V današnji Teoremi si bomo ogledali, kako čas tiktaka, ko se naseli v mehanični uri. Namesto metafizičnega, fenomenološkega ali imanentnega pogleda bomo na pretakanje trenutkov gledali z vidika odčarane, razsvetljenske modernosti. Kljub temu znanstveno vprašanje mehanike časa ni preprosti empirizem. Osredotočanje na delovanje čutnih stvari ne izključuje pomenjanja, ki mu podvržemo zaporedje časovnih trenutkov. Časovnost ni preprosto opazovanje in zapisovanje poteka časovne premice. Maksima, ki se ji ne moremo izogniti, je, da ni opazovanja brez opazovalca, kot je to razdelal Kant in utemeljil Einstein. Razumevanje časa kot drugotnega zavesti pomeni, da ni razlikovanja med faktičnostjo in konceptualizacijo časa. Bivanje časa in ravnanje s časom postaneta istovetna. Čas, kakršen je, bo, kakršen bo, na samosvoj način, zato ker se ga izkusi in razume, kakor se ga. Zavedanje trajanja je tako obenem trajanje samo in njegovo razkrivanje skozi prakso prehajanja.

S prehodom iz srednjeveške sholastične tradicije v novoveško filozofijo, slonečo na racionalnosti in razsvetljenosti razuma, se je zgodila zavrnitev intelektualne intuicije in namesto nje pride razvoj racionalističnega naturalizma. Primat temeljnega dela Aristotelovi Metafiziki prevzame njegova Fizika. Krzysztof Pomian v knjigi Red časa o epistemološkem prelomu pravi: »Idejo intuicije, ki da je je sposoben vsak intelekt, tudi končen, kakršen je človeški, in ki so ji nasprotovali vse od 16. stoletja, so v 18. stoletju dokončno razvrednotili na verovanje brez osnov. […] Fizika stremi po enačbah, v katerih so zapisani najsplošnejši zakoniti odnosi dogajanj na zadevnih področjih.« Ta prelom je zares začel Galilej, čeprav so nastavki že starejši. Filozofija narave, ki se razvije s koncepcijo moderne znanosti, je enotnost znanstvene podobe sveta. Svet je zreduciran na matematično pogojene modele sveta, ki delujejo skozi strukturo neke splošne mehanike. Tudi čas tako v razvoju novoveške fizike postane stvar empirije, ni več platonični eidos ali sholastična emanacija božje bitnosti. Galilej tako govori o sorodstvu časa in gibanja, vendar je zanj to razmerje le merjenje gibanja s časom. S tem se čas preobrazi iz lastnosti bivajočega v kvantitativno matematično podobo.

Z merjenjem se čas v svoji enkratnosti deformira, koherentnost časovne premice je prekinjena; njegove posamezne dele razporedimo po koordinatni sekalni mizi, s čimer čas postane merljiv. Novi koncept časa kot matematizacije opazovane narave se najmočneje utemelji v Newtonovi knjigi Matematična načela naravoslovja iz leta 1687, v kateri pravi: »Absolutni, resnični in matematični čas sam po sebi in iz svoje lastne narave teče enakomerno, ne glede na kaj zunanjega, in se z drugim imenom imenuje trajanje. Relativni, navidezni in navadni čas je neko čutno in zunanje merilo za trajanje s pomočjo gibanja, ki ga navadno uporabljamo namesto resničnega časa: denimo kot ura, dan, mesec, leto.« Newton razločuje dva časa, relativni je produkt meritev, absolutni pa izhaja iz abstrahiranja relativnega časa v idealizirano matematiko. Tu gre še vedno za verjetje v nadčutno, ki času pripisuje realnost, neodvisno od stvari, in s tem ustvarja okvir, znotraj katerega in zaradi katerega si stvari sledijo. Newton je še zmeraj z eno nogo v krščanski metafiziki in si Boga postavlja za vir svojega naturalizma. Takšna hibridnost je le eden od znakov ontološke zmede v novoveški znanosti.

Leibniz je Newtonu nasprotoval v opredelitvi pravega časa kot od stvari neodvisnega in enolično spremenljivega absoluta. Svojo koncepcijo časa je postavil kot resnično, čeprav le idejno strukturno zaporedje. Njegov čas je neoprijemljiv in ne obstaja kot stvarna reč, vendar je kljub temu stvar v empiričnem svetu. Ne obstaja zunaj samih stvari in je od njih neločljiv.

Tako za Newtona kot za Leibniza je čas del objektivne realnosti: ali skrbi za njeno prehajanje ali pa je del prehajanja samega, vendar je v obeh primerih tudi metafizičen in neoprijemljiv. Razumevanje časa skozi dedukcijo pa v osemnajstem stoletju začne spodbijati miselni tok empirizma, ki ga predstavljajo Locke, Berkeley in Hume. Znotraj empiristične misli se vse razločneje kaže nov pristop k času, ki ga ne umešča več v odnose med Bogom in stvarmi, ampak v odnose med človekom in stvarmi, ne v problematiko biti, ampak v spoznavno problematiko. Kajti od Huma najprej velja, da spoznanje ne more biti hkrati intelektualno in intuitivno.

Hume pravi, da temelj empiričnega spoznavanja poteka po vzročni zvezi: »[…] vse naše izkustveno sklepanje temelji na predpostavki, da se bo tok narave nadaljeval enolično. Sklepamo torej, da bodo podobni vzroki v podobnih okoliščinah vedno povzročili podobne učinke. Vredno bi bilo zdaj razmisliti, kaj nas sili, da oblikujemo sklep, ki ima takšne neskončne posledice.« Vzročno-posledično sklepanje razuma temelji na pojmu vzročnosti, ki nima neposrednega vzroka v občutkih in je le filozofska dogma. Je predpostavka posameznikove sposobnosti intuitivne povezave med zaporednimi stanji. Hume postavi izvor te sposobnosti v vsakdanjost navade, ki je načelo človeške narave. Ko se torej interakcija in razmerja med predmeti ponavljajo, se razum nanje navadi. Zato ob enakih vzrokih začne pričakovati isti učinek. Iz verovanja v vezanost dogodkov sledi naše prepričanje, da je med stvarmi neka notranja, skrita zveza, ki jo imenujemo vzročnost. V razumu se zaseje ideja vzročnosti in z udejstvovanjem v svetu začnemo prepoznavati zvezo vzroka in učinka povsod, tudi ko po podrobnejšemu raziskovanju to ni utemeljeno. Za kakršnokoli drugačno postavljanje stvari postanemo popolnoma nedovzetni.

Ko Martin Amis v romanu Časovna puščica pripoveduje zgodbo o človeškem življenju v obrnjenem vrstnem redu, pokaže, da naš razum ni sposoben misliti iz učinka na vzrok. Nasprotni potek dogodkov razbije našo navado: »Zgoraj, svetloba, ki preprečuje vidljivost, in nebo, ki premaguje slabost. Svoje mnoge odtenke slabosti. Ko Odilo zapre oči, vidim leteti puščico – toda narobe. S konico naprej. Oh, ne takrat pa … Spet sva stran, na drugi strani polja. Odilo in njegovo goreče srce. In znotraj jaz, ki sem prišel ob nepravem času – ali prezgodaj ali potem, ko je bilo že čisto prepozno.« Navada utrjuje naše predsodke o nujnosti povezave med prej in potem. Predsodke kreiramo iz zaznav, ki so v duhu predrugačene v koherentno celoto. Pojmi, kot sta vzrok in učinek, nastanejo izključno na podlagi introspekcije, ki je spet posledica izkustva. Vendar, kot poudarja Hume, iz opazovanja posameznega dogodka in še enega dogodka, ki se dogodi po njem, ni mogoče izpeljati abstrahiranega pojmovanja njune zveze kot predstave, ki vključuje nujnost povezanega zaporedja dogodkov kot pravila. Hume tako pravi: »Ta zveza, ki jo duh čuti, ta z navado utečeni prenos domišljije z enega predmeta na to, kar mu običajno sledi, je čustvo ali vtis, na podlagi katerega oblikujemo predstavo moči ali nujne zveze. Za vsem tem ne tiči nič drugega.« Ko ljudje prvič vidimo trk biljardnih krogel, ne moremo reči, da je en vzrok drugemu, ampak le, da si med seboj sledita. Pravilo si ustvarimo šele po ogledu nekaj partij biljarda. Samo s ponavljajočim izkustvom lahko razumemo princip vzajemnega delovanja. Zveza, ki nastane, je producirana v domišljiji in tam obdrži svoj obstoj, ki pa ga prenese tudi navzven v svet, kjer naenkrat vidimo morje povezav, zvez med dogodki. Svet naselimo z antropomorfnimi tvorbami.

Treba si je biti na jasnem, kam je Hume meril s svojim skepticizmom o naravnih razmerjih. Ni zanikal njihovega obstoja, govoril je o tem, da razumu niso zares dojemljivi, zato si jih moramo zamišljati, kar pogosto vključi možnost zmote. Pokazal je, da vzročnosti ne moremo empirično dokazati. Sile, ki stoje za dogajanjem, so nedokazljive, ker izhajajo zgolj iz naših dedukcij in post faktum abstrakcij, ki jih skozi navado preoblikujemo v predpostavke o naravnem redu. Tako v pravem izkustvu velja zgolj verjetnost in ne neka aksiomatična resničnost. Po Humovem razumevanju pri povezovanju predstav vladajo samo tri načela; namreč podobnost, stičnost v času in prostoru ter vzročnost. Tako pravi: »Po lastnostih, ki se kažejo čutilom, noben predmet nikoli ne razkrije niti vzrokov, ki so ga povzročili, niti učinkov, ki bi utegnili nastati iz njega; in brez pomoči izkustva ne more naš razum prav nič sklepati o stvarnem obstoju nečesa ali o dejstvih.« Vsak učinek je dogodek sam zase in se faktično absolutno razlikuje od vzroka. Prvega ni mogoče odkriti v vzroku in kar si zamislimo o njegovi povezavi z drugim, je povsem namišljeno. Opazovanje in izkustvo sta nujna posrednika med faktičnostjo in konceptom, ki sta med seboj bivanjsko ločena, bitno skladnost pa jima vsilimo mi.

S trditvijo, da ni neposrednega čutnega vtisa, Hume poskuša pokazati, kako znanost in filozofijo obvladujejo nereflektirani, nepremišljeni predsodki. Namen njegove filozofije se kaže kot poskus razumevanja nepopolnosti in ozke meje človekovega razuma. S tem je nadaljeval tradicijo subjektno orientiranega aristotelskega naturalizma in ga nadgradil s skepso o zanesljivosti človekove zaznave. V tem trenutku je tudi pomembno poudariti, da nezanesljivost ne gre le na rovaš nepopolnega delovanja človekovega razuma, temveč ima svojo vlogo pri nedorečenosti narava sama in njeni zakoni, ki niso tako zdravorazumski, kot bi si želeli.

Tu se postavi vprašanje, kako sploh dokazati obstoj zunanjega sveta, da bi iz intuicije razuma nadaljevali v spoznavanje materialnih pojavov. Locke je delil predstave na primarne, ki so lastnosti predmetov zunanjega sveta, kot sta prostor in čas, in na sekundarne, ki so samo lastnosti čutov, recimo barva, okus, vonj in zvok. Hume pa je Lockovo razdelitev zavrnil z Berkeleyjevim dokazovanjem, da je delitev glede na neko absolutno lastnost zunanjega sveta na eni strani in čutnim izhodiščem na drugi nesmiselna in nelogična. Berkeley vse lastnosti postavi kot sekundarne, vključno s prostorom in časom. Hume pa trdi, da razen čutnih zaznav v razumu nič ne obstaja.

Vsa naša sklepanja o zaporednosti izhajajo iz predpostavke, da bo prihodnost podobna preteklosti. Prehajanje izhaja iz pojmovnega lepila, ki je pričakovanje prihodnosti. Brez tega ne bi poznali nobenega dejstva razen neposrednih pojavov v čutilih. Brez produkcije pojmov bi nam v spominu ostala le priložnostna hipotetičnost in enkratno sklepanje o partikularnem. Bili bi nižje od živali, le instinktivni kolaž naravnih nagonov. Kot pravi Hume: »[…] podobnost, stičnost in vzročnost. To so edine vezi, ki medsebojno združujejo naše misli in ustvarjajo tisti pravilni tok razmišljanja ali razpravljanja, ki je v večji ali manjši meri lasten vsemu človeštvu.« Humov princip pojmovnosti zaznavajočega kot domišljijskega v kontekstu razumevanja časa pomeni, da je čas prav tako le ideja v našem duhu. Oblikuje se z abstrahiranim pričakovanjem zaporedja čutnih vtisov prehajajočih predmetov. S tem se zavrne resničnost Newtonskega absolutnega časa, kajti že zaznavanje meritev je samo po sebi pojmovna fikcija v razumu. Prav tako nam je leibnizevska zaporednost nedosegljiva, saj človek ne more nadčasovno zaznati zaporednosti dogodkov zunanjega sveta.

Hume v Eseju o živalskem razumu načne vprašanje o predhodni strukturi človekove zavesti. Izkustveno sklepanje je tisto, ki je človeku skupno z živalmi, saj je od njega bistveno odvisno celotno življenje. Tem sposobnostim pri živalih pravimo nagon, ki pa formalno, tako kot človeški razum, niso nič drugega kot mehanske sile, ki v nas delujejo nezavedno. Tu lahko že vidimo koncept, ki ga je pozneje razvil Kant v svojih kategorijah kot sintetično enotnost apercepcije, ki prav tako predhodi vsaki misli in omogoča izkustvo kot izkustvo. Za Huma so vsi posamezni predmeti stalno povezani med seboj, ne spoznavamo jih vnaprej, ampak izključno izkustveno in kot posledice. Kant zavrne pomisleke glede izvajanja pojmov iz izkustva in zaporedje obrne; po njegovem izkustvo izvaja iz pojmov. S tem zavrne Humov čas kot empirični pojem in ga skupaj s prostorom določi kot apriorni. Pravi, da: »Prostor in čas sta dosledno neprekinjena, ker ni mogoče podati nobenega njunega dela, ne da bi ga zaobjeli med meje, točke ali trenutke, torej le tako, da je ta del tudi sam prostor ali čas. Prostor torej sestoji le iz prostorov in čas le iz časov.« Za razliko od Newtonovega časa pa Kantov čas ne poteka, temveč je nujnost, ki omogoča, da zaznamo potek v njegovem okviru in je temeljni pogoj možnosti spoznanja. Čas je struktura bivanja, v kateri lahko zaznavamo zaporedja dogodkov, vendar ni njihova dedukcija, temveč služi kot minljiva indukcija.

Z zavračanjem intuicije čutni zaznavi ni več mogoče odreči prvenstva, s tem se zavrne tudi možnost dojetja časa po sebi, ločenega od stvari in onkraj razuma. Sfere nadčutnega so izgnane iz dojemanja snovnega sveta in neoprijemljivo se skrije v fenomen dogodkov. V Humovi filozofiji delovanje razuma služi vzpostavljanju povezav, vendar ne po svojih lastnostih temveč z vtisnjenjem ponavljajočega v navado. Kant ga sicer zavrne, vendar njegovi aprioriji niso toliko stvar potekajoče zavesti, temveč avtomatični in vnaprejšnji »software« človekove zavesti. Človek torej lahko spoznava, vendar za nazaj in preko razuma, ki pa je tudi pogojen z zaznavo. Sedaj si torej človekova zavest ali razum prisvoji primat pri opazovanju sveta in introspekciji. Za razliko od Huma je Kantov apriorni odnos izkustva-razumevanja, kot že rečeno, preobrnjen: »To ni več samo beleženje, torej ni povsem podrejeno preteklosti; je vnaprejšnja sinteza in je kot taka uperjena v bodočnost.« S Kantom razumevanje časa ni usmerjeno niti v višje sfere niti v merjenje vedno nastajajoče preteklosti, temveč v pričakovanje prihodnjega skozi predpostavke razuma. H konstituciji predmetne zunanjosti poleg prostora in časa spada tudi dejavnost razuma. Vendar ne ustvarja časa, temveč je čas forma čutnosti, ki pripada razumski konstituciji realnosti.

 V klasični mehaniki je naloga metode v opisovanju, kako stvari v času spreminjajo svojo pozicijo. Podlaga galilejevsko-newtonske fizike je načelo vztrajnosti, ki pravi, da bo telo vztrajalo v enakomernem gibanju, dokler nanj ne deluje druga sila. Da gibanje in mirovanje vztrajata v času, je posledica njunega obstoja v svetu, kar pravi tudi Machovo načelo, ki se glasi: »Vztrajnost poljubnega sestava je posledica medsebojnega delovanja tega sestava in ostalega Vesolja. Z drugimi besedami, vsak delec v Vesolju vpliva na vsak drug delec, oziroma oddaljena masa vpliva na bližnjo vztrajnost.« To pomeni, da ni absolutnega prostora, v katerem bi se predmeti nahajali v absolutnem času, kar je ostra zavrnitev Newtonove teorije o absolutnem prostoru.

Klasična mehanika kot tudi moderna fizikalna teorija se ne sprašujeta po času na sebi, pač pa zastavljata problem merjenja časa in njegove vloge pri premikanju predmetov v prostoru. Tudi z Einsteinovo relativnostno teorijo ostane koncept časa v mehaniki nedotaknjen. Einsteinovo načelo relativnosti je sicer pomenilo revolucijo v dotedanji teoretični fiziki, pomeni pa tudi radikalno drugačen pogled na dogajanje v prostoru in času ter dokončno razbije idejo absolutnega prostora, ki je vladala od Newtona naprej. Absolutnost nadomesti z relativnostjo. Ne zavrne klasične mehanike, le zrelativizira jo glede na subjekt merjenja. 

Relativnostna teorija potrjuje glavno značilnost naravoslovnega pojma časa, namreč njegov homogeni, kvantitativno določljivi karakter, vendar ga tudi razširi z odvisnostjo od aktivnega zaznavanja. Matematični karakter fizikalnega pojma časa se poraja iz racionalnega spoznavanja empirične dejanskosti, ki pa ni absolutna, temveč je relativna z ozirom na vsakokratni kontekst opazujočega posameznika. Razsvetljenski projekt pripelje do triumfa subjekta, katerega racionalni razum je zdaj edini dejavnik pri utemeljevanju sodb o fizičnem dogajanju v prostoru in času, vendar se mora pri tem tudi soočiti s priznavanjem svoje pristranskosti in neabsolutnosti pri zaznavanju sveta. Čas v znanstveni modernosti ni enak za vse, je partikularen in izkustven. Zato ura tiktaka drugače za vsakogar posebej.