in »lažne«. Toda intencionalnost čustva je fenomenološki pojem, ki velja edino za osebo, ki jo doživlja prvoosebno. Zato moramo skleniti, da je jeza na ponedeljke ravno tako »avtentična« kot jeza na kapitalizem, kar pa prej pokaže na nezadostnost omenjenega pristopa za obravnavo kritičnoteoretskih vprašanj.

To je jasno zlasti v primeru farmakološko induciranega čustva. Vzemimo za primer osebo, ki zaradi zaužitja neke substance doživi evforijo, nato pa pozitivna čustva pripisuje objektom okoli sebe: da se počuti povezana z ljudmi okoli sebe, da je svet po svojem bistvu lep in podobno. V tem smislu lahko vsaka biološka teorija čustev za svoj ultimativni »objekt« izbere biokemično dogajanje v možganih. To dejstvo izkoriščajo denimo tiste teorije duševnih motenj, ki te pojmujejo kot »neravnovesje živčnih prenašalcev«. Na primer vseprežemajoča žalost pri depresiji, za katero je videti, kot da nima realnega objekta v življenju osebe, ki jo čuti. Pa vendar s tovrstnim pojmovanjem lahko prikrijemo vzrok za čustvo, s tem ko njegov objekt fiksiramo na molekularno možgansko aktivnost. S tem pa lahko ustvarimo le nov objekt, ki je vzrok čustva: ker vemo, da se serotonin v možganih ne obnaša tako, kot bi si želeli, lahko to sicer razumemo kot nov objekt: »Žalosten sem zato, ker vem, da je ustroj mojih možganov tak, da sem depresiven«. V tem smislu bi se bilo koristno vprašati, kako diagnoza depresije vpliva na pacientovo doživljanje sebe in lastnega stanja – in ali ni možnosti, da gre tu za »prerokbo, ki uresniči samo sebe«. Toda objekt je – in mora biti – konstruiran retroaktivno, zato ga ne moremo sprejeti kot »najprimernejšega«, če se nam ponudi priložnost za prevrednotenje tega, kateri objekt bi bil lahko »primernejši«. Tako bi lahko laično razumeli vlogo psihoterapije.

Obstajata dva načina, ko to pride v poštev: če farmakološko sredstvo »onemogoča« občutenje več konfliktnih čustev – tako imenovani pogoj neizključevanja – ali pa če povzroči »nesorazmerno« jakost čustva – pogoj diskriminiranja. Kar zadeva pristnost farmakološko induciranega čustva, moramo torej v teh dveh primerih skleniti, da je pogojena z razumevanjem objekta čustva. Če objekt razumemo materialistično oziroma biokemično, potem se nam kaže čustvo kot povsem sorazmerno in nekonfliktno. To pa velja tudi za nefarmakološko pogojena čustva, kot denimo na primeru motnje razpoloženja, ki jo ravno s tem, ko jo pojmujemo kot nepristno, sploh lahko prepoznamo. Torej, oseba nima dan za dnem »avtentično« slabega dneva, temveč jo tare »neavtentična« motnja razpoloženja, depresija.

S tem ko objekt čustva razumemo materialistčno, pa subjekt, ki občuti čustva, antihumanistično razsrediščimo. Ni nekega pristnega sebstva, na katero bi nato kot na božično smreko obešali okraske farmakoloških substanc, temveč obstajajo samo ti okraski, brez bistvenega nosilca. V tem primeru bi to pomenilo, da tudi »avtentičnost« čustev ni fiksna, temveč jo je mogoče premeščati glede na zorni kot razumevanja. In če naj pravilno razumemo farmakološko indukcijo čustev, moramo storiti prav to.

Sklenimo nocojšnjo oddajo še s citatom iz romana Taipei. Substance za našega protagonista Paula niso kakor proteze, saj ne suplementirajo nečesa manjkajočega. Niso noben eksces, ampak so Paulova konstitutivna poteza, ena izmed številnih, tako kot njegovi depresija in odtujenost. Takole razmišlja Paul po zaužitju tripa:
»Da je bilo vesolje takšno, kakršno pač je, in da so se določene stvari zdele nedoumljive, da se Paul ni mogel, ne da bi to od njega terjalo čedalje več napora, spomniti tega, česar si ni shranil zunaj sebe, kot besede, v knjigah, da se je zdelo, da spominjanje zahteva prav toliko ali pa še veliko več energije kakor zamišljanje, je bilo, medtem ko je bil na LSD-ju, vse videti razložljivo na vznemirljive, med seboj povezane in dozdevno resnične načine.«

♫ Eels – The Medication Is Wearing Off

Pisal je Marko. Lektorirala je Tina. Tehniciral je Selile, brala pa sta Čeh in Tnik.