V današnji oddaji Teorema nadaljujemo zastavljeni tematski cikel teoretskih oddaj, posvečenih tematiki drog in z njimi povezanih pojavov. Natančneje, danes raziskujemo in kritično obravnavamo prevladujoči diskurz o psihedelikih, ki psihedelično izkušnjo predstavlja kot avtentično obliko emancipacije – pogosto opisano kot smrt ega. Sodobna new age spiritualnost je močno povezana s kulturo psihedelikov. To je razvidno iz porasta psihedelikov v popularni kulturi, denimo preko likov, kot je Joe Rogan, gibanja psihonavtov in tako dalje. Sprega new agea in kulture psihedelikov vztraja pri avtentičnosti psihedelične izkušnje, pri tem pa se teoretsko opira na argumente, vsaj implicitno zasidrane v jungovski psihologiji.

Namesto tega predlagamo drugačen pogled: bistvo psihedelične izkušnje ni odkritje prvobitne avtentičnosti, ampak afirmacija inherentne nemožnosti avtentičnosti. Z drugimi besedami, trdimo, da psihedeliki ne razkrivajo neke skrite resnice, ampak potrjujejo temeljno odsotnost subjektove transcendence – oziroma, natančneje, trdimo, da transcendenca sama po sebi ni transcendentna. Posledično subjekt ne najde tistega manjkajočega koščka, ki ga že dolgo išče – v psihoanalizi imenovanega objet petit a. Namesto tega prepozna retroaktivno realizacijo tega koščka skozi iluzijo, ki na novo umešča subjektovo lastno željo po celovitosti. Skratka, psihedeliki ne odklenejo notranjega potenciala subjektivnosti, ampak v bistvu potrjujejo, da notranjega potenciala ni – da je vse, kar je, tam že od začetka, in sicer na površju, ne v neki globini.

Obzorje razumevanja katerekoli teme bi morali vedno obravnavati kot simptom nekega tako rekoč širšega pogoja. To seveda velja tudi za temo današnje oddaje – psihedelične droge oziroma njihovo prevladujoče razumevanje v sodobni kulturi. Razlog, da se v današnji oddaji lotevamo psihedelikov, je precej konkreten: v zadnjem desetletju smo priča strmemu porastu ne le njihove uporabe, temveč tudi njihove dogmatične interpretacije. Tu zagovarjamo tezo, da so te interpretacije v veliki meri oblikovane skozi jungovsko optiko. Kar je nekoč pripadalo subkulturam, zdaj prežema mainstream in vpliva na sodobno psihologijo, medicino, samopomoč in sodobne oblike šamanizma. Posledično so psihedeliki manj tabuizirani kot kadarkoli prej. Tu lahko filozofija stori tisto, v čemer je najboljša – interpretira, rekontekstualizira in se upira vsem lahkim rešitvam.

Če govorimo o egu, govorimo o zelo konkretni definiciji tega pojma – vsaj v tem kontekstu. Skratka, ego je v očeh povprečnega psihonavta nekakšen vlomilec, ki izkrivlja možnost emancipacije avtentičnega jaza. Smrt ega je torej pogosto najbolj zaželen izid vsakega sodobnega psihonavta. Ko torej govorimo o smrti ega, kaj to po nujnosti implicira? Na tem mestu naj se opremo na primer Slavoja Žižka, ki v delu Krščanski ateizem smrt ega opredeli na naslednji način: »Vse preveč enostavno bi bilo iskati razlike med [...] 'biokemijsko' smrtjo jaza in 'pristno' subjektivno spremembo, ki jo povzroči simbolno delo [tj. to, čemur bi Freud rekel talking cure, se pravi, artikulacija tistega, kar se izmika mišljenju]. Toda ta biokemijski postopek ima svojo mejo: zgolj grobo izbriše simbolno mrežo, na katero se subjekt opira, ne da bi jo 'predelal' in povzročil, da implodira od znotraj, tj. ne da bi bil subjekt prisiljen v to, da se sooči s svojimi antagonizmi, s svojimi točkami nemožnosti – lep paradoks tega, kako neposredna intervencija v biogenetsko Realno lahko služi kot način, kako se izogniti tistemu Realnemu, ki je imanentno samemu simbolnemu redu.« 

Žižek se sklicuje na biokemično pojmovano smrt ega – tisto, ki jo inducirajo psihedeliki in ki se v svojem bistvu ne razlikuje nujno od lacanovskega koncepta subjektivne destitucije. Če hočemo trenutno situacijo s psihedeliki analizirati skozi prizmo psihoanalize, lahko subjektivno destitucijo pojasnimo na sledeči način. V trenutku, ko se subjekt približa destituciji, se upre težnji, da bi ponotranjil svojo željo ali da bi v svoji označevalni verigi iskal notranjo Resnico. Namesto tega sprejme čisto naključnost svojih dejanj, napak in tako dalje. Žižek o subjektivni destituciji nadrobneje piše v eseju »Subjective Destitution in Art and Politics«. V njem zapiše, da prehod od heideggerjanske biti-k-smrti do nemrtvosti dejansko ne pomeni destrukcije subjekta, ampak neke vrste dehumanizacijo, saj subjekt, podvržen subjektivni destituciji, ni več »človeški«. Natančneje, človeški ni več v smislu globine osebnosti, »bogastva notranjega življenja«, v nasprotju z zunanjo realnostjo in podobnim psihičnim balastom.

Vendar pa v mainstream diskurzu o psihedelikih naletimo na specifično obliko smrti ega. Razčlenímo jo na naslednji način: ego je tu predstavljen kot sovražnik, kot tisto, kar nas zasužnjuje v sebičnost in apatijo ter nam preprečuje, da bi izpolnili svoj notranji potencial – svoj pravi jaz. Na prvi, zelo površen pogled se zdi, da takšen pristop k psihedelikom nasprotuje temeljnim postavkam ego psihologije. Ego psihologija je v vsakem primeru osnova sodobne psihološke prakse, saj se osredotoča na krepitev persone oziroma samega ega.

Pomembno je poudariti, ta diskurz na kratko sicer priznava, da ego ni vse in da bi ga morali oslabiti – oziroma celo uničiti –, to pa je prisotno tudi v psihoanalizi. Vendar pa se ti dve »kritiki« ega naslanjata na popolnoma različne predpostavke. Trdimo, da tisto, kar se v tem diskurzu pogovorno imenuje smrt ega, pravzaprav ni nič drugega kot njegova reafirmacija. To pojmovanje smrti ega služi kot distrakcija od Realnih antagonizmov in slepih peg, ki konstituirajo subjektivno izkušnjo. Zato ne pomeni nič drugega kot krepitev Imaginarnega in njegovih prevar celosti, enotnosti in pravega jaza.

Žižek v delu Less Than Nothing ponuja še en primer, ki bi ga lahko primerjali s sodobnim ideološkim delovanjem smrti ega. Upoštevajmo kontrast med srečanjem s seksualiziranim telesom oziroma z razpadajočim telesom, ki sovpada z razliko med biokemijsko smrtjo ega in subjektivno destitucijo. Kot piše Žižek: »Razpadajoče telo je zgolj realnost – nekaj, na kar se zanašamo, da bi se izognili smrtonosni fascinaciji nad Realnim, ki grozi, da nas bo posrkalo v svoj vrtinec užitka.« Seksualizirano telo tu seveda zastopa Realno kot nepredirno točko, ki našo pozornost usmeri na druge točke, s čimer se Realnemu lahko učinkovito izognemo.

Ali sodobno razumevanje smrti ega ni prav takšna strategija izogibanja Realnemu? Ali ne gre za metodo zanikanja inherentne praznine, domnevne »avtentične vsebine«, ki naj bi jo dosegli šele, ko se znebimo vseh okovov identitete? Toda nemrtvi status ega vztraja še naprej. To kvazi-Realno srečanje, ki je analogno izkušnji vpričnosti razpadajočemu telesu, naj bi skozi psihedelično izkušnjo razblinilo naše iluzije. Toda izkaže se, da te iluzije niso nič drugega kot realnost sama, ki se igra z nami. Pod površjem ni nobenega magičnega razodetja. Obstaja neka predstava, da je realnost strukturirana tako, da vključuje skrivnost, ki je prilagojena posebej za nas in jo lahko razkrijemo, če se le prebijemo skozi njeno enigmatično lupino. Že sama ta predstava povzema temeljno formulo ega oziroma jaza: Jaz sem gospodar v svoji hiši in nič me ne bo ustavilo pri doseganju tega, kar želim.

Zato izraz smrt ega danes označuje zelo specifičen, ideološko obarvan rezultat: namreč izkušnjo človeka, ki je preko transcendentne izkušnje, inducirane s psihedeliki, osvobojen svojih zlonamernih teženj. S tem pa se izogne prav neposrednemu soočenju z mrtvimi točkami realnosti, z ničem realnosti. Oziroma, natančneje rečeno, se jim ne izogne, ampak jih zanika. Posledica tega je triumf Imaginarnega, pri čemer je biokemično inducirana smrt ega zmotno razumljena kot proces reapropriacije mitične dualnosti gona – pri čemer naj bi se na novo izumili skozi Eros. Če sledimo temu, kar trdijo zagovorniki tega subkulturnega fenomena, ki ego dojemajo kot domeno smrti – Tanatosa –, potem mora njegovemu uničenju slediti zmagoslavje življenja – Erosa. Gon smrti, tisti nemrtvi automaton, ki insistira onkraj vsakršne racionalizacije, naj bi bilo mogoče preko psihedelične izkušnje uspešno premagati, s čimer naj bi nato emancipirali gon življenja. Žal pa ta postulat temelji na splošni težnji sodobne ideologije, da od subjekta preprosto odšteje vsa »maligna« ali, še bolje, neproduktivna nagnjenja.

Zato to ne vodi nikamor drugam kot k prehodu od slabega ega k dobremu egu. To je razvidno že iz samega jezika new age spiritualnih gibanj, ki nenehno omenjajo avtentičnost – koncept, ki je v svojem bistvu vezan na ego. Ta se v lacanovski teoriji namreč oblikuje skozi zrcalno fazo kot idealizirana, popolna podoba ega oziroma jaza. Da bi razumeli osnovne koordinate, je treba, tako kot to počnejo psihoanalitiki, samo prisluhniti izrečenemu.

Pred nadaljevanjem si vzemimo glasbeni odmor. Prisluhnili bomo Darku Rundeku s skladbo Ruke. Podobnosti z oddajo so zgolj simbolične.

♫ Darko Rundek – Ruke

Smo v oddaji Teorema na Radiu Študent na frekvenci 89,3 MHz. Do zdaj smo govorili o smrti ega – oziroma o tem, zakaj to ni nič drugega kot reafirmacija ega –, zdaj pa spregovorimo še o psihedelikih in Jungu.

Brez nadaljnjega odlašanja si torej oglejmo nekaj argumentov, zakaj se sodobna psihedelična kultura bolj kot karkoli drugega ujema z obstoječimi strukturami identitet, ki jih vzdržuje kapitalizem, in tako potrjuje še en triumf njegovih magičnih mehanizmov. Kot smo navedli na začetku, obstaja več razlogov za domnevo, da so ti vzorci mišljenja zakoreninjeni v jungovski teoriji – ali, bolje rečeno, v specifični apropriaciji Jungovega dela. Carl Gustav Jung, ki je bil pogosto tarča kritik tako freudovcev kot lacanovcev, psihedelikov ni jemal preveč resno oziroma jih vsaj ni videl kot sredstvo prave emancipacije. Vendar je zanimiv vidik jungovstva jasna ločitev med spiritualnostjo in religijo, kar očitno pomeni tudi prvi korak proti kulturi new agea.

Na tem mestu bomo navedli citat Margaret Clark, jungovske analitičarke in klinične psihologinje, ki že vrsto let deluje na področju analitične psihologije. Takole zapiše Clark: »Spiritualni vidik duševnosti je ločen od čustev in intelekta, čeprav ga ni mogoče doživljati brez primesi telesa, čustev ali intelekta. Pri praksi joge na primer vidimo združitev teh vidikov: joga je spiritualna disciplina, ki se izraža skozi telo, nadzoruje čustva in fokusira intelekt.«

Tu lahko takoj zaznamo prisotnost mita o Enem, o enotnosti uma in telesa, ki ju je razdvojil zlobni ego. Ta mit je treba dodobra skritizirati, ker je bullshit. Lorenzo Chiesa v svojem temeljnem delu The Not-Two: Logic and God in Lacan podaja popolno lacanovsko stališče glede spolne razlike, ki ga lahko učinkovito postavimo kot protiargument Clarkini tezi. Chiesa argumentira: »Če bi človek obstajal preprosto kot slehernik, bi imel vnaprej določeno, prirojeno in instinktno spolno esenco, ki bi bila logično enakovredna jangu ali XY, kot ju postulirata taoizem in sodobna biologija; posledično falos ne bi deloval kot tretji neodvisni člen, temveč kot inherentni atribut človeka kot nekastriranega (tj. vsi moški bi imeli falos). Spolno razmerje bi bilo tako vzpostavljeno v obliki 'vsak moški je faličen; vsaka ženska ni falična'.«

Zakaj to ni sprejemljivo? Naj dodatno pojasnimo – če bi človek zgolj obstajal in bi domnevali, da je falos učinkovit pokazatelj spolne razlike, potem bi bilo logično sklepati, da obstaja tudi binarna protiutež moškemu, namreč ženska. Ženska je tako po logiki predmodernih časov komplementarna moškemu, tako kot jin in jang v taoizmu ali kot XX in XY v biologiji. V tem primeru bi joga služila kot šiv, ki zakrpa to nemožno delitev, in bi nam tako pokazala prvobitno stanje skupnosti in enotnosti, ki ga je mogoče doseči s prakticiranjem te aktivnosti. Joga torej, kot piše Clark, združuje prvotno enotnost Biti, »usmerja naše notranje čakre«, zato je spiritualna, saj lahko v to stanje razsvetljenja vstopimo le skozi spiritualni proces.

Naj se zdaj na kratko vrnemo k sodobnemu diskurzu o psihedelikih s pomenljivim primerom DMT-ja, priljubljene psihedelične droge, ki je, to je treba omeniti, znana tudi kot spiritualna molekula. V knjigi DMT: The Spirit Molecule Rick Strassman piše naslednje: »Halucinogen je najpogostejši medicinski izraz za psihedelične droge in poudarja predvsem zaznavne, večinoma vizualne učinke teh substanc. Vendar pa so zaznavni učinki psihedelikov običajni, niso pa edini, niti niso nujno najbolj cenjeni. Vizualije so dejansko lahko distrakcija od bolj iskanih lastnosti izkušnje, kot so intenzivna evforija, globoki intelektualni ali spiritualni uvidi in razkroj fizičnih meja telesa.«

Kot smo jasno začrtali na začetku – s tem ko smrt ega označimo kot reafirmacijo samega ega, lahko v tem citatu zlahka zaznamo sledečo misel: halucinatorne vizualne podobe, po katerih so znani psihedeliki, so le nekakšen presežek, ki zgolj spremlja pristno izkušnjo »globokih intelektualnih ali spiritualnih uvidov ter raztapljanja fizičnih meja telesa«. Zdi se, da je v prevladujoči ideološki krajini celo očitni izid obravnavan kot presežek, medtem ko je tisto, kar v resnici leži spodaj, dejanska pozitivna esenca, ki nam omogoča preseganje celo lastnih fizičnih meja. Prevladujoče strukture identitet kažejo podoben vzorec razmišljanja: želimo odpraviti antagonizme, ki nas omejujejo, želimo se osvoboditi in emancipirati svoje prave jaze. A v tej logiki se skriva napaka, saj nas antagonizmi ne le zasužnjujejo, temveč nas hkrati tudi bistveno določajo kot subjekte.

Omenimo še plodovit, nedaven primer, ki morda služi kot najboljši protiprimer – lahko bi celo rekli psihoanalitični protiprimer – zoper uveljavljeni diskurz o psihedelikih. Govorimo o najnovejši umetnini sicilijanskega režiserja Luce Guadagnina, priredbi romana Queer pisatelja Williama S. Burroughsa. Protagonist William Lee, ki ga odlično igra Daniel Craig, se brezupno zaljubi v Eugena Allertona, ki ga prav tako fantastično odigra Drew Starkley. Lee že od samega začetka dvomi o tem, ali je Allerton kvir ali ne – nekoč mu v živih sanjah celo prizna, da dejansko »ni kvir, ampak raztelešen«, nakar Lee prizna, da ve, da Gene ni kvir.

Tu imamo popoln primer utajitve, na katero lahko uspešno apliciramo logiko francoskega psihoanalitika Octava Mannonija – Saj vem, pa vendar … Lee dobro ve, da v njegovem razmerju z Genom nekaj ni čisto prav, pa vendar se vede, kot da ne bi vedel. Leeja muči »skrivnost« Genove seksualnosti in zato se odloči, da bo z njim poskusil ajavasko – oziroma yagé, kakor mu pravijo amazonski staroselci. Prišlo mu je namreč na uho, da ti da ajavaska telepatske sposobnosti, ki jih Lee namerava uporabiti, da bi izvedel, kakšne občutke goji Gene do njega. Čeprav ga posvarijo, da te ta droga ne »zadane« na tipičen način, ampak bolj deluje kot »ogledalo«, pa Lee, ki je odvisnik od opiatov, še vedno upa, da mu bo izkušnja razodela nekaj, česar še ne ve. Potem ko obadva zaužijeta ajavasko, Lee izve natanko nič – spozna nekaj, česar se je zavedal že ves čas, le da je to utajil. Med tripom je Lee ponovno priča istim besedam, ki mu jih je Lee Gene izrekel v strašnih sanjah: »Nisem kvir, ampak raztelešen.« S tem pridemo nazaj na primarno poanto. Če obstaja nekaj, kar psihedeliki dejansko zmorejo, je to realizacija tega, čemur bi lahko rekli neznane znanke – vednost, ki je bila vedno-že tu, pa vendar smo jo ignorirali, zato da bi lahko naprej živeli, kakor da ne bi vedeli.

Skratka, v sodobnem diskurzu o psihedelikih vedno znova trčimo ob idejo celovitosti, ki je nekoč veljala, preden je bila iz nekih razlogov izgubljena. O tej predstavi piše tudi sam Jung, ko razlaga tako imenovani proces individuacije: »Pomen in smoter tega procesa je realizacija vseh vidikov osebnosti, ki so bili prvotno skriti v embrionalnem kalčku; nastanek in razgrnitev prvotne, potencialne celovitosti. Simboli, ki jih nezavedno uporablja za ta namen, so isti, ki jih je človeštvo od nekdaj uporabljalo za izražanje celovitosti, popolnosti in dovršenosti: praviloma so to simboli četverstva in kroga. Iz teh razlogov sem ta proces poimenoval proces individuacije.« Individuacija se sliši sijajno, zlasti za psihonavta, ki personalizirano dostopa do skrivnosti realnosti in svojega pravega jaza.

Od Junga do psihedelikov smo neprestano bombardirani z zapovedjo, da moramo uživati – a ne samo uživati, ampak uživati smiselno in avtentično kot svoji pravi jazi. Psihoanaliza temu seveda oporeka – saj gre zgolj za še eno obliko bega pred Realnim, ki se bo slej ko prej vrnilo, da nas opomni, da te igre ne moremo igrati v nedogled.

Oddajo je pripravil Karlo Pavlović. V slovenščino prevedel Marko. Brali sta Nina in Schwa. Lektorirala je Neža, tehniciral pa Kontroli.