Še danes zloglasen mit, da lahko posameznikovo kreativnost, sploh v navezavi na umetnost, spodbudimo z občasnim pomakanjem jezika v strup – beri: drogo – bo na udaru v današnji Teoremi. Zdi se, da težko zapopademo, da lahko posameznik ali kolektiv sam iz svoje zakladnice izkušenj, seznanjanj in vedenj sproducira nove ideje, kreativne rešitve in izdelke. Prav tako težavnost opredelitve, kaj ustvarjalnost sploh je in kaj jo pogojuje, napeljuje k verjetju, da pogosto posredi učinkujejo »tuje« substance. Na primer, ne gre za posameznikov navdih, marveč božji navdih, čigar medij oziroma pretvornik za človeško občestvo je umetnik. Če pa ne verjamemo več v Boga, lahko na njegovo mesto stopijo droge. Nek tip spremljajoče omamljenosti pri ustvarjalnosti ima dolge in raznolike korenine po raznih predelih sveta, kjer se danes – žal spet – osredotočamo predvsem na »evropski« prostor. Poudarek je na halucinogenih oziroma psihedeličnih drogah, pri čemer nas bo zanimalo, ali lahko resnično govorimo o njihovem vplivu na ustvarjalnost ali pa je res vse le mit. 

Dolgo je za ustvarjalnost veljalo, da gre kot za neko darilo od Boga, stik z višjo silo, ki pri ustvarjanju oplaja le posebne izbrance. Za stik s svetim, nadzemskim so umetnikom v antiki na pomoč pristopile muze, ki s prišepetavanjem usmerjajo dušo vse višje k zrenju idej, za kar pa so že takrat verjeli, da je spodbujeno s počasnim srkanjem vina oziroma alkohola. Saj veste, kakor je navrgel rimljanski pesnik Ovid – od tega, ki pije vodo, ne bo prišla nobena poezija. Če za kontrast skočimo več sto let naprej, vidimo, da je v času romantike že prišlo do pomembnega preobrata. V romantiki poudarjena subjektova notranja narava ter čustva in domišljija dobijo izvod v možni ali celo pričakovani originalni ekspresiji individualnosti, pri čemer pa je umetniška ekspresija njen vrhunec. S tem tudi spremljamo premik poudarka z umetniškega dela k življenju samega avtorja. Ta še celo pridobi sloves »božanskega«, ko Boga v trojici Bog-narava-človek zamenja Človekova namesto božja »ustvarjalna domišljija«. 

V času romantike preko večje osredotočenosti na umetnike same ponovno zasledimo, da je za ustvarjalnost pomembna opitost, oziroma opiatost v primeru angleškega pisca Thomasa De Quinceya. Zanj velja, da popiše prvo avtobiografsko izkušnjo zasvojenosti z drogo, specifično opijem. Njegov učinek razume kot odstiranje zavesti, da se lahko pisec prikoplje do bolj skritih predelov uma – torej podoben sentiment, kot ga zasledimo kasneje, sredi 20. stoletja, v navezavi na psihedelike. Še prej, konec 18. stoletja, za halucinogene droge, specifično za en tip psilocibinskih gob, nemški zdravnik Samuel Hahnemann pravi, da naj bi imele zmožnost ojačati pesniške sposobnosti. Ideja »zasvojenega« umetnika postane objekt fascinacije in navdušenja v času kontrakulture med šestdesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja. Del privlačnosti teh kontrakultur so vsekakor tudi pogosta raba drog in, kot njihov nasledek, določen aspekt tveganja, originalnosti, ekscentričnosti in mladostništva.

Na podobnem polju se najde tudi mit o trpečem in/ali norem umetniku, v katerega se sicer ne bomo pretirano poglabljali, a ga vsekakor ne moremo prezreti. Pri uveljavitvi slednjih je močno pripomoglo psihologistično razumevanje umetnosti. To se za eksplikacijo in legitimacijo umetniških del velikokrat zanese na razlago, da umetniški vzgib izvira iz patološkega stanja posameznika oziroma njegovih neporavnanih računov iz otroštva. Včasih je za to uporabljen psihoanalitični pojem sublimacije. Vendar pa iz tovrstnih razlag izhaja nestabilen sklep, da so ustvarjalni posamezniki veliko bolj senzibilni in emocionalni, po možnosti celo do nezdrave mere, a so zaradi svojega neverjetnega umetnostnega izraza vsaj trpeli z razlogom. 

Ker je povezava med umetnostjo in duševno nestabilnostjo v naših imaginarijih tako močna, lahko tudi posameznike, ki so duševno precej stabilni, napeljuje k poskusom predrugačenja in destabiliziranja svojega stanja. Pri tem jim seveda lahko priskočijo na pomoč droge. A v obeh primerih zahtevamo kot publika od avtorjev precej veliko. V prvem primeru od njih terjamo, naj se ne zdravijo za svoje duševne bolezni, da lahko mi karseda potencirano uživamo in hvalimo njihova dela, ki bi se za časa njihovega zdravega mentalnega stanja vsekakor kvalitativno znižala. V drugem primeru pa od njih zahtevamo, naj se prepustijo drogam, pa čeprav lahko to na dolgi rok pomeni tudi zdravstvene težave ali celo zasvojenost. To pa spet zato, ker bi bila njihova umetnost v takih primerih veliko bolj navdahnjena in kvalitetna kot pa takrat, ko so trezni.

S tem odpremo tudi vprašanje, kje so meje v umetnosti oziroma kaj vse je v njej dovoljeno. Poznamo primere, ko najbolj ekstremni ustvarjalci hitro zaidejo v izrazito problematična dejanja. V teh primerih ne ostane le umetniška sfera ta, ki je brez pravil, prostor svobode, marveč ta sentiment prenesejo tudi navzven. Kot primer lahko izpostavimo razvpitega avstrijskega akcionističnega umetnika Otta Mühla in njegovo komuno Friedrichshof. Mühl je bil namreč pod pretvezo novolevičarske svobodomiselnosti pedofil. Ljubezen za vse, tudi za, do in od otrok. Sicer pa nam ni treba tako daleč v času in prostoru, da bi našli še en primer. Spomnimo se leta 2022 in afere Fotopub, pri kateri je bilo implicirano, da je uporaba droge, natančneje GHB-ja, krepko presegala meje sporazumnih odnosov, najsi gre za umetnost ali ne, in vodila v spolne zlorabe.

Zdi se, da na eni strani preži nevarnost glorificiranja samih nadrogiranih in/ali mentalno nestabilnih umetnikov, njihovih del in seveda načina življenja, ter na drugi strani nevarnost odvzemanja kredibilnosti umetnikovim sposobnostim, rekoč, saj brez substance in/ali bolezni pa že ne bi mogli ustvariti nečesa takega. A v vsakem primeru se zdi, da mit deluje, saj naj bi bil tudi pri mladih eden od razlogov, da poskusijo drogo, prav prepričanje, da bodo posledično bolj kreativni. Implicitna pravila, kako biti ustvarjalen, torej nosijo velik pomen. Za »naše« športnike nikakor ne želimo izvedeti, da se drogirajo, saj so na preizkušnjo postavljena prav njihova telesa, oni sami so tudi že končni proizvodi. Pri umetnikih smo pa bolj popustljivi, do neke mere celo spodbujamo ali pričakujemo, da izrabijo substance za svoje delo. Tu nas nič ne skrbi doping, saj so umetniki le kot medij, zato pa je vseeno, ali nam predočijo nadzemsko navdihnjenost, svoj lasten neverjetni »genij« ali pa neko »višjo«, nelegalno substanco … nam je pomembna njihova končna stvaritev in prav vse je vredno in fer za dobro umetniško delo … kajne?

Po tem kratkem orisu korenin in problematik mita je čas, da se spopademo z vprašanjem; kako sploh definirati ustvarjalnost? Razumemo, da gre za mentalno predispozicijo, ki omogoča razvijanje novih idej oziroma na originalen način vzpostavlja nove povezave med že obstoječimi koncepti ali predmeti. Tako se primarno vzpostavlja kot pomembna sposobnost za preživetje, saj nam omogoča prilagoditev na spreminjajoče se okolje. Pogosto definicije ustvarjalnosti temeljijo kar na nasprotju med konvergentnim in divergentnim mišljenjem. Pri tem slednje velja za ustvarjalno mišljenje, ki spodbuja razvoj več raznolikih, alternativnih rešitev, napram iskanju le ene »prave« rešitve. Raznolikost inovativnih rešitev, možnosti, ki naj bi določale ustvarjalnost, pa je zelo težko zapopasti z »objektivno« meritvijo. 

Skupno mnogim utemeljitvam ustvarjalnosti sta koncepta novosti oziroma originalnosti ter ustreznosti končnega izdelka, ideje, glede na zadani cilj. S tega bolj utilitarnega vidika lažje prepoznamo ustvarjalnost v raznih sferah delovanja, ne le v umetnosti – čeprav slednje velja tudi zanjo, saj je danes cilj umetnosti pač čim uspešneje navigirati po trgu – marveč na primer tudi v matematiki, razvoju tehnologije, oglaševanju, podjetništvu … Nekateri raziskovalci tudi vzpostavljajo novo razmejitev znotraj sfere ustvarjalnosti, namreč umetniško in vsakodnevno ustvarjalnost. Kriterij obeh je odprtost do novih izkušenj, občutij, čustev, medtem ko so razliko med njima raziskovalci opazili prav v posameznikovem psihološkem stanju. Umetniška kreativnost se vzporeja s psihopatologijo, pri čemer umetniška dela veljajo za družbeno sprejemljive, celo produktivne izvode raznih izkušenj duševnih nestabilnosti in težav. Vsakodnevna ustvarjalnost pa nudi tako umetnikom kot neumetnikom možnost razgibanja svojega življenja, pri tem pa je ustvarjanje pojmovano kot doprinos k osebnostni rasti in psihološki dobrobiti.  

Poglejmo si malo podrobneje to idejo povišane kreativnosti med posamezniki, ki so bolj mentalno nestabilni ali imajo duševne motnje. Miselni kreativni proces pri umetniškem ustvarjanju se pogosto vzporeja po podobnosti s psihotičnim procesom mišljenja – ta vleče povezave med elementi, ki sami po sebi ne namigujejo na povezanost. Podobno kot psihotična motnja naj bi shizotipska motnja lahko predpostavljala ustvarjalnost, in sicer preko aspektov impulzivnosti in odprtosti do sprejemanja nenavadnih izkušenj ter idej. Nekako v tem smislu je Frank Barron v sedemdesetih letih 20. stoletja iz raziskave raznih profilov in poklicev ljudi deduciral osem karakteristik, značilnih za kreativne ljudi. Ena izmed njih je tudi karakteristika psihološke nestabilnosti, oziroma podrobneje, prisotnost shizoidnih nagnjenj. Tudi statistično naj bi bilo več primerkov psihopatologije med umetniki kot med splošno populacijo. Do slednjih izsledkov pripelje tudi analiza biografij, izdanih med letoma 1960 in 1990, v kateri psihiater Arnold Ludwig pokaže, da so posamezniki v umetniških sferah pogosteje kot znanstveniki imeli duševne bolezni in tudi pogosteje uporabljali tako legalne kot nelegalne droge. 

A naslednja navezava med ustvarjalnostjo in drogami je že na prvi uč nekako protislovna, že z vidika, da nekatere droge, kot so alkohol, kokain in trava, s časom telesu prizadevajo vse večjo škodo. A kot že rečeno, v današnji Teoremi se osredotočamo na psihedelike oziroma na halucinogene droge, kot so LSD, meskalin iz kaktusa pejotl, DMT iz ajavaske in psilocibin, ki je aktivna komponenta v raznih vrstah »norih« gob. Vse te povzročijo tako imenovano »psihedelično izkušnjo«, kamor spada na primer predrugačenje posameznikove percepcije in čutnih zaznav, postaneš tako rekoč bolj »odprt«, kar pa postavi pod vprašaj tvoje že ustaljene predpostavke glede sebe in sveta okoli, to pa lahko potem stvarem prida nov pomen in ti poveča občutek vpetosti v širše stvarstvo.

Načinov, kako lahko teoretsko utemeljimo, da se ustvarjalnost zviša z jemanjem halucinogenih substanc, je mnogo. Večina teoretikov uporabi pristop vzporejanja, ki temelji na podobnosti med procesom ustvarjanja in psihedelično izkušnjo. Podobno so predpostavljali podobnost ustvarjalnosti in psihotične ali shizoidne motnje – za kar se je kasneje z raziskavami izkazalo, da je do neke mere verodostojno. Carl Ransom Rogers določi interne in zunanje pogoje, ki lahko krepijo ustvarjalnost. Interni so na primer zmožnost posameznika za sprejemanje ambivalentnosti in fluidnosti konceptov, zmožnost premišljevanja v analogijah in metaforah, zmožnost združevanja navzven nepovezanih idej in tako dalje. Zunanji pogoj pa se veže na okolje, v katerem se dogaja ustvarjalni proces, ki mora ustvarjalcu torej zagotoviti psihološko in fizično varnost. Za naštete interne pogoje kasneje obvelja teza, da jim lahko zadosti raba psihedelikov, ki potemtakem zviša nivo ustvarjalnosti. Zanimiv je tudi aspekt zunanjih pogojev, ki se vzporeja s konceptom settinga, torej lokacije, ozadja oziroma konteksta, ki ima prav tako izredno velik vpliv na izkušnjo zadrogiranosti.  

Donald Winnicott pa vidi v ustvarjalnosti, drogah in umetnosti ponavljajočo se značilnost omnipotentne, vsemogočne fantazije. Torej v posameznikovem nezavednem odgovoru oziroma obrambnem mehanizmu na neprijeten občutek majhnosti, brezsmiselnosti življenja in brezizhodnosti smrti. Neracionalno si domišljamo in sanjarimo, da naš jaz presega nas same ter naš prostor in čas. Ustvarjalnost je tako osmišljena kot ponovna potopitev v subjektivne iluzije vsemogočnosti, ki jih tako lahko prosto razvijamo brez obzira na zunanjo resničnost. Ta občutek omnipotence ima tudi pozitiven vidik, v smislu, da nam daje to samozavest, da delimo z javnostjo svoje ideje, izdelke. Droge pa naj bi bile prav tako lahko posrednice občutka vsemogočnosti, ki ti odvzamejo skrb in pridajo občutek narcističnega nadzora in moči.   

Sedaj, ko smo podrobneje osvetlili tematiko današnje obravnave in preden se podamo v iskanje dokazov za ovrednotenje naše teze, si lahko privoščimo en sproščujoč glasbeni premor.  

♫  Glasbeni premor

Pozdravljeni ponovno v oddaji Teorema na Radiu Študent na 89,3 M♡. Smo približno na sredini oddaje, ko napoči čas, da se prepričamo o kredibilnosti mita, da substance, specifično halucinogene, vplivajo na ustvarjalnost v umetnosti. Poglejmo, kakšne izsledke nudijo znanstvene raziskave.

Proučevanje vpliva halucinogenih drog se razmahne med letoma 1940 in 1960, nakar sledi sprememba sentimenta o substancah na preobratu v sedemdeseta, ko konvencija Združenih narodov raje spodbudi njihov nadzor in regulacijo. Prvotno gre za eksperimentalne poskuse, v katerih prosijo testirance, naj svoja izkustva, vizualne halucinacije narišejo, saj verbalni opisi ne zadostujejo. Opazijo na novo prisotno prevlado valovitih črt, kar povežejo z idejo Stilwandel, ki v psihiatriji označuje spremembo stila ob izbruhu psihoze. Nasploh je na začetku raziskav, v štiridesetih letih, veljala teza, da je – ob prisotnosti substance ali neke bolezni, kot so psihotične motnje – primarni ustvarjalec umetniškega dela ta bolezen ali substanca, ki si podredi um in telo umetnika. Tako takrat razumejo LSD in podobne droge kot proizvajalce stanj, ki so podobna psihozi oziroma jo modelirajo.

Po petdesetih oziroma šestdesetih letih 20. stoletja pa ne govorimo več o psihiatrični perspektivi na psihedelike, marveč o novem namenu drog kot orodij za odstiranje družbenega in kulturnega pogojevanja, ki lahko razgalijo naš pravi notranji jaz, iskreno naravo, globino duševnosti. To pa naj bi spodbujalo ustvarjalnost, v smislu, da naj bi omogočalo stopanje po bolj inovativni, nenormativni in svojeglavi poti umetniškega ustvarjanja. Tematike »pravega jaza« smo se dotaknili že v marčevski Teoremi, v kateri smo preko koncepta »smrti ega« pripotovali do zaključka, da morda ni nekega »višjega«, globljega, resničnejšega dela nas samih, do katerega se moramo dokopati, in da morda ta ideja bolj ponazarja le optimizem takratnega časa, šestdesetih. Oziroma lahko o vztrajni prisotnosti te ideje še danes prej rečemo, da gre za poskus lastitve nekega asa v rokavu, ki pa ga navsezadnje morda vseeno ni … 

Če takratne raziskave še pred zakonsko omejitvijo dostopa do substanc pogledamo podrobneje, moramo najprej poudariti, da je šlo velikokrat za pilotne študije, ki niso imele časa, prostora in denarja, da bi se razvijale in dodatno potrdile ali ovrgle obravnavane hipoteze. Tu bomo predstavili nekaj izsledkov, ki so se najpogosteje ponovili. Rezultati se močno razlikujejo tudi glede na izbiro in uporabljeno dozo droge, vprašanje posameznikovega seta ter settinga izkušnje. Že predhodno smo omenili pomemben vidik okolja, v katerem se odvija izkušnja, medtem ko set označuje posameznikov »mindset« oziroma stanje zavesti, mišljenja v času vstopa v izkušnjo. Gre za takratno psihološko stanje posameznika, na primer naše spomine, pričakovanja in predpostavke, kako se bo odvijala ta izkušnja. Tu pa pridejo v poštev tudi razne reprezentacije, zgodbe o rabi drog v navezavi na kreativnost, s katerimi smo stopili v stik predhodno v življenju. Tu se lahko vprašamo, kako sporočilnost v navezavi na substance reproducira sama umetnost. Zdi se, da je še vedno ujeta v začaranem krogu: če ostali umetniki uporabljajo droge, jih moraš zato tudi ti, a posledično tudi ti sporočaš isto idejo … tako odmev umetnosti ni zaprt le v svoj mehurček, ampak vpliva tudi na splošno javno mnenje in predstavo o drogah.   

Torej: rezultati starejših raziskav. Pogosto se je v raziskavah ponavljal element spremembe stila oziroma nagnjenje k bolj ekspresivnemu, barvitemu načinu ustvarjanja. Pri tem so pogostejše repeticije nekaterih elementov, pa tudi potencirana prehodnost med raznimi narisanimi objekti, ki se tako kar zlivajo drug v drugega. S tega vidika naj bi se povečala asociativnost in svoboda upodabljanja, če se le ustvarjalci prepustijo vplivu substance. Zanimiva je bila tudi raziskava, ki s sprotnimi meritvami prispe do rezultata, da je »poškodba možganov enega lahko ustvarjalnost drugega«. Namreč tisti testiranci, ki so dobili za časa zadrogiranosti rezultate meritev, podobne posameznikom z možganskimi poškodbami, so bili s strani zunanjih merilcev ocenjeni kot najbolj ustvarjalni. 

Pri raziskavah, osredotočenih na umetniško ustvarjalnost, je bil zelo pogosto poudarjen subjektiven občutek potencirane ustvarjalnosti zadrogiranih testirancev, ki pa se je po izteku droge ali po oceni zunanjega ocenjevalca izkazal za lažniv občutek. Med procesom ustvarjanja se je namreč pogosto izgubila tako sama tehnična, obrtniška sposobnost kot tudi kritična distanca in zmožnost presoje kvalitete lastnega dela. To je bilo torej manj kvalitetno od pričakovanega. Prav tako se zdi, da ko so halucinogene droge bile zmožne do neke mere uspešno poudariti ustvarjalnost, so to lahko storile predvsem pri posameznikih, ki so že bili predhodno kreativni. Ustvarjalnost torej ni avtomatičen nasledek psihedelikov; ti namreč nimajo moči, da spodbudijo ali privlečejo na plano nekaj, kar ne bi bilo prisotno že prej.

Druga raziskava, v kateri je bilo intervjuvanih 180 umetnikov, je zaključila, da jih večina izkušnje s psihedeliki dojema kot inspiracijo, kot nabor ali shrambo materialov, na katero se lahko obrnejo za pomoč pri prihodnjem ustvarjanju. To je razvidno tudi iz veliko biografij umetnikov. Hkrati pa velja za veliko ustvarjalcev, da že sami razvijejo podobne mehanizme za spreminjanje stanja zavesti, kar pa so lahko na primer joga, post, meditacija, molitev, avtohipnoza, neredno spanje, intenzivno nočno življenje, dolgo izpostavljanje soncu, ples do onemoglosti … Med spremenjenimi stanji zavesti in ustvarjalnostjo torej verjetno obstaja povezava, toda, prvič, ta stanja niso nujno povzročena z drogami, in drugič, pomen teh spremenjenih stanj nikakor ni enoznačen.

Dolgo je zaradi kriminalizacije psihedelikov veljalo zatišje eksperimentalnega raziskovanja, pri čemer pa so se lahko bolj uveljavile razne študije primerov, ki so lahko približale še druge aspekte kot le biomedicinske. S tega vidika je zanimiva študija vpliva substanc na umetniško kariero striparja Roberta Crumba. K temu je močno pripomoglo njegovo podrobno popisovanje izkušenj z drogami. Razmejili so obdobja njegovega ustvarjanja glede na njegove psihedelične izkušnje in nato analizirali dela vsakega obdobja glede na enajst kriterijev sprememb zaznave. Med te kriterije spadajo krožnost oblik, pomanjkanje ločnic med objekti, kolažiranje, višja intenziteta barve in svetlobe, dezorganiziranost, abstrakcija … Ugotovili so, da se njegov slog ni spremenil kar po prvi izkušnji s psihedeliki, marveč po tripu, ki je pustil nanj dolgoročen izrazit subjektiven pečat. Prav tako so se spremembe v slogu, povzročene s strani te močne izkušnje, ohranile tudi v času, ko naj bi že prenehal z uživanjem substanc. To naj bi nakazovalo, da je ponotranjil nekatere od psihedeličnih procesov, dojemanj. Predvsem so opazili močno poudarjen kriterij dezorganizacije, ki pomeni »nelogično« povezovanje idej, kar je eden od glavnih znakov ustvarjalnosti.  

Najnovejša raziskava ustvarjalnosti iz 2022 ugotovi, da je možno kreativnost gojiti in krepiti. V pregled vzame veliko količino preteklih člankov, ki proučujejo različne pogoje za podkrepitev ustvarjalnosti in niso zamejeni le na vpliv substanc. Zaključijo, da je vpliv drog na ustvarjalnost bolj kot ne mit: izmed vseh naštetih metod se droge namreč uvrstijo na najnižje mesto, z najmanjšim ali celo ničnim pomenom za kreativnost. Je pa res, da raziskava vzame v zakup le članke, ki so izšli leta 2000 ali kasneje, in torej spregleda vse predhodne raziskave med letoma 1940 in 1960. Kot dejavnosti, ki imajo na krepitev ustvarjalnosti največji vpliv, naštejejo potovanja, izpostavljenost kulturi in meditacijo. 

Do nas pridejo le uspešne zgodbe umetnikov pod vplivom substanc in ne tistih, ki zaradi drog utrpijo poškodbe in so zato kvečjemu manj ustvarjalni. Nasploh ta romantična predstava uspešno zastre težave z zasvojenostjo, kriminalom in prezgodnjo smrtjo ter tudi ustvarja atmosfero, ki je za mnogo ljudi – pogosto predvsem za ženske, ki tvegajo zlorabo pod vplivom – nevarna, neprijetna in/ali izključujoča. Raje imamo, da so naši umetniki pod vplivom, saj v njih vidimo predstavnike nekega zadnjega upanja, da je v svetu še nekaj več kot le vidna resničnost, nekaj, do česar so se oni že dokopali. A verjetno je bolje, če začnemo o njih razmišljati kot o večinoma trdnih in vztrajnih delavcih, za kar lahko kot vodilo vzamemo izjavo slikarja Chucka Closa: »Inspiracija je za amaterje, ostali se samo prikažemo in začnemo delati.«

Pod vplivom je pisala Siri. Bral sem Biga. Lektorirala je Neža, tehniciral pa Arne.