»Kadar kakšna naravoslovna znanost napreduje, vselej napreduje v smeri konkretnega in vselej v smeri neznanega. [...] Navadno je prav na teh slabo razdeljenih področjih najti najbolj pereče probleme. [...] V naravoslovnih znanostih, kakršne pač za zdaj so, je vselej najti nekakšno sumljivo rubriko. Vselej pride trenutek, ko znanost nekaterih dejstev še ni zreducirala na koncepte, ko teh dejstev še niti ni organsko razvrstila, in tedaj nad te kupe dejstev povzdignejo mejnik nevednosti: ‘Razno’. Prav tja moramo stopiti.« 

S temi navdihujočimi besedami je antropolog in sociolog Marcel Mauss leta 1934 v spisu »Telesne tehnike« opisal svoje navdušenje nad osvetlitvijo temnega kontinenta, ki si ga namerava pravkar vzeti za predmet proučevanja. Ugotavlja nekaj nadvse preprostega, kar pa nam kljub temu omogoča uvid v temo današnje oddaje: da etnične razlike in družbene prakse niso samo simbolne – torej jezik, misli, predstave in prepričanja –, pač pa tudi telesne. Različne skupine ljudi na različne načine hodijo, spijo, plavajo, držijo pribor med jedjo … Tega ne počnejo nujno zato, ker bi verjeli, da je tako bolje, ali pa zato, ker bi bilo to bistveno vezano na njihove zavestne namere. Niti ni nujno, da s tem karkoli izražajo ali sporočajo. Hoja uglajenih Angležinj je drugačna od hoje Francozinj, ugotavlja Mauss – in če je mogoče to razliko zabeležiti in ji posvetiti pozornost, potem morda lahko kaj ugotovimo tudi o vsakem od členov te razlike.

Ker smo uvodni citat vzeli iz konteksta, smo s tem odprli neko dvoumnost pri njegovem razumevanju. Ali je mogoče telesne tehnike ustrezno raziskati in jih »zreducirati na koncepte«, kot pravi, ali pa jim je usojeno, da bodo venomer spadale pod rubriko »razno«? Razjasnimo že takoj, da tu ne postavljamo vprašanja možnosti totalizacije družbene vednosti: ne sprašujemo se, ali bo znanostim kdaj uspelo zamašiti luknjo v vednosti tako, da bo rubrika »razno« odpadla, koncepti pa bodo popolnoma zajemali proučevano realnost – to bi bilo naivno. Vprašanje tu je: ali lahko ustrezno mislimo in zapopademo »telesne tehnike«, tako da jih odstranimo iz »raznega«, ali pa se moramo temu odpovedati?

Več avtorjev je opozorilo na privilegiranje simbolnega posredovanja v družbenih vedah, ki naj bi bilo določujoče v razmerju do materialne realnosti. Od tako imenovanega »lingvističnega obrata« v filozofiji 20. stoletja, ki je v ospredje postavljala jezik in simbolno posredovanost realnosti, je v drugi polovici stoletja zanihal v drugo smer v imenu »telesno-afektivnega obrata«. Ta je, nasprotno, poudarjal primat nesimbolnih procesov, ki so bili opisani kot predsubjektivni ali preddiskurzivni.

S poudarjanjem telesnosti in afektivnosti pa so bili raznovrstni nesimbolni procesi vse prehitro oviti v meglico mistične nedostopnosti – kako misliti nekaj, kar misel ravno predhaja in jo kot tako šele omogoča, ji odpre prostor? Slaba pot iz te zagate je, da se odpovemo kritični senzibilnosti: rečemo, da materialna realnost obstaja tam zunaj, na sebi. To pa vodi v njihovo nereflektirano afirmacijo, kakor da bi rekli: »Tega si nismo izmislili, tako pač je.« Kar diši po prepovedi mišljenja, pa se precej pogosto izkaže za nič drugega kot ideološko past.

 Zato je treba upoštevati oba vidika človekove dejavnosti, tako simbolnega oziroma subjektivnega kot telesnega oziroma objektivnega. Eden od avtorjev, ki ponuja možnost razumevanja telesnih tehnik, je Bourdieu. V delu Praktični čut jasno razgrne svojo na praksi osnovano sociološko teorijo in poda možen vzvod mišljenja sopripadnosti obeh vidikov. Za obstoj telesnih tehnik je potreben njihov medgeneracijski prenos oziroma neka pedagogika. Da bi se prakse povzdignile na raven diskurza, namesto da se prenašajo zgolj v praktični obliki, se mora po Bourdieuju pedagoško delo institucionalizirati kot posebna in samostojna praksa, namesto da se izvaja kot razpršeno pedagoško dejanje. Če torej ozavestimo poučevanje neke prakse, tako da jo ločimo od drugih praks, jo lahko s tem tudi mislimo in jo zapopademo. Ohranjanje tradicije je, zgodovinsko gledano, najprej potekalo preko govora in posnemanja, šele kasneje pa z objektivacijo v obliki pisanja. In kot ugotavlja zgodovinar antike Eric A. Havelock, je to premeno zaznamoval tudi spremenjen odnos do telesa in telesnosti – kot nekakšna zgodovinska točka intelektualne »dezinkarnacije«.

Tudi Leibniz je sicer govoril o tako imenovani »slepi misli«: gre za nejasno misel, ki jo začasno uporabljamo v praktične namene, a se hkrati zavedamo, da njene narave ne poznamo do potankosti. Leibniz je bil prepričan, da je mogoče misel zares ustrezno podati samo, če v celoti poznamo njeno vsebino. A ker je treba analizo posameznih nejasnih pojmov šele opraviti, se moramo v vmesnem času zadovoljiti z njihovo pragmatično uporabo. Pojem slepe misli lahko uporabimo na primer kot X v algebri, s katerim operiramo kot namestnikom števila, vse dokler nam ni treba ugotoviti, kaj to število je. Lahko pa ga apliciramo tudi na utelešene prakse, ki jih v vsakdanjem življenju redno izvajamo, ne da bi čisto dobro razumeli, kako ali zakaj. Kljub temu pa lahko na njih razberemo določene zgodovinske premene, transformacije in trende. 

Mauss, ki je verjetno prvi opozoril na obstoj telesnih tehnik, vztraja pri njihovem proučevanju. Da bi ubral raziskovalni pristop, ki se sklada s predmetom raziskovanja, pozove k sodelovanju dveh ved, fiziologije in sociologije. To, čemur lahko rečemo socio-fiziološki pristop k proučevanju telesnih tehnik, nam torej dovoljuje vpogled v njihove zgodovinske spremembe in povezave z družbenimi spremembami.

Tehnika je za Maussa opredeljena z dvema zahtevama: biti mora tradicionalna in učinkovita. Da je tradicionalna, pomeni, da se prenaša med generacijami – to je zanj ena od lastnosti, ki človeka ločuje od živali. Živali namreč že lahko izvajajo specializirane in učinkovite gibe, a so ti zanje prirojeni ali pa se jih priučijo glede na konkretno situacijo, ne pa z vzgojo oziroma pedagogiko. Tehnično dejanje pa mora biti tudi učinkovito, in sicer v najosnovnejšem smislu, torej, da ima njegova izvršitev hoten učinek. Izvrševalec tehnike se ravna glede na smoter, vendar njegovo ravnanje ni povsem racionalno, ali pa vsaj zaporedje posameznih gibov, ki jih izvede, ni racionalno. Utelešeno je kot sklop dejanj, ki so posledica vzgoje in družbe. Če so se ljudje v davnih časih mukoma trudili ostati na vodni gladini, je bilo s pojavom plavalnih tehnik, kot so kužek, predvsem pa prsno in kravl, mogoče, da so se te prenašale in se skozi generacije izpopolnjevale.

Telesne tehnike lahko med drugim razumemo skozi prizmo njihove učinkovitosti, se pravi glede na rezultate usposabljanja. Čim sposobnejši smo izvrševati določene tehnike, tem učinkoviteje jih opravljamo. Tu se naše raziskovanje pripne direktno na Michela Foucaulta in njegovo pojmovanje oblasti. Ko je proučeval spremembe vojske od konca 16. stoletja dalje, je ugotovil, da se je ta razplastila in hierarhizirala na podčastnike, nižje in višje častnike in tako dalje. Vojska ni smela biti razbita na izolirane enote, temveč je morala delovati enotno, tako da je vsak vojak upošteval povelja nadrejenega. S hierarhizacijo je bilo discipliniranje posameznih vojakov učinkovitejše, posledično pa je učinkovitejša postala tudi celotna vojska. 

»Tehnike so norme človeške dresure,« zapiše ne Foucault, temveč že sam Marcel Mauss. Treba pa je biti natančen: govorimo o tem, kar je Foucault poimenoval anatomopolitika oziroma »fizika relacijske in mnogovrstne oblasti«. Oblast se skriva v samih instituiranih družbenih razmerjih, ki kot taka individuuma sploh naredijo v individuuma. Prednost te nove tehnike oblasti, ki se je pojavila v 17. stoletju, je ravno v tem, da po svojem bistvu ne prepoveduje – kot je to veljalo za dobro staro predmoderno oblast prepovedi in prikrajševanja –, temveč deluje pozitivno oziroma produktivno. Telesnost z njo postane podvržena normativnosti. Oziroma, kot se izrazi Eric Santner v Politični ekonomiji mesa, pride z discipliniranjem teles pod vplivom somatsko-normativnega pritiska do produkcije »razvnetih teles«. Delovanje modernih tehnik oblasti po Foucaultu torej v najosnovnejšem smislu prepoznamo po tem, da gre za nekaj, kar mobilizira in aktivira produktivnost – da »produktivira«.

Podobno je veljalo tudi v obrtniških delavnicah še pred nastopom kapitalistične industrializacije. Vajenec se je od mojstra uril s prenosom znanja telesne tehnike – in čim bolje je opravil določene gibe, tem učinkovitejši je bil pri proizvodnji. Med mojstrom in vajencem je veljalo družbeno razmerje avtoritete, ki je jamčilo za učinkovitost pedagoškega prenosa tehnike. Tudi to je bistveno telesna dejavnost; kot se koncizno izrazi Bourdieu, »človek ne oponaša ‘modelov’, ampak druge ljudi«. In kakor poudarjajo teoretiki pedagogike, se učenci ne učijo s pasivnim sprejemanjem informacij kot hranilni prašički, temveč so v procesu učenja – ki je vselej utelešen – aktivno udeleženi. Virtuoznost oziroma telesna spretnost učinkovitega opravljanja neke tehnike je tako utelešena lastnost, ki se je posameznik priuči zato, da bi bil čim bolj učinkovit pri opravljanju svojega dela. Naj gre za šiviljstvo, lončarstvo, slikarstvo ali pa igranje klavirja.

Franz Liszt – Transcendentalna etuda št. 5 v H-duru (»Feux follets«)

Poslušali smo izsek Lisztove Transcendentalne etude št. 5, naslovljene »Feux follets«, ki velja za eno najzahtevnejših skladb za klavir. Izvaja jo lahko zgolj virtuoz: človek, ki je dodobra vešč tehnike igranja klavirja, če smo natančni, specifično te skladbe. Poslušate Teoremo na Radiu Študent, na 89,3 MHz, mi pa bomo v zgodovino telesnih tehnik v drugem delu oddaje uvedli prelom: kapitalizem. Ta pomeni vzpostavitev realnega mehanizma nenehnega povečevanja produktivnosti pod pritiskom konkurence, ki botruje smotrni uvedbi tehnologije v delovno okolje.

Kapitalizem zasužnji tako bogate kot revne, a na drugačen način: premožni ljudje zavzamejo vlogo kapitalista in tako postanejo poosebitev kapitalističnega gona po ustvarjanju nove presežne vrednosti. Ostali so po drugi strani prisiljeni v delo v novih razmerah, ki pa so zanje praviloma slabše od predkapitalističnih. Kapital oziroma denar, ki poraja denar, vpliva na družbene procese, da bi povečal obseg svojega samooplajanja. Kot opozarja Marx, zaradi teženj po formalni subsumpciji delovnega procesa pride do boja za trajanje in optimizacijo delovnega časa, vendar pa ta bistveno ni neomejen. Zato sčasoma pride tudi do realne subsumpcije delovnega procesa oziroma implementacije novih tehnologij, kar pa bistveno spremeni položaj in vlogo delavcev.

Delovni čas delavca v kapitalizmu sestoji iz dveh delov: iz nujnega dela – časa, ki je potreben za obnovo stroškov najema delovne sile, torej plače – in presežnega dela – časa, v katerem dejansko nastane presežna vrednost. Kapitalist si potemtakem avtomatično, ne da bi bila to njegova psihološka hiba ali moralni značaj, prizadeva za zmanjšanje razmerja med nujnim in presežnim delovnim časom. Njun kvocient je namreč neposreden odraz ustvarjene presežne vrednosti. Produktivnost je v tem smislu mogoče izboljšati na dva načina: lahko podaljšamo celotni delovni čas, recimo s prepovedjo čik pavz in odmorov za WC ali z lobiranjem za ukinitev osemurnega delavnika. Lahko pa skrajšamo nujni delovni čas, tako da optimiziramo delovni proces. To je spet mogoče bodisi z intenzivnejšo disciplino delavcev – tako je nastal znanstveni menedžment oziroma taylorizem – bodisi z uvedbo strojev, ki proces opravijo hitreje in bolje.

Med tremi predlaganimi kapitalističnimi recepti za povečanje presežne vrednosti pa je le eden neomejen. Podaljševanje delovnika je omejeno z nezadovoljstvom delavcev in sindikalnim gibanjem, intenziviranje dela pa naleti na mejo telesnih zmogljivosti – nekaterih telesnih gibov preprosto ne gre opraviti hitreje ali bolje, ali pa jih človeška telesa sploh niso zmožna, na primer gibanje s 100 kilometri na uro. Nasprotno pa tehnologija lahko delovni proces pospešuje in intenzivira v nedogled. Tako je kapitalizem spremljala implementacija tehnologij v delovno okolje ravno pod vplivom izboljšanja produktivnosti.

Tehnologija je sicer obstajala že pred kapitalizmom. Toda brez pritiska konkurence poudarek na produktivnosti ni bil tako izrazit, zato je tehnologija – razna tehnološka orodja – kvečjemu služila za izpopolnitev virtuoznosti ročne oziroma telesne spretnosti. Tehnologijo so zato delavci pred nastopom kapitalizma praviloma pozdravljali; ni bilo vsesplošnega strahu, da jih bodo stroji nadomestili, ali pa ludističnega gibanja razbijanja strojev. Statve so na primer olajšale tkanje, pri čemer je bil človek tisti, ki je upravljal z njimi, določal tempo tkanja in nasploh določal specifike delovnega procesa. Ob kapitalistični reorganizaciji delovnega procesa pa je stroj v tovarni zasedel glavno mesto.

Konkretno umeščeno tehnologijo Gilbert Simondon v delu O načinu obstoja tehničnih predmetov deli na tri ravni: na ensemble oziroma skupek strojev, na tehnični individuum in na posamezne elemente, ki sestavljajo stroj. Tehnični individuum, ta vmesni člen, je lahko stroj ali pa človeško telo, njegova vloga pa je v tem, da med seboj poveže posamezne elemente z izurjenimi gibi. V 19. stoletju je po Simondonu prišlo do tega, da je človek nehal zasedati mesto tehničnega individuuma in je bil odrinjen na rob delovnega procesa. Kot se izrazi Marx, človek ne uporablja več orodja, ampak po novem orodje uporablja človeka. Delavci so tako postali vedno bolj obstranski skrbniki in strežniki strojev, ti pa sedaj narekujejo potek, hitrost in logiko delovnega procesa. V kapitalistični tovarni je delavec le delna sila, ki v proces sicer prispeva tudi svoje gibe, a predvsem svojo voljo, čutila in zavest.

Italijanski filozof Maurizio Lazzarato z uporabo deleuzovsko-guattarijevske sheme tako v odnosu do strojev govori o dveh dispozitivih oblasti v kapitalizmu: o družbenem podrejanju in o strojnem zasužnjenju.* Družbeno podrejanje človeka opremi s subjektivnostjo – identiteto, spolom, telesom, poklicem, narodnostjo in tako naprej. Podrejanje je tu sicer okrnjen prevod – verjetno bi bilo pomensko bolje reči »subjekcija«, saj ta izraz napeljuje na etimološki izvor besede subjekt, subiectus, torej: podrejen ali podvržen. Strojno zasužnjenje pa deluje z desubjektivacijo, individuirani subjekt razstavi na posamezne dele – tiste pač, ki služijo smotru produkcije. Naša subjektivnost oziroma okvir, v katerem delujemo, je tako določena na presečišču teh dveh dispozitivov. Človeška zavest je namreč nujno potreben del proizvodnega procesa, ker dejansko lahko upomeni, kaj se dogaja, medtem ko stroj sicer lahko procesira informacije, a te zanj nimajo pomena.

Rezultat strojnega zasužnjenja v kapitalizmu zato pomeni dvojno »redukcijo« delavcev. Po eni strani je delavec reduciran na delne funkcije ali gibe, ki jih lahko opravlja – natikanje zamaškov na steklenice na tekočem traku, ali pa smotrno premikanje prstov po površini, veliki 10 krat 30 centimetrov, oziroma tipkanje. S tem pa je povezano tudi drugo pohabljenje: s parcializacijo funkcij se izgubi človekova virtuoznost. Seveda tudi tipkamo lahko na bolj ali manj učinkovite načine, pa vendar ne moremo zanikati, da se bistvena veščina tega procesa odvija v računalniku, ne v človeku. Virtuoznost se tako z začetkom kapitalizma prenese s človeka na stroj. To pa je po Simondonu tudi razlog za občutek odtujenosti od tehnologije – namreč dejstvo, da v odnosu do strojev ravno nismo uporabniki orodja, temveč njegovi kognitivno sposobnejši, vendar – ne kljub temu, temveč ravno zato – podrejeni asistenti.

Da bi pojasnili še, zakaj naj bi občutek raztelešenosti oziroma reduciranosti na sestavne dele porajal negativne občutke, se obrnimo k Lacanu in njegovi teoriji zrcalnega stadija. Po Lacanu se tesnoba vselej nanaša na pretečo prikazen telesne fragmentiranosti, ki se proizvede kot nasprotek imaginarne, celovite telesne podobe, ugledane v zrcalu. Če subjekt v zrcalu ugleda sebe kot celovito podobo, pa se on sam, kot njen opazovalec, nahaja zunaj nje, kar to enotno podobo ogrozi. Tesnoba tako uvede »rez v simbolno strukturo subjektivnosti«, kar pa, lahko sklepamo, mora biti v odnosu do stroja nekaj takšnega kot Simondonovo pojmovanje odtujitve oziroma kot subjektivno izkustvo strojnega zasužnjenja, kot ga predstavi Lazzarato. Če Simondon kot rešitev iz te tesnobe predlaga, da se individuum znova vzpostavi na višji ravni, z individuacijo na ravni kolektiva, pa je za Lacana tesnoba nekaj konstutitivnega za subjekt in jo ta lahko zgolj blaži.

Telesne tehnike so se tako od začetka časa pa nekje do konca 17. stoletja kopičile in se nadgrajevale. Neposredno izročilo učenja in posnemanja je omogočalo prenos telesnih tehnik in utelešenih veščin za izvrševanje najrazličnejših smotrov. Njihov imetnik se je sicer za pomoč pri izvrševanju postopkov in uresničevanju smotrov lahko poslužil orodja in tehnologije, a je bilo središče virtuoznosti še vedno v tej osebi. Z uvedbo manufakturne delitve dela v imenu povečanja učinkovitosti se je tudi v delavnice uvedla disciplina. Kasneje je kapitalizem formalno in realno preobrazil delovni obrat, pri čemer je najopaznejšo spremembo predstavljal premik središča delovnega procesa s človeka na stroj. Ta je postal nosilec veščin, človek pa je bil reduciran na njegov pomožni del. Tehnike so bile po duhu že ustrezne, a telo je bilo tisto, ki je postalo mehanično zastarelo, pa čeprav kognitivno nepogrešljivo.

 

*Tule je avtorju ušlo, da sta ustaljena prevoda strojno podjarmljanje in družbeno podvrženje. Glej revijo Problemi 7-8 (2015).

Foto: Library of Congress (povezava). Osnovna ideja o odnosu med kapitalizmom in tehnologijo je prepisana iz zapiskov pri predmetu Primoža Krašovca.