Ključno je ponotranjenje institucionalne paradigme v ustvarjalcih, producentih, kritikih in teoretikih sodobnih scenskih umetnosti, ob dejstvu, da vsak institucionalni okvir vpliva na kakovost ustvarjanja in kritičnega izražanja. Predpostavka, da je institucija na eni, neinstitucija pa na drugi strani je zmotna, izziv je namreč zapopasti sam hierarhični ustroj produkcije h kateremu tudi sami prispevamo. Kulturna industrija kritiko institucije pretvori v svoje sredstvo, ki se v veliki meri vnaprej izprazni s pridobitvijo pravice. Ker je sama institucija že »kritična«, ji domnevno lahko zaupamo nalogo (samo)kritike. Takšno pervertiranje kritičnosti je podlaga za rastoči novi institucionalizem oziroma navidezno pristno kolaboracijo med umetnikom in institucijo, ki praviloma poteka na račun pristnosti kritičnega potenciala dela.

Besedilo v obliki skice na zastavljeno temo nakaže, da je težave z institucijo možno odpraviti le z odpiranjem konflikta, ki ga sproži samoorganizacija produkcije.

*

Prispevek je izhodiščno pripravljen za simpozij (Ne)pretočnost: vprašanje institucije v sodobnih scenskih umetnostih, ki ga je organiziralo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije v sklopu Festivala Borštnikovo srečanje 2017.