Ironija v filmu

Ironija v filmu

Recenzija izdelka
29. 3. 2019 - 13.00

Irony in film je knjiga, ki je pri založbi Palgrave Macmillan izšla leta 2016. Zadala si je izjemno zahtevno nalogo: govorila naj bi tako o ironiji kot tudi o filmu in o predlogu “v”, ki narekuje odnos med obema pojmoma. Založba delo oglašuje kot prvo knjigo o možnostih in posledicah ironičnega izražanja v filmskem mediju na svetu. Avtor James MacDowell, ameriški strokovnjak na področju filmskih študij, si je za metodo izbral close reading izbranih filmov z jasnim ironičnim tonom. Kot se za sodobno teoretsko knjigo z neustrezno širokim, a atraktivnim naslovom spodobi, se tudi ta začne z dolgim disclaimerjem, ki bralcu pojasni, zakaj knjiga ne govori zares o stvareh, ki jih obljublja. Velepotezni naslovni pojem “film” obsega tri filme ameriške produkcije: Kubrickov Dr. Strangelove, Hitchcockovo Vrv in There's Always Tomorrow Douglasa Sirka.

Avtorja zanima zmožnost filmskega medija za ustvarjanje ironičnega učinka v primerjavi z drugimi umetnostmi, predvsem s književnostjo. Se avtor filma v hibridnem avdiovizualnem mediju ironično izrazi težje kot pisatelj? Na to vprašanje knjiga odgovarja negativno s proučevanjem petih filmskih elementov: zvoka, montaže, mizanscene, kamere in igralske izvedbe, ki jih režiser lahko uporablja kot orodja za proizvajanje ironičnega učinka. Misel je sklenjena s pregledom namigov, ki vplivajo na gledalčevo interpretacijo prizorov kot ironičnih ali neironičnih. So prizori sami na sebi sploh lahko ironični ali jih kot take z interpretacijo določi gledalec? Na to in na ne veliko več nam odgovarja knjiga Ironija v filmu.

Podhranjenost opredelitve pojma ‘film’ pa avtor na bralčevo srečo kompenzira z obširnim razmišljanjem o pojmu ironije, ki se v literarni teoriji, lingvistiki in filozofiji ponaša z izmuzljivostjo in odpornostjo na večino poskusov definicije in teorije. Beseda eirōneíā prihaja iz stare grščine in jo lahko opisno prevedemo kot “pretvarjanje ali hlinjenje nevednosti”. Če se zmotimo, ni nič hudega, saj gre za eno od desetih najširše napačno rabljenih besed v angleščini. Sokrat jo je uporabljal kot retorično figuro, s katero je sogovornika tako prepričal, da je siromak uvidel svojo zmotno ignorantsko držo in jo ucvrl po pravi poti.

Z ironijo se ni za šaliti in mnogo kasneje se z njo ni šalil Schlegel, ki jo je koncipiral kot avtorjevo naravnanost do svojega dela, ki se v tekstu razkrije s samorefleksivnimi elementi. Tako imenovana romantična ironija postane umetniški program, odmaknjen od izvorne sokratske, in doživi zlato dobo v seriji Seinfeld. S pojmom se je na veliko ukvarjal in tudi šalil Kierkegaard, ki je nekega dne zapisal, da pravi ironist noče biti razumljen. Od takrat ljudje po vsem svetu upoštevajo njegovo željo, le redki jo prekršijo in razumejo, kdaj Kierkegaard kaj misli ‘zares’ in kdaj piše ironično.

Knjiga Ironija v filmu kljub svoji ljubezni do nedosegljivih naslovov skromno pojasni, da pojem raziskuje v območju retorike, ne psihologije ali etike. Definira jo kot umetnost prepričevanja, v filmu pa jo razume kot izrazno sredstvo, ki si želi biti zaznano in razumljeno kot ironično. Večina avtorjev teorij ironije obravnava tri različne oblike: situacijsko, dramatično in verbalno, ki je v kontekstu filma omenjena kot komunikacijska. Z verbalno ironijo govorec hlini omejeno perspektivo in jo s tem ironizira. Dramatična ironija gradi na neskladnosti informacij bralca - v filmu gledalca - in fikcijskega lika. Samo pomislimo na ubogega Ojdipa, kako naivno hodi po stari Grčiji, medtem ko gledalec ves čas ve, da siromaka čaka zaporedje nesrečnih dogodkov. Dober primer situacijske ironije pa je na primer požar v gasilskem domu Zgornje Krapje v občini Ljutomer, ki je izbruhnil lani poleti.

Sprehodimo se skozi dva filma, ki avtorju služita kot poligon, na katerem preizkuša svoje teze.

V filmu Dr. Strangelove, kjer je cela narativa posvečena satiriziranju politike hladne vojne, opazujemo kontrast med sopostavljeno besedo in sliko ali zvokom. Kompozicijska strategija zvoka in slike napis “Peace is our profession” sopostavi z zvoki pušk. Ironični potencial se skriva v kadriranju in s tem postavljanju vidika gledalca in njegovega dostopa do filmske pripovedi. Ironični efekt v filmu je poleg performansa igralcev dosežen z glediščem, ki ga narekuje kamera.

Ameriški vojaški helikopterji se ob Wagnerjevi glasbi razprostirajo po roza obzorju in streljajo na civiliste vietnamskih vasi. Je spektakularni izsek filma Apokalipsa zdaj (1979) ironično protivojno nastrojen ali lahko spektakel ameriške nadmoči beremo drugače? Vsak zvočni in vizualni element v sekvenci je s svojo silovitostjo v službi drugega elementa in tako sekvenca ustvari dramatični crescendo, ki lahko vzbuja apetit po nasilju. Bivši marinec Anthony Swofford se ogledov filmov na temo Vietnamske vojne spominja kot ogledov pornografije, ki z magično brutalnostijo slavi lepoto bojevniških moči. Tako koncept protivojnega spektakularnega filma zanj ne obstaja, pa naj, citiramo, “Kubrick, Coppola ali Stone načrtujejo ironijo prve klase,” konec citata.

V katerikoli izmed oblik ironija predpostavlja dvojno občinstvo. Prvo bo poseglo za dobesednim pomenom, drugo bo z večjim znanjem ali vpogledom razbralo impliciran pomen, ki ironizira najočitnejšega. Za dojemanje ironije je tako potrebno neko skupno znanje, ki ga avtor predpostavlja od dela svoje publike. “Izobraženo” občinstvo tako sprevidi intenco govorca in ignoranco naivnejšega dela publike in, po besedah avtorja, doseže racionalno različico katarze.

Ironija s predpostavljanjem dvojnosti publike odpira vprašanje o pravilnem in napačnem branju teksta in postavlja hierarhijo interpretacij. Da bi lahko vrednotili ideologijo, ki jo ironija zagovarja, jo je potrebno identificirati. Avtor knjige trdi, da ima film svoje najljubše branje, v katero je gledalec vljudno povabljen, vsak film pa ima v sebi tudi izrazni potencial, neodvisen od avtorjeve namere. Včasih se film splača gledati na način, kot ga od nas želi avtor, velikokrat pa obstajajo boljši načini.

MacDowell film definira kot narativen in dramaturški medij, ki obstaja v relaciji med svojimi osnovnimi elementi. Ironija se zanj ne nahaja v filmu kot tudi ne v gledalčevi interpretaciji. Žal knjiga dobro zastavljenih argumentov ne poveže v mamljivo tezo, da se ironija nahaja v naraciji, saj ta ni razločevalna specifika filmskega medija. Ker je knjigi naslov Ironija v filmu bi ob takem sklepanju vsa povezava s filmom zasluženo padla v vodo. Ironija je zagotovo troublemaker ali po slovensko zdrahar retoričnih figur in zato nehvaležna snov teoretskih razprav. Z branjem knjig na temo ironije se bralec podaja tako na pustolovščino nekonstistentnih trditev kot tudi na razburljiv lov za izmuzljivim hudičevim repom.

Za vas je brala in pisala vajenka Nika.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.