O ironiji

O ironiji

Oddaja
16. 6. 2019 - 20.00
 / Teorema

Izjava

Drago poslušalstvo, pozdravljeni v junijski Teoremi. Na ta prijeten nedeljski večer bomo govorili o ironiji. Sprehodili se bomo skozi relativno zanimivo zgodovino pojma in skušali razmisliti, kaj nam dela in kaj z njo delamo mi. Raziskovalno vnemo podpihuje pluralnost odgovorov na vprašanje, zakaj je večino stvari težko normalno povedati. Teorija jo deli na situacijsko, kozmično in verbalno ali retorično. V oddaji se bomo osredotočili na zadnjo.

Tako kot olimpijske igre, katapult in volitve ima tudi pojem ironija svoj izvor v stari Grčiji. O tem smo pred kratkim že govorili, pa vseeno ponovimo. Prvič je zabeležena v Platonovih Dialogih, kjer beseda eirōneia pomeni pretvarjanje ali hlinjenje. Spomnimo se Sokrata, ki je z metodo zavestne nevednosti svoje stare grške sogovorce pripeljal do neprijetnega pripoznanja lastne zmotljivosti. Ali pa Kvintiljana, ki ironijo v šoli retorike učinkovito definira kot retorično sredstvo, ki komunicira “nasprotje od tistega, kar povemo”. Veliki komediograf Aristofan jo v ohranjenem delu atiških tekstov uporablja kot sopomenko laži. Demosten ironijo razume kot prevaro, kot je na primer “z zvijačo se izogniti državljanske dolžnosti”. Za Teofrasta je v poljudnem psihološkem delu Značaji značaj eirōn najslabši možen, saj označuje dvoličnega prevaranta s konstantnim goljufivim namenom. Tudi Aristotel uporablja besedo eirōn slabšalno, in sicer za človeka, ki za všečno zunanjostjo skriva slab namen. Ne glede na negativno konotacijo besede za eirona imenuje tudi Sokrata. S pojmom se je kasneje izčrpno ukvarjala nemška romantika s Schleglom na čelu in ga oddaljila od prvotne Kvintiljanove definicije. Romantična raba pojma je do današnjih dni prevladala nad izvorno sokratsko.

Nemška romantika je intelektualno gibanje, ki se je kot reakcija na razsvetljenstvo prvotno pojavilo v Franciji, Angliji in nemških deželah v drugi polovici 18. stoletja. Medtem ko se je razsvetljenstvo osredotočalo na razum, ki je kritiziral cerkveno oblast in absolutistično monarhijo, se je romantika zatekala k raziskovanju človeške subjektivnosti. Če je bilo razsvetljenstvo progresivno politično gibanje, ki je odpravljalo zastarele in vraževerne prakse institucij, so romantiki v njem videli nekaj sterilnega in pretirano objektivnega. Razum pripada vsakemu človeku, in tako si lahko z ostalimi delimo na primer razumevanje koncepta števil ali znanstvenih dognanj. V tako racionalnih okvirjih ni posameznik prav nič posebnega ali unikatnega, saj si sposobnost logičnega sklepanja in s tem poglavitno razumsko dejavnost deli z večino drugih ljudi. Romantiki trdijo, da se individualni jaz in s tem subjektivnost pojavi skozi čustva in čutenje, ki jih ni mogoče zvesti na skupni imenovalec. Romantiki tako slavijo individualnost in se hkrati borijo proti različnim oblikam družbenega konformizma. Razsvetljenstvo kritizirajo ravno s pomočjo ironije, v kateri vidijo subjektivistično orožje, ki posameznika odreže od družbe in s tem spodkopava socialno enotnost.

Romantična ironija se pojavi s popolnoma drugačnim ozadjem in začetno točko kot sokratska. Hegel ironijo vidi v obeh primerih kot izrek subjektivnosti. Ker pa je subjektivnost v romantiki za razliko od subjektivnosti v antiki že vzpostavljena, se mora ironija tokrat manifestirati radikalneje. Schlegel poudarja, da ironično izražanje omogoča govorcu zunanjo perspektivo na lastno delo in s tem ustvari drugi jaz, ki je izvzet iz lastne fenomenološke izkušnje. Ironije torej ne vidi več kot učinkovito retorično sredstvo, ampak širše, kot umetniški program in celo način človeškega obstoja v kaotičnem svetu. Solger jo v svojih predavanjih o estetiki postavlja za pogoj vsake umetniške produkcije, podobno kot jo mnogo kasneje vidi Lukáscs kot element notranje strukture romana. V romantiki postane ironija tesno povezana z metafikcijo, kjer avtorji bralce zavestno opozarjajo na narejenost in literarnost svojih del. Ironija je od romantike naprej povezana s pojmom “suspension of disbelief”, za katerega še vedno iščemo ustrezen slovenski izraz. Gre torej za pripravljenost ignoriranja lastne kritične presoje, da bi odprli možnost verjetja v iracionalni svet fikcije. Za voljo užitka v gledalski oziroma bralski izkušnji smo pripravljeni stisniti pavzo logičnemu sklepanju, ki opravlja vlogo dežurnega razbljinjevalca iluzij. Žrtvovanje logike zavoljo užitka v fikciji ima v sedanjosti, ko je bralec in gledalec naučen in navajen opomnika, da gleda film ali bere knjigo, drugačno vlogo. 

James MacDowell - Irony in Film, Palgrave Macmillan
 / 29. 3. 2019

Schlegel pa ni bil le eden prvih teoretikov romantične ironije, pač pa tudi avtor romana Lucinde, v katerem se protagonist Julius želi naučiti pisati svoj lastni subjektivni jezik in hkrati govoriti svetu na objektiven način. Gre za ironično romantično držo, ki istočasno dopušča in izpostavlja razliko med subjektivnim in objektivnim. V romanu je poleg dvojnosti pomenov možno zaslediti tudi takrat škandalozno asociacijo na izvenzakonsko spolno občevanje. Roman je izjemno razjezil na romantično percepcijo ironije že tako besnega Hegla, ki vsakič, ko pomisli na roman Lucinde, zapiše, da Schlegel ne bi smel biti filozof. Hegel svojo dialektiko imenuje občo ironijo sveta. Svet je zanj ironičen, ker sovpada in soobstaja z lastno negacijo, ne zato, ker bi se nad njega lahko dvignili na ironično distanco. Schlegel pa ni razkuril samo Hegla, iritantnost njegovega besedila je segla na kopenhaške ulice vse do očeta eksistencializma. Danska je iz fevdalne družbe nenadno prestopila v kapitalistični družbeni red in socialno strukturo iz hierarhične predrugačila v horizontalno. Kierkegaard je skušal najti retoriko, ustrezno novim družbenim pogojem, ki bi posameznika usmerjala k prevzemanju odgovornosti za lastne eksistencialne izbire. Inspiriral ga je Sokrat, ki je svoje sogovorce usmerjal proč od nereflektiranih in samoumevnih dejstev.

Ko Hegel razpravlja o sokratski metodi, izpostavi dva pomembna elementa. Sokrat gre med različne ljudi in se z njimi pogovarja o njihovem vsakdanjem življenju, nato začne pogovor o poslih in zanimanjih in jih pritegne v debato, saj ljudje radi govorijo o stvareh, ki jih zanimajo. Nato iz individualne izkušnje skuša sogovorca pripraviti do univerzalne definicije in s tem bliže k resnici. Po Heglu je ta premik od posameznega k univerzalnemu prvi element sokratske metode. Sokrata ne zanimajo konkretni primeri lepote, pietete ali pravice, zanimajo ga splošni pojmi  in definicije. Drugi del metode je demonstracija razlike med idejo ali definicijo in dejansko izkušnjo posameznika. Konflikt med univerzalnim in posameznim sogovorcem pokaže, kako nereflektirano so stališča sprejeli, in jih s tem poziva, da svoja prepričanja natančneje premislijo.

S pomočjo ironije Sokrat skuša sogovorca vzpodbuditi k splošnejši definiciji vsakdanje izkušnje in jo razvijati tako, da preneha biti medla in abstraktna. Sokrat skuša sogovorcu pokazati, da so v njegovih sklepanjih protislovja, soatenčan pa pogosto jezno odide, ne da bi debata dobila kakšen pozitivni rezultat. Tako s pomočjo sokratske metode ne pridobimo nobenega filozofskega dognanja, le aporetski dialog, ki po Heglovem mnenju na žalost obvisi brez pozitivnega spoznanja, ki je konstruktiven element negacije. Kierkegaard se strinja s Heglovo karakterizacijo Sokrata kot prelomnice v zgodovini filozofije, ne strinja pa se, da Platonovim dialogom karkoli manjka, še posebej ne kakšno pozitivno spoznanje. Pravzaprav je Kierkegaard nad Heglovo opazko zgrožen in tu se začne največji razkol med obema filozofoma. Sokrat je ironijo uporabljal kot negativno orodje proti etablirani grški družbi in njeni etiki. Po Kierkegaardu je element, ki dela Sokrata relevantnega in zanimivega, prav negativnost, ki mu jo Hegel očita. Če bi bilo v njegovi misli kaj pozitivnega, bi bil manj zanimiv in pomemben za zgodovino filozofije, pravi Kierkegaard. Stari Grk ni skušal razviti nobene pozitivne doktrine in je načrtno vztrajal v negativnem in protislovnem.

Hegel ne more verjeti, da Sokrat ni spoznal pozitivne dimenzije dialektike, ki bi mu pomagala do kakršnekoli filozofske pozicije ali teorije. Kierkegaard je velik oboževalec odločitev in ne preveč velik oboževalec rešitev. Večkrat poudari, da si človek z razrešitvijo nekega problema ali dvoma naredi veliko neuslugo. Če potolažiš dvom ali ublažiš bolečino nihilizma z nekim odgovorom, človeka oropaš subjektivne odgovornosti iskanja resnice. Kierkegaard Heglu očita, da iskanje znanstvenega znanja ni pot, pač pa ovira na poti do odrešenja. Ljudje ne potrebujejo več znanja, ampak več vere, in vera je nekaj, kar mora vzoren vernik nenehno obnavljati in se proti načelom logike zanjo vsakič znova odločati. Človeška tesnoba je posledica izvirnega greha, ravno odločitev pa poleg ironije človeka tesnobe osvobaja. Tudi Kierkegaard romantično ironijo kritizira in pravi, da se pisec z zamegljevanjem stališč ne sme izmazati odgovornosti za izrečeno vsebino. Ironija je tako pri Heglu kot pri Kierkegaardu neskončna absolutna negativnost, ki, citiramo, «kaže na končnost in zagotavlja resnico«. Kierkegaard se ne glede na sokratski nesporazum strinja s Heglom - v novem svetu je prisotna nova vrsta ironije.

Za Kierkegaarda je ironija strateško orodje, ki zahteva strateški razmislek, zato njegov ironist opazuje, kako ljudje uporabljajo jezik, in vanj pretkano vbrizgava svojo dvojnost. Kierkegaard o tej obliki ironije pravi, da ni usmerjena v nek določen problem, ampak proti vsej dani aktualnosti v nekem času pod določenimi pogoji. Omenjeno obliko ironije tako kot Hegel vidi kot neskončno absolutno negativnost. Ta oblika ironije je neskončna, saj ni zadovoljna s kritiko specifičnih končnih stvari, ampak razpršeno in vseobsegajoče kritizira vse, kar leze in kar gre. Pri Kierkegaardu ironija ne pomeni sredstva, s katerim se posameznik dvigne nad slabšim sogovorcem in mislecem, pač pa orodje, s pomočjo katerega človek pri sebi razvija subjektivno svobodo. Hegel izpostavi, da je romantična ironija, ki jo asociira s Fichetejem in Schleglom, zelo drugačna od sokratske. 

Po Heglu sta ta dva avtorja želela ironijo uporabljati kot čisto negativno orodje, s katerim se da razvrednotiti vsako idejo ali prepričanje. Ironija je tako postala orodje relativizma in nihilizma. Za Hegla Sokratov cilj ni bil uničiti zaradi slasti  uničenja, ampak priti do resnice, ki je lahko tudi čista nevednost. Sokrat je bil fokusiran na individualnost in subjektivnost, a je bilo to zelo drugače in radikalnejše od romantičnega razumevanja subjektivnosti. Hegel vidi romantike kot relativiste, ki skušajo uveljavljati svoje poglede in mnenja, ki so obratni od navad in tradicije, v odsotnosti negacije lastne pozicije nimajo. V pogovoru se ironist pretvarja, da se strinja s sogovornikovimi nazori in jih na neki točki spodnese. Kierkegaard opiše to moč s Heglovim izrazom “subjektivna svoboda”. Oba filozofa se strinjata, da nemški romantiki niso želeli kritizirati le specifičnih elementov buržujskega življenja, pač pa so želeli spodkopati družbo kot celoto.

Izjava

Med romantiko in sodobnostjo doživi ironija še eno pomembno fazo. Po prvi svetovni vojni, ko se patriotična retorika sopostavi z realnostjo vojne, ironija postane sredstvo za ilustracijo razkola med obema realnostma. Od takrat naprej se je na globalni ravni ne redefinira, saj jo v sodobnosti pogosto enačimo z odmevom postmodernizma. Od sodobnejših mislecev na temo ironije velja izpostaviti dekonstruktivista Paula de Mana, retorika Wayna C. Bootha, literarno kritičarko Lindo Hutcheon in čikaškega profesorja Jonathana Leara. Ameriški filozof Richard Rorty v ironiji podobno kot Kierkegaard vidi orožje proti nereflektirani naučenosti in samoumevnosti. Poslušali bomo njegovo izjavo o nesmiselnosti definiranja pojma resnice v filozofiji.

Izjava

Rorty v knjigi Contingency, Irony, and Solidarity pravi, da ima vsak posameznik svoje tako imenovano »končno besedišče« (final vocabulary), s katerim pojasnjuje, utemeljuje in upravičuje svoja prepričanja in način življenja. V to besedišče spadajo izrazi, s katerimi pohvalimo, kritiziramo in komuniciramo o lastnih projektih in življenju. Končno besedišče sestavljajo besede, kot so na primer: resnica, pravica, dobro in pravilno. Poleg besedne zveze končno besedišče Rorty vpelje še dvojico ironik (ironist) in metafizik (metaphysician), ki predstavljata dva nasprotna svetovna nazora. Ironik je posameznik, ki konstantno in radikalno dvomi v svoje besedišče in ga razume kot enega izmed mnogih. Metafizik je tisti, ki se zanaša na zdravo pamet (common sense) in suvereno opisuje svet v izrazih končnega besedišča. Metafizika zanimajo intrinzična narava pravice, znanosti, znanja in kar je podobnih kategorij ter išče njihovo esenco s pomočjo zdravega razuma. Jezik zanj ni pomemben, saj ga vidi kot medij za prenos resnice, ki pa je izjemno pomembna. Ker je jezik v tem kontekstu retorična puhlica, ki služi transportaciji bistev, sveta metafizik ne opisuje na novo, ampak analizira že uveljavljene opise.

Medtem ko Rortyjev ironik uporablja izraze, kot so zlitje horizontov, perspektiva, dialektika, konceptualno ogrodje, historična epoha, jezikovna igra in redeskripcija, bo metafizik takšno izrazoslovje opisal kot relativistično in trdil, da obstaja resnica z veliko začetnico in je ločena od jezika, v katerem je podana. Rorty poudari, da ironik vidi logiko kot pomožno disciplino dialektiki in metafizik dialektiko kot vrsto retorike in ceneno zamenjavo za logiko. V ironiji najde Rorty upanje za množično redeskripcijo in zmožnost velikih obratov v človeškem mišljenja na globalni ravni. Do novih paradigm družbi pomaga redeskripcija že definiranega in splošno sprejetega. Za kvalitetno analizo je treba ključne pojme opredeliti pozorno ozirajoč se okrog sebe.

Če je bilo konec osemdesetih v ironiji še mogoče videti upanje, pa jo je v eseju E Unibus pluram David Foster Wallace interpretiral kot izjemno škodljivo. Koncipiral pa jo je precej drugače, in sicer bolj zvesto zgodovini njene teorije.

Izjava

Ironija zanj že od šestdesetih ni več eksistencialni krik in način, na katerega posameznik lažje shaja z brezupnim svetom, pač pa boječa gesta prestrašenega ustvarjalca, ki v strahu pred kritiko že vnaprej prizna svoj poraz. Tako je banalni televizijski seriji, ki se oklicuje za še eno izmed banalnih televizijskih serij, težko očitati banalnost.  

Izjava

Uporniškost in iskreno integriteto je zamenjala visoka stopnja samozavedanja, ki se blešči s televizijskih ekranov devetdesetih. Ne gre več za generacijski boj proti hipokriziji institucij, saj za lastno generacijo pravi, da ni podedovala nobenih moralnih vrednot, prav tako pa si jih ni sama izmislila.

Wallace po Strauss-Howevovi teoriji generacij spada v generacijo X, ki se v zgodovino zapiše kot anti-establishment slacker generacijo med babyboom in milenijsko generacijo. Če klasičen babyboomer zagovarja vrednote zahodnega kapitalizma in milenijec uteleša neoliberalizem, se generacija med njima vidi kot zadnjo, ki je “influensersko” monetizacijo življenjskega stila napotila v smeti, v katere spada. Ne glede na to, kaj si mislimo o relevantnosti omenjene teorije, nam pri razmišljanju o vlogi ironije pride prav, saj razkriva, kako generacija vidi samo sebe, in nudi pregled stanja sveta v trenutku, ko je štafeta predana naprej. Wallacov negativen pogled je sestavljen iz dveh vidikov. Prvi izhaja iz opazovanja televizijskih vsebin, še posebej reklam, ki se ironično zavedajo same sebe in tako gledalcu prodajajo lasten ironični pogled. Ker trga nihče ne opazuje bolje od marketinga, le ta natančno vidi, kako se gledalec hoče videti in kakšno verzijo sebe mu bo najlažje prodati.

Izjava

Uporniškost in ironija sta postali trend, ki prodajata v trgovinah raztrgan džins in s tem simulirata revolucijo, ki je postala del normalnosti. Industrija torej ve in spremlja, kako se v devetdesetih - generacija in v času googlovih algoritmov - posameznik vidi in želi videti. Tako dekodiran uporabnik, čigar način izražanja in mišljenja učinkovito posnema propaganda, postane idealni potrošnik in upornik, čigar stilist in guru je sistem, proti kateremu se upira.

Izjava

Drugi vidik, ki ga izpostavi Wallace, je, da se pisec, ki je po svoji profesiji opazovalec in lovec na dogodke, nahaja v času, v katerem zaužije veliko količino režirane in s pomočjo televizijskega programa ideološko kurirane vsebine. Če se je od Wallaceovega eseja gledanost televizijskih programov pri mlajši generaciji zmanjšala, pa se je gledanost platform, kot sta Netflix ali HBO, povečala. Odločitev je vsak dan veliko, človek se utrudi in si na neki točki zaželi program, kurikulum knjig, ki jih bo prebral, in kurirano bazo filmov in serij, iz katerih lahko zajema svojo izobrazbo in kulturo. Lepo je najti kaj po svoji meri in spletni algoritmi nam okus prijetno sugerirajo in zadovoljujejo. Pisec, v Wallaceovem primeru tudi kreator TV fikcije, kot opazovalec in zbiratelj situacij preživi veliko časa z gledanjem televizije. Tam naleti na situacije, ki vplivajo na njegovo fikcijo in pogostoliki postanejo podobni tistim na ekranu. Veriga fikcije se medsebojno napaja, potencira in karikira, z množično distribucijo pa reciklirane samonanašalne podobe slikajo normalnost neke družbe. Edini cilj in namen televizijskega programa je oddajati, kar ljudje želijo gledati. Kar gledalec vidi na televiziji, ni podobno ukradenemu trenutku, na katerega preži Wallace kot pisec. Idealen trenutek, o katerem sanja avtor, je za Wallacea tisti, v katerem opazovana oseba ali situacija nima časa reagirati ali se pripraviti na to, da je gledana. Take vrste voyerstvo potrebuje za svoje ustvarjanje in televizija mu tega ne nudi, saj gre za diametralno nasprotno situacijo, v kateri se osebe izrazito zavedajo svoje opazovanosti. Tak pogled ni ukraden, ampak ponujen skupaj s produktom in ideologijo, ki jo propagira. Pisatelj kot opazovalec potrebuje situacijo, ki se na njegov pogled ne bo pripravila s posebnim gledljivim jazom.

Če skušamo odgovoriti na začetno vprašanje, zakaj pogosto reči ne povemo dobesedno, se po vseh različnih vidikih zdi, da gre za mehanizem, ki zakrije strah pred sentimentalnostjo in naivnostjo. S tem, da ne mislimo tega, kar govorimo, »zares«, postanemo odporni na kritiko, saj smo se na nek način pokončali že sami. Lažje je sprejeti kritiko za nekaj, česar nismo mislili resno, kot za to, v kar smo z vsem bitjem verjeli. Ironija pa kljub svoji propagandni mamljivosti lahko predstavlja sredstvo, ki učinkovito pokaže datiranost vrednot neke generacije ali skupine ljudi, v katerih se zgošča družbena moč. S svojo ironično držo govorec predpostavi dvojno občinstvo; prvi ironije ne preberejo, drugi jo in se hkrati zavedajo nevednosti prvih. Gre za igro testiranja pripadnosti, za neskončne in tihe mini avdicije zaveznikov in nasprotnikov, ki so nereflektirano ujeti v banalnost vsakdanjega življenja. Cilj romantične, sodobne in sokratske je na nek način sorodno in paradoksalno elitističen. Še vedno je uperjena k izpostavitvi posameznikov, prepričanj ali časov, ki so glede na svoje sposobnosti ali kvalitete nesorazmerno samozavestni.

Narobe je veliko stvari in glede na to, da je v naravi ironije zmožnost simultanega bojevanja na večih frontah, ima najkomunikativnejše retorično sredstvo, kot ponavadi, veliko dela. Kljub vsemu bi je radi videli več in bolj ciljno usmerjene. Kam? Ne vem, za začetek v “naravno hierarhijo zmagovalcev in poražencev”, ki so nam jo iz vode prinesli jastogi.

Izjava

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.