Piše se leto 1766. Sodeč po zgodovinskih faktih je bilo to precej neizrazito leto. Končala se namreč ni nobena vojna, začela ne nobena revolucija, zgodilo se ni nič zares pretresljivega. In tokratna Teorema pričenjamo s tem neizrazitim in nenavadnim začetkom, letom 1766. Podrobnejši pregled tega zaspanega leta nakaže majhno anomalijo. V takratni Prusiji je izšla sila nenavadna knjižica; knjižica, ki je morda eno najbolj nenavadnih filozofskih del v zgodovini filozofije. Gre za knjigo z naslovom »Sanje duhovidca, pojasnjene s sanjami metafizika« avtorja Immanuela Kanta, iz časa še preden je postal tisti Immanuel Kant, največji velikan zahodne filozofije.

V tej nenavadni knjigi se Kant loti analize videnj Emanuela Swedenborga, švedskega intelektualca, ki je poklic znanstvenika zamenjal za poklic duhovidca. V tistem času so namreč krožile nadvse pretresljive govorice, da ima Swedenborg dostop do onstranstva in da lahko prehaja med pokrajinami, ki so onkraj fizičnega sveta. Swedenborgova videnja so bila vsaj na prvi pogled kredibilna, priče pa verodostojne. Dokaj natančno naj bi opisal požar v Stockholmu, četudi je bil v tistem trenutku v 400 km oddaljenem Gothenburgu. Ob neki drugi priložnosti naj bi švedski kraljici predal sporočilo njenega pokojnega brata. Novice, ki so prihajale iz Stockholma, so v Kantu vzbudile veliko zanimanja. Menil je, da obstajata dve možnosti: ali se Swedenborg in njegove priče motijo ali pa so naravni zakoni nepopolni. Če je imel Swedenborg prav, bi lahko njegovo delo Arcana Cœlestia podalo znanstvene dokaze za določen tip kavzalnosti, kar bi potešilo tudi Kantovo intelektualno dilemo. Kant se je v tistih letih namreč močno mučil z iskanjem ustreznega modela kavzalne interakcije, ki pa je na tem mestu ne bomo povzemali.

Kant je zaradi lastne znanstvene zagate, v kateri se je znašel, le stežka pričakoval izid Swedenborgove knjige, vendar je bil po njenem prebiranju precej razočaran. Swedenborg se je izkazal za navadnega zanesenjaka. Njegova izvajanja so bila bolj podobna norim blebetanjem kot znanstvenim dokazom. Kot taka niso mogla rešiti Kantove dileme. Poleg razočaranja pa je Swedenborgova knjiga v Kantu pustila občutek, da se Swedenborgove spekulacije ne razlikujejo veliko od spekulacij akademskih metafizikov. Kantovo razočaranje je tako veliko, da tako metafizike kot duhovidce obtoži, da lovijo slepila in živijo v zasebnem svetu lastne domišljije. Knjiga, ki je izpod Kantovega peresa sledila, pa predstavlja višek njegove izgube vere v metafiziko. Ta obrat od klasične metafizike se odraža tudi v tonu pisanja, saj je celotna knjiga napisana že kar šaljivo, za slog pa bi lahko rekli, da je satiričen, kar se morda še najbolje pokaže ob koncu tretjega poglavja, ko Kant zapiše: »To uganko bi nam lahko rešil že ostroumni Hudibras, ki je menil: če v drobovju divjajo hipohondrični vetrovi, je pomembno, katero smer uberejo: če se spustijo navzdol, nastane iz tega p--, če se dvignejo navzgor, pa pojav ali nebeška navdahnjenost«.

Vsemu hecu navkljub pa Kant v Sanjah pride do resnih teoretičnih in praktičnih zaključkov. V teoretičnem zaključku nam Kant postreže s tako imenovano doktrinalno koncepcijo nujne nevednosti človeka o obstoju duhovnih bitij, v praktičnem pa ugotovi, da za človekovo moralno delovanje spoznanje posmrtnega življenja ni ne mogoče ne nujno. Po Kantu je namreč za človekovo naravo bolj značilno to, da pričakovanja o posmrtnem življenju utemeljuje na delovanju dobre duše, kot pa utemeljevanje dobrih del duše z obljubami nagrad v posmrtnem življenju. Človek ne sme ravnati moralno zgolj zato, ker se mu v onstranstvu obetajo bogate nagrade. Zato lahko knjigo beremo tudi kot argument za naturalistično utemeljitev morale napram morali, ki je utemeljena v upanju na boljše življenje v onstranstvu.

Obravnava Sanj duhovidca je v sodobni eksegezi Kantove filozofije načeloma potisnjena na stran. Komentatorji vidijo Kantove tekste o norosti le kot manjše antropološke ekskurze brez velike filozofske vrednosti. Prav tako ne pripisujejo posebnega pomena bližini norosti in mišljenja znotraj Kantove kritične filozofije. Zato smo lahko zelo zadovoljni, da je pred kratkim pri založbi ZRC izšel prevod dela francoske filozofinje in psihoanalitičarke Monique David-Ménard z naslovom Norost v čistem umu - Kant, bralec Swedenborga. David-Ménard se v svoji knjigi loteva ravno tega kompleksnega in večplastnega odnosa Kanta do Swedenborgove nore misli. Skozi očala psihoanalize nam zagotavlja, da Kanta ne moremo brati ločeno od Swedenborga. Sanje duhovidca niso le ponesrečen lapsus v Kantovem filozofskem opusu, temveč je srečanje Kanta s Swedenborgom gonilna sila njegove kasnejše kritične filozofije.

Tako lahko rečemo, da je za Kanta osrednja problematika odnos med razumom in norostjo. Vprašanje, kako se lahko razum, ko enkrat postane filozofski, izogne norosti, je ključno ne le za antropologijo, temveč tudi za samo teorijo mišljenja. David-Ménard se v svoji knjigi sprašuje ravno po bližini med mišljenjem in norostjo v Kantovi filozofiji. Ta odnos raziskuje z osredotočanjem na nekatere Kantove predkritične spise, kot so »Poskus uvedbe pojma negativnih velikosti v filozofijo«, »Poskus o boleznih glave« in »Sanje duhovidca«, saj se je Kant v svojih zgodnjih letih spopadal tudi z vprašanjem norosti. Novost pristopa David-Ménard je v tem, da zvede mejo med kritičnim in predkritičnim obdobjem na razmejitev in hkratno bližino mišljenja in norosti. Kant v svojem predkritičnem obdobju še ni popolnoma prišel do svoje slavne omejitve razuma pred njegovo iluzorno in napačno rabo, temveč se posveti preučevanju norosti, ki deluje kot pogoj za kritično filozofijo.

Če Sanje beremo skozi tak nastavek, lahko v tekstu prepoznamo vpeljavo nekaterih tem, ki so se izkazale za bistvene v Kantovi kasnejši kritični in transcendentalni filozofiji. V Sanjah se nam razkrijejo teme, kot so: ideja kritične filozofije kot znanosti meje; ideja ločitve med čutnim in nadčutnim; nov koncept modalnosti, zlasti pa koncept tega, kar ni nemožno, a zaradi tega ni že avtomatično možno; negativna teorija transcendentnega in pa skeptična metoda, ki bo omogočila vzpostaviti dialektiko čistega uma.

Glavna teza David-Ménard je, da Kanta ne moremo brati neodvisno od Swedenborga. Razprava med Kantom in Swedenborgom je po njenem mnenju ena od osrednjih tem Kritike čistega uma. Iz Kantovega srečanja z okultizmom izhaja njegova kritična teorija modalnosti, in sicer na dva načina. Najprej je funkcija kategorije možnega zastavljena tako, da združuje pogleda Leibniza in Swedenborga, saj oba pojmujeta pojme brez predmeta. Nato pa je kategorija realnega zastavljena tako, da Leibniza in Swedenborga razdružuje. Kant slednjega namreč izpostavi kot ključni element vsake predstave in s tem izključi Leibniza. Hkrati pa to zaznavo naredi odvisno od apriornih načel čistega uma, s čimer izključi Swedenborga.

David-Ménard jedro Kritike čistega uma prepozna kot refleksijo o moči negacije. To se kaže v sami arhitekturi Kritike. Tisto, kar drži skupaj sestavne dele Kritike, to je »Analitiko« in »Dialektiko«, je objekt. Objekt je tisto, kar mišljenju omogoča, da spozna nekaj, namesto da bi se prepirala za nič. Da se nekaj vzpostavi, pa se mora najprej oblikovati, namesto in na mestu niča. Torej same ideje sveta, ki ga spoznavamo, ne moremo razumeti drugače kot v razliki do strukture niča, tj. videza, s katerim se vedno znova napaja um. Ko pa govorimo o videzu, ne moremo mimo refleksije o transcendentalni in logični moči negacije zato je zoperstavitev med ničem in nečem v samem načinu, kako negacija poseže v naše sodbe. Razum bo nekaj spoznal le takrat, ko bo v igro vstopila negacija.

Monique David-Ménard vidi samo zasnovo kritike čistega uma kot nasprotje med delirantnimi mislimi o ideji sveta in konstituiranjem realnih objektov za spoznanje. Nit, ki vodi Kanta po Kritiki čistega uma, je namreč logična. Določujoča negacija, to je realna zoperstavitev, ki opredeljuje strukturo obstoječih predmetov, kot jih lahko spozna razum, je postavljena v opozicijo z dialektično zoperstavitvijo, ki napaja nenehne spopade uma s samim seboj.

Obstajata pa dve kontrarnosti realne opozicije: analitična, ki ni zmožna izstopiti iz sebe, in dialektična, ki je neuspeh tega, kar udejanji realna opozicija. Strukture nečesa, kar je razum spoznal, se ne more razumeti drugače kot v razliki s strukturo niča. Malce vulgarno rečeno: patologija uma nam lahko razloži normalnost razuma, saj se umski strani prepirata brez konca, ker se prepirata za nič. Realno navzkrižje je za Kanta predstavljalo elementarni pojav spoznanja. Protislovje nima moči nad rečmi samimi, je zgolj logično orodje, ki pa nima vpliva na eksistenco že obstoječih reči. Razum je tisti, ki določa eksistenco v obstoječih predmetih. Za svojo določitev predmetov se razum poslužuje negacije, ki ni enaka protislovju, ker se v protislovju trditve izničijo, v negaciji pa dobimo nek ostanek, ki ga negacija pušča zunaj sebe. Ta ostanek je za Kanta eksistenca. Protislovna negacija sodbe o svetu ne more opredeliti eksistence tega sveta, saj ne prinaša nobene določitve in ne implicira eksistence subjekta. Protislovna negacija je zgolj formalna in, če takšna propozicija misli, da lahko postavi končen svet, je to zato, ker se misel v njej vara glede predpostavljene ontološke moči protislovja.

V Sanjah Kant vpelje tudi kritični pojem meje. Kot vemo, je meja eden izmed osrednjih pojmov Kantove transcendentalne filozofije, saj je Kant metafiziko omejil na znanost o mejah spoznanja. V Sanjah je termin meje objekt pojasnjevanja. Najprej v svetu okultizma opazimo manko meje. »Kraljestvo senc je raj fantastov. Tu najdemo brezmejno deželo, kjer se lahko poljubno naseljujejo.« Duhovna bitja, ki naj bi naseljevala »kraljestvo senc«, Kant opredeli preko analogije z geometričnim pojmom točke v prostoru. Tako kot točke niso deli, temveč meje prostora, tudi duh zavzema prostor, ne da bi ga zapolnil. Nato pa se loti še vzpostavitve meje med enim in drugim duhom oziroma med zunaj in znotraj individualnega subjekta.

Potreba po tem, da Swedenborgovo norost oddalji od uma, Kanta napelje k razmišljanju o mejah uma in razločevanju jezikovnega polja objektivitet od njihovega onostrana, katerega praznino lahko izreče le negativni diskurz o tem, kaj bi lahko bile njegove določitve. Problematika meje, ki je najprej formulirana v oziru na Swedenborgove fantome, je nato aplicirana tudi na Leibnizov noumen. Kant Swedenborgove vizije omeji tako, da se premakne od psihološkega razumevanja meje v zaznavi oziroma sanjah k transcendentalnemu razumevanju. Za Kanta je predstava zaznanih objektov v dnevnih sanjah v kontrastu s fantazmami, s čimer omejuje njihov razvoj. Zaznavan objekt ni definiran sam zase, temveč v nujnem odnosu do fantazem. Meja med notranjim in zunanjim v predstavi je rezultat omejitve razvitja imaginarnega. Dnevne sanje nam kažejo na razmerje zaznave do halucinacije, ker so dnevne sanje posledica razlikovanja med sanjanim in zaznanim, ki s tem zagotavlja tudi ločitev med notranjim in zunanjim. V Sanjah lahko najdemo tri koncepte meje. Prvi je meja kot ločitev notranjega in zunanjega v predstavi; drugi je meja, ki jo um postavi svoji lastni vednosti; in ne nazadnje proces, skupen obema področjema, tj. omejujoča funkcija objekta v dnevnih sanjah in spoznanju.

Ta tretji koncept meje v Sanjah po mnenju David-Ménard deluje kot pozabljen rezultat, ki ga Kant proizvede zahvaljujoč novi definiciji naloge filozofije. Ta nova definicija omogoči potlačitev analoškega izvora koncepta spoznavnega objekta, ki ga označuje njegova kontrastirajoča, omejujoča in restriktivna funkcija. Kot vsaka potlačitev je tudi ta neločljiva od vrnitve potlačenega. Ta vrnitev bo v Kritiki čistega uma prisotna v sami zgradbi knjige. Kritika čistega uma je organizirana okoli opozicije med dialektično zoperstavitev in realno zoperstavitev, ki pojasnjujeta, ena negativno, druga pa pozitivno, omejujočo funkcijo objektnega spoznanja.

Za konec bi želeli dodati majhno opombo. Zelo mamljivo je namreč v Kantovih predkritičnih spisih iskati zametke, nastavke ali začetke njegove kasnejše revolucije v mišljenju. Vselej, ko beremo zgodnja dela kakšnega avtorja, moramo paziti, da se ne ujamemo v past retroaktivne projekcije. Mi, kasnejši bralci, namreč nastopamo iz privilegirane pozicije, saj že poznamo Kantovo kritično filozofijo. Naše zanimanje za njegovo predkritično filozofijo po navadi izhaja iz našega zanimanja za njegovo kritično filozofijo. Ker Kantova zrela dela predstavljajo naše izhodišče, se lahko naša perspektiva hitro popači in nas strukturno nagiba k prepoznavanju »genialnih prebliskov«, ki že pred časom napovedujejo miselni prelom. Potrebno je poudariti, da se je Kantov ključni preboj h kritični filozofiji zgodil med 1770 in 1780, v tako imenovanih »molčečih letih«, ko skorajda ni izdal nobenega besedila. V svojih zrelih letih pa ni imel posebej visokega mnenja o svojih predkritičnih spisih, nekaterim se je celo popolnoma odrekel.

Prav tako moramo paziti, da Sanjam ne pripišemo pretiranega pomena. Sama konceptualna zastavitev dela in njegova izpeljava še ne nakazujeta tako radikalnega miselnega preloma, kot se je dovršil v Kritiki čistega uma. Prav tako v Sanjah ne najdemo bistvenega preloma s Kantovimi dotedanjimi stališči. Njegova teorija v osnovi ostaja enaka. Še vedno verjame, da je duhovna esenca prisotna v materialnih predmetih, vendar nima vpliva na zunanje sile, temveč le na notranje principe in stanja. Prav tako se Kant v Sanjah ne oddalji od Leibnizovega pogleda, da mora obstajati notranji razlog za zunanje delovanje. In konec koncev, tako kot v »Poskusu o boleznih glave«, še vedno verjame, da si ljudje, ki verjamejo v ločen, duševni svet, prej zaslužijo zdravljenje v bolnišnici kot pa filozofsko ovržbo.

Študijo odnosa med mislijo in norostjo znotraj praktičnega in teoretičnega krila Kantove kritične misli, ki jo izvede Monique David-Ménard, moramo brati na ozadju zgornje pripombe. Vsekakor se vrednost njenega dela ne zmanjša, če to pripombo upoštevamo. Njena knjiga je dobrodošel doprinos k eksegezi Kantove filozofije, ki nam lahko osvetli vrednost Kantove predkritične filozofije. Norost v čistem umu nam zelo prepričljivo pokaže, da je Kantov pojem kritike formuliran kot varovalka proti naravni tendenci mišljenja k norosti. Kantove lastne študije o norosti v predkritičnem obdobju pa lahko beremo tudi kot motivacijski princip, ki je Kanta vse bolj vodil k zrelejšim stališčem o kritičnem sistemu. Grozeča senca norosti je Kanta vodila k opuščanju metafizike starih in razvoju nove metafizike, ki ni več znanost o Bogu, onstranstvu ali nesmrtnosti, temveč znanost o pogojih in mejah človeškega spoznavajočega uma.

Norost za Monique David-Ménard igra konstitutivno vlogo pri samem nastanku filozofije. Filozofija po njenem mnenju lahko nastane le tam, kjer obstaja boj proti fantastični ali nori misli. Brez zatiranja teh fantazij in brez boja proti noremu mišljenju ne bi mogla nikoli vznikniti konceptualna misel, ki bi te fantazije držala na vajetih. Norost tako predstavlja hrbtno stran vsakega filozofiranja, saj je vpisana v samo jedro filozofije, kot njena temna stran, ki jo vselej spremlja. Monique David-Ménard razume razkrivanje te fantazije kot pripomoček za boljše in lažje razumevanje samega pojma filozofskega mišljenja.