Pozdravljeni v Teoremi. Tokrat bo predmet našega zanimanja pravljica, natančneje čarobna pravljica. K njej nas je pritegnila v slovenskem prostoru prvič v prevodu Lijane Dijak izdana knjiga Zgodovinske korenine čarobne pravljice Vladimirja Proppa, a ker sledimo Proppovemu načelu ugotavljanja pravilnosti in zakonitosti, najprej s sinhronim in kasneje z diahronim zapisom, bomo prvo oddajo posvetili podstavi, v katero Propp kasneje umesti zgodovinskost. Ta temelj je študija z naslovom Morfologija pravljice, ki je v slovenskem prevodu pri založbi Studia Humanitatis sicer izšla že leta 2005.

Vladimir Propp je leta 1928 torej napisal Morfologijo pravljice, v kateri predmet – pravljico zdrobi, zatem pa zopet sestavi in zaranžira v celoto ter po analogiji s strukturalno lingvistiko, natančneje de Saussurjevim ločevanjem med jezikom in govorom, poskuša ugotavljati splošna pravila literarne strukture ljudske pravljice. Propp je prav s tem delom postal eden najbolj priljubljenih avtorjev s področja folkloristike, pa čeprav je delo na širši sprejem čakalo kar trideset let, ko je bilo prevedeno v angleščino in so ga za svojega vzeli zahodni znanstveniki.

Poudarek, da gre za preučevanje žanrskih specifik ljudske pravljice, je ključnega pomena. Proppova teoretska raziskava žive literature se torej ne osredotoča na umetne pravljice ali predelave ljudskih pravljic. In čeprav gre v osnovi za folkloristiko, analiza ne sledi folklorističnemu pristopu, niti literarnemu ali psihoanalitičnemu. Njegov pristop je strukturalističen in velja za enega prvih poskusov vpeljave strukturalizma v humanistiko, danes pa služi kot podstava za nadaljnje poglabljanje strukturalne analize pripovedne folklore. Proppov strukturalizem kritiki umeščajo predvsem v okvirje nekakšnega proto-strukturalizma, vplive njegovega dela pa iščejo v kasnejših delih Lévi-Straussa, Greimasa, kot tudi Jakobsona.

Propp knjigo začne z ugotovitvijo, da je pri raziskovanju pravljic pred njim vedno umanjkala prava metoda preučevanja. Osvetli napake delitev in klasifikacij ter opiše problematiko preučevanja pravljic, pri čemer izpostavlja predvsem dejstvo, da so se raziskovalci poprej usmerjali le na opis ali le na klasifikacijo ter vidi njihove delitve pravljic glede na sižeje ter motive zgrešene, saj te vidi kot variabilne prvine pravljice. Sestavine pravljic se namreč lahko prenašajo, prenosljivost pa pomeni, da se delitve prekrivajo, kar popači bistvo preučevanega gradiva. Propp se zanaša na »živi jezik kot konkretno danost« ter »gramatiko kot njegov abstraktni substrat«. Brez preučevanja abstraktnih temeljev pravljice, trdi, ni mogoče razložiti nobene konkretne danosti. Dokler torej ni ustrezne morfološke študije, ne more obstajati ustrezna zgodovinska obdelava. Svojo raziskavo razume kot uvod v zgodovino pravljice, pa tudi priprave za preučevanje pravljice kot mita.

Razstaviti, primerjati, umestiti. Začnimo.

Izhodišče za klasifikacijo po Proppu so funkcije delujočih oseb v besedilu: dejanja lika, ki so pogojena z njegovim pomenom za razvoj dogajanja. Ta dejanja so invariante pravljice in ne izginejo med prehodi iz enega sižeja v drugega. Pravljica namreč pripisuje enaka dejanja različnim likom. Propp vidi funkcije kot konstante omejenega števila, nastopajoče osebe ter načine izpolnjevanja funkcij pa spremenljivke. Vse funkcije ležijo na isti osi v istem zaporedju, pa čeprav v vsaki pravljici vse funkcije niso nujno prisotne. Ponovljivost pravljic v istem zaporedju je tisto, zaradi česar Propp označi vse čudežne pravljice za enotipske. V pravljični morfologiji, ki je za jedro raziskave vzela 100 tradicionalnih ruskih čudežnih pravljic iz korpusa Afanasjeva, našteje funkcije v zaporedju, na kratko označi bistvo vsake posamezne funkcije ter ji določi znak, s pomočjo katerega lahko kasneje po matematično zapisuje funkcijske analize.

Propp je v svoji analizi določil 31 funkcij, pri raziskovanju gradiva pa se je ustavil, ko so se le-te začele ponavljati. Propp v glavnih poglavjih začrta sheme, v prilogah pa jih prikaže tabelarno. Primeri funkcij likov so v klasifikaciji navedeni kot posamezni vzorci, kot vrste v rod, pri čemer Propp venomer ponavlja, da je bistveno prav raziskovanje rodov. Naštejmo jih.

Izhodiščna situacija: uvede glavnega junaka, opiše dogajališče, našteje družinske člane. Sledijo funkcije.

1. Eden od članov družine odide od doma

2. Prepoved = lahko tudi ukaz ali predlog

3. Kršitev prepovedi (parna funkcija z drugo)

Na tem mestu se v pravljico prikrade škodljivec. Zmoti mir. Prikliče nesrečo. Nekoga prizadene. Škoduje.

1. Škodljivec poizveduje. Snif snif.

2. Škodljivcu izdajo podatke o njegovi žrtvi.

3. Škodljivec poskuša prevarati svojo žrtev, da bi zagospodoval nad njo in njenim premoženjem

Predpogoj te funkcije je prevara; škodljivec prevzame novo podobo.

1. Žrtev nasede prevari (sleparski ponudbi, pogodbi) in s tem nehote pomaga sovražniku; bodisi pristane na škodljivčevo prigovarjanje bodisi se mehanično odzove na uporabo čudežnih in drugih sredstev. S sedmo funkcijo se zaključi pripravljalni del pravljice.

2. Škodljivec prizadene ali škoduje enemu od družinskih članov.

3. Nekoga ugrabi

4. Ukrade čudežno sredstvo ali čudežnega pomočnika

5. Izropa/uniči posevke

6. Izropa dnevno svetlobo

7. Povzroči izginotje

8. Povzroči telesno poškodbo

9. Nekoga vrže v morje

10. Nekoga začara

11. Itd itd itd

Z osmo funkcijo nastopi zaplet.

Funkcija škodovanja je lahko izražena tudi v obliki nezadostnosti ali manka. Včasih se pravljica začne s samim mankom in izpusti sámo povzročitev škode.

1. Junak izve za nesrečo ali manko, nekdo se nanj obrne s prošnjo ali ukazom, ga nekam pošlje. Posredniška funkcija, v pravljico uvede junaka. Junak je lahko junak iskalec ali pa junak žrtev.

2. Junak privoli v iskanje ali se kot žrtev odloči za upor. Funkcija predstavlja začetek upora.

3. Junak zapusti dom. V pravljico vstopi lik darovalca, od kogar junak prejme neko sredstvo.

4. Junaka preizkušajo, izprašujejo, napadajo in ga tako pripravljajo na čudežno sredstvo ali čudežnega pomočnika.

5. Junak se odzove na dejanja (prestane preizkušnjo, naredi uslugo, poskuša ubiti sovražno bitje itd itd)

6. Junak prejme čudežno sredstvo. Oblike podelitve sredstva se povezujejo z različnimi oblikami funkcije darovalca.

Na tej točki se izoblikuje vedno natančnejša definicija junaka.

1. Junaka nekdo prinese, dostavi, privede na kraj, kjer je objekt iskanja

2. Junak in škodljivec se neposredno spopadeta (tekmujeta, se bojujeta)

3. Junaka zaznamujejo (s telesnim znamenjem, prstanom, brisačo. Ja, brisačo.)

4. Škodljivec je premagan.

5. Premostitev prvotne nesreče, manka.

6. Junak se vrne

7. Junaka zasledujejo

8. Junak se reši zasledovanja

Če se junak zasledovanja ne reši, se od tod naprej pojavi 2 linija funkcij.

1. Junak prispe domov ali v drugo deželo, ne da bi ga prepoznali.

2. Lažni junak postavi neutemeljene zahteve.

3. Junaku naložijo težko nalogo.

4. Naloga je rešena.

5. Junaka prepoznajo po znamenju ali rešitvi težke naloge.

6. Lažnega junaka ali škodljivca razkrinkajo.

7. Junak dobi novo podobo. Ali palačo. Ali oblačila.

8. Škodljivca kaznujejo.

9. Junak se poroči in zasede carski prestol.

Kot smo lahko opazili, so funkcije pogosto parne (prepoved-kršitev, poizvedovanje – izdaja, spopad-zmaga). Druge funkcije gredo v skupine (skupina zapleta, skupina preizkušanja junaka itd itd). Proppova shema deluje kot merska enota za posamezno pravljico. Pravljico pristavimo k shemi, da jo izmerimo. Funkcije pravljice so opredeljene ne glede na to, komu je pripisano njihovo izpolnjevanje. Pogosti so primeri asimilacije ene funkcije, zato funkcijo vedno določamo glede na njene posledice. Na primer: Vse naloge, ki sprožijo iskanje, so prvine zapleta. Vse naloge, katerih posledica je prejem čudežnega sredstva pa prvina preizkušnje. Pogosta vrsta asimilacije je prenos eno oblike na drugo in sprejem novega pomena – apoteoza. Drugačen pojav, ki je podoben asimilaciji, je dvojni morfološki pomen ene funkcije, pri katerem ena funkcija ohrani dva pomena.

Poleg funkcij v pravljici najdemo pomožne elemente za medsebojno povezavo funkcij. Funkcij v sosledju ne izpolnjujejo iste osebe, zato je pomemben sistem obveščanja. Povezovalni elementi so potrebni tudi pri ponavljanju. Včasih se dogajanje preprosto mehansko ponavlja, spet drugič je potrebno v pravljico uvesti prvine, ki ustavijo razvoj in sprožijo ponavljanje. Pomožen element so tudi motivacije in cilji oseb, ki nekoga silijo v takšna ali drugačna dejanja. Enaka ali zelo podobna dejanja so lahko motivirana na popolnoma različne načine. Dejanja škodljivcev v pravljici niso motivirana z ničemer, pa je pravljicam povsem tuja ubeseditev motivacije.

Proppa je zanimalo tudi, kako se funkcije razporejajo med like. Liki se logično združujejo v kroge, ti pa ustrezajo izvajalcem funkcij; tako najdemo krog škodljivca, krog darovalca, krog junaka, itd itd, en krog delovanja lahko ustreza eni osebi, ena oseba lahko obsega več krogov, en krog dogajanja pa se lahko tudi porazporedi med nekaj oseb. V shemi posebno mesto najdejo tudi načini vključevanja novih likov v razvoj dogajanja; vsaka kategorija oseb ima namreč svojo obliko pojavljanja. Propp v iskanju pravljične norme in odstopanj nazadnje izpostavi tudi atribute likov in njihov pomen. Nomenklaturo in videz, posebnosti pojavitve ter bivališče lika vidi kot najizrazitejše spremenljivke pravljice. Sistematizacija atributov v njegovi shemi poteka v zbiranju skupin okoli funkcij. Najpogostejše oblike celotne sheme tvorijo pravljični kanon.

Propp ugotavlja, da zakonom transformacije sledijo tako atributivni elementi kot funkcije, natančno preučevanje pravljic, ki bi pripeljalo do vprašanja sižejev in variant ter odnosa sižejev do komopozicije, takšno, pri katerem bi torej odvrgli vse lokalne in drugotne tvorbe ter pustili le temeljne oblike, bi zato lahko raziskavo privedlo do praoblike čudežne pravljice. Pravljice, v odnosu do katere so vse čudežne pravljice le variacije. V svojih domnevah se Propp približuje misli, da je čarobna pravljica v svojih temeljih mit, saj jo lahko s pomočjo preučevanja atributov znanstveno interpretiramo. Hitro doda, da je ta misel za pripadnike mitološke šole morda heretična, a se mu zdi, da se ji s pomočjo morfološke analize lahko približa. Vseeno pa ostane pri domnevah, saj se strogo drži pravila, da na tej točki analize še ne povezuje z zgodovinskimi preučevanji.

V zadnjem poglavju knjige se Propp posveča pravljici kot celoti. Zastavi si definicijo pravljice, ki gre takole: »Morfološko lahko kot pravljico označimo vsak razvoj od škodovanja ali manka prek vmesnih funkcij do poroke ali drugih funkcij, uporabljenih kot razplet.« Vsaka pravljica, ugotavlja, ima več linij, obstajajo pa tudi najbolj pogosti načini povezovanja linij. Propp sistematično odgovori tudi na vprašanje, kdaj več linij oblikuje eno pravljico in kdaj več linij pomeni več pravljic.

Shema, ki jo je Propp zastavil v svoji knjigi,razlikuje čudežne pravljice od drugih, nato pa klasificira same čudežne pravljice. Shema potrjuje tezo o popolni enotnosti zgradbe čudežnih pravljic, a o razlogih zato ter o vprašanju, ali glede na njihovo enotnost vse pravljice izvirajo iz enega vira, bodisi geografskega ali psihološkega, Propp kot morfolog ne želi odgovarjati. Te sklepe preda zgodovinarjem, ali pa to mora postati sam. Ob raziskavi opaža, da je v pravljici malo prvin vsakdanjega življenja, a le-ta vsebuje očitne sledove religioznih predstav. Začrta nekaj vzporednic med pravljicami in verovanji, med katerimi se zdi bistvena povezava med potovanjem kot temeljem kompozicije pravljice z odpotovanjem duše v onostranstvo.

Prav na koncu Propp posveti nekaj besed tudi odnosoma siže – kompozicija ter siže – variante. Vsi povedki tvorijo kompozicijo pravljice, vsi osebki, predmeti ter drugi deli pa določajo siže. Kaj se torej zgodi, ko se v pravljici en element spremeni, ali pa se spremeni oziroma doda več elementov? Propp trdi, da ne glede na to, kako opredelimo pojem sižeja, tega nikakor ne moremo ločevati od variant; bodisi vsaka sprememba prinese nov siže, ali pa vsebujejo vse pravljice en siže v različnih variantah. Zatrjuje, da gre ves fond čudežnih pravljic obravnavati kot zaporedje variant, zatorej niti enega sižeja ne gre preučevati brez drugega, tako morfološko kot genetsko.

Kot smo omenili že na začetku, je Proppova študija imela močan vpliv na nadaljnji razvoj folkloristike. V spremni besedi Meletinskega k študiji je izpostavljen predvsem vpliv Morfologije pravljice na dela s področja strukturalne semantike. Propp je čudežno pravljico videl kot mitično, a se je sami umestitvi pravljice v odnosu do mita izognil. Lévi-Strauss, avtor Strukturalnega preučevanja mita, v katerem gleda na mit v obliki velikih konstruktivnih enot - »mitemov« kot na fenomen jezika, pa dojema pravljico le kot oslabljen mit, med mitom in pravljico torej ne vidi velikih razlik.

Če Meletinski v spremni besedi Proppa označi za tistega, ki je naredil prestop od atomizma k strukturalizmu, Lévi-Strauss vidi v razlikah med njim in Proppom spor strukturalista s pripadnikom ruske formalistične šole. Pravljica, trdi Levi-Strauss, temelji na nasprotjih, ki so šibkejša od tistih v mitih, zatorej so miti krepkejša realizacija pravljice, kar ga napelje k vprašanju, mar ne bi bilo bolje, da bi Propp za preučevanje izbral mite. Očita mu tudi razlikovanje mita od pravljice glede na zgodovinsko prednost mita. Sam namreč trdi, da razmerje pravljica-mit ni časovno, marveč povsem komplementarno.

Lévi-Strauss vidi v Proppu razpetost med formalizmom in obsedenostjo z zgodovinskimi pojasnili, njegovi formalistični diahroniji pa očita zanemarjanje vsebine na račun forme. Sebe vidi kot strukturalista, saj, kot poudarja, ne ločuje med dvema domenama, njegov pristop pa je nelinearen. Propp prednostno obravnava pripoved, Lévi-Strauss pa pripovedni vidik sicer predvideva, a se praktično osredotoča predvsem na simbolno-logični pomen. Proppu, s katerega nadaljnjimi raziskavami v delu Zgodovinske korenine čudežne pravljice še ni bil seznanjen, tako zmotno očita neseznanjenost s komplementarnostjo med označevalcem in označencem.

Meletinski izpostavi tudi Greimasa, ki je v svoji semiotični shemi poskušal sintetizirati Proppovo in Lévi-Straussovo sintagmatiko in paradigmatiko z združevanjem sintagmatskih funkcij v komplementarne pare. V analizi pravljice se je opiral na Proppa in si pomagal z Lévi-Straussom, obratno pa storil pri mitu. Strukturni model akterjev je poenostavil na objekt in subjekt ter njim pripadajočim akterjem – dajalca ter prejemnika in pomočnika ter nasprotnika.

Zanimiv je tudi pogled Maxa Lüthija, ki je folkloristiko preučeval prek literarne teorije. Ta v delu Evropska pravljica Proppu posveti celo poglavje, v katerem zatrdi, da Propp pravljico potisne preblizu mitu (s poudarjanjem pomembnosti funkcije zapolnitve kolektivnega manka), a mu pritrjuje v trditvi, da je struktura v pravljici stalnejša od sporočila ter poudarja, da je takšna strukturalna analiza predpogoj za zgodovinsko-genetsko preučevanje in za slogovno analizo, zatorej vidi Proppovo delo kot dopolnjujočo lastni slogovni analizi.

K Proppovem zgodovinsko-genetskemu preučevanju se bomo sami vrnili v naslednji pravljični teoremi.