Gledališče že v samem izvoru izhaja iz zborovanja. Posamezniki, ki v vsakodnevnem življenju nosimo različne družbene funkcije, tukaj odložimo svoje vloge in prevzamemo nove. Kot gledalci, ustvarjalci, izvajalci … Gledališče je prostor, v katerem se srečamo drugače, kakor se srečujemo vsak dan. Je prizorišče, ki nam omogoča prostor in čas za premislek o svojih vsakodnevnih vlogah in o svetu, v katerem živimo svoja življenja. Ponuja preskok k drugačnim miselnim konceptom in nas sprašuje o tematikah, ki morda v našem vsakdanu ostajajo prezrte, ali pa spodbuja k iskanju alternativ ustaljenim socialnim konvencijam. Je prostor, ločen od vsakdana, a vseeno intervenira vanj in se pri njem oplaja.

Prostor zborovanja nam torej sugerira možnost za skupinsko doživljanje prisotnosti, možnost za transformacijo, ki si jo delimo z mikrokozmosom družbe, ki jo ustvarja gledališko okolje. Človeška tendenca po združevanju je v času individualizma in razmaha internetno oblikovanih socialnih okolij prestopila na nov nivo, ki ne temelji več na telesni prisotnosti, temveč omogoča anonimno prezenco, skrito za avatarji na socialnih medmrežjih. Vloga gledališča kot manifestacije telesne prisotnosti je v sodobnem času prav iskanje svoje lastne pozicije v svetu. Nenehno nihanje gledališča med nasprotovanjem izumiranju pri živem telesu in iskanjem novih razvojnih poti v skladu z napredkom tehnologije in družbe zahteva vsakokratni ponovni premislek o formatih, ki jih gledališče zavzema. In tako imenovana utelešena zahteva po tvorjenju skupnosti v okviru gledališča je prav format festivalov.

Če gledališče mislimo kot prostor skupnosti oziroma druženja z istim namenom, in sicer za hip vstopiti v nek drugi svet, nam to omogoča kolektivno transformacijo pogleda, ko lahko na svoj lastni svet pogledamo skozi drugačno prizmo. Omogoča nam prisluhniti razmisleku ustvarjalcev, ki je ponujen javnosti, in aktivno vstopiti v dialog ter refleksijo sveta, v katerem živimo. To pa je možno predvsem v okolju, ki vzpodbuja dialog med ustvarjalci in gledalci, kar, z izjemo nekaterih samostojnih seminarjev in okroglih miz, ponujajo predvsem gledališki festivali. Slednji s svojim programom in organiziranimi obfestivalskimi aktivnostmi, kot so okrogle mize, pogovori, simpoziji in razstave, kontrirajo pre-pogostemu stranskemu učinku predstav, pri katerih kolektivna transformacija obstaja le v času predstave, ter se nato nereflektirana umakne vsakdanu, ko se publika nemudoma vrne v svoja običajna življenja.

Tako festivali ohranjajo kolektivno vzdušje in ne pustijo, da bi se le-to med enim in drugim dogodkom razpršilo na individualne svetove vsakega gledalca posebej. Individualna kritična misel se namesto tega preusmeri v konstruktiven dialog, ki tudi ustvarjalcem pomeni dragocen odziv na svoje delo. Pri tem ne gre prezreti pomembnosti strokovne kritike festivalov, ki reflektira izbor predstav, tematski fokus in dramaturgijo festivala. Prav kolektivni premislek sveta preko umetnosti je ena od ključnih nalog gledališča.

Izmenjava mora potekati v obe smeri. Kakor je namreč ključno, da ustvarjalci ohranjajo stik s svojo publiko, tako je nujno, da izobrazba gledalcev ostaja v koraku s konceptualnimi napredki gledališča. Publika, ki ni deležna neke mere izobraževanja, bo veliko težje sprejela nove gledališke mehanizme. Z organiziranimi okroglimi mizami in simpoziji, ki so dostopni tudi širši zainteresirani javnosti in niso obiskani zgolj s strani tako ali drugače z gledališčem povezanih strokovnjakov, se dogaja tudi izobraževanje občinstva. Festivalsko okolje olajša dostop do prav takih dogodkov. S tem, ko sta gledališka teorija in praksa povezani pod okriljem festivala, so omogočena rodovitna tla za kvaliteto nove gledališke produkcije, kot tudi za refleksijo že narejenega.

O vlogi festivalov v kulturnem prostoru je spregovorila tudi Urška Brodar, dramaturginja v Mladinskem gledališču in ena izmed kuratorjev Festivala performansa, ki se je maja letos odvil v prostorih Nove pošte, s sklepnim dogodkom pa zaključil konec septembra.

IZJAVA

Z refleksijo pozicije današnje umetnosti se odpira vprašanje, kakšna je vloga festivalov znotraj gledališke produkcije. Institucionalna gledališča nabor svojih najkakovostnejših predstav (po izboru selektorja) predstavijo na festivalih, kot so Borštnikovo srečanje in Teden slovenske drame. Tovrstni festivali imajo torej vlogo rekapitulacije pretekle gledališke sezone, in kljub temu, da je preko izbora selektorju omogočen fokus festivala na izbrano problematiko, ostaja vodilna misel festivala omejena na izraz skozi že ustvarjeno produkcijo. Prav tako program omenjenih festivalov deluje po principu tekmovanja, ki nazadnje zahteva izbor zmagovalcev ter podelitev nagrad, kar le pridaja k elitnosti dogodka. Sistem tekmovalnega programa tako ustvarjalcem omogoča prepoznavo in potrditev ter ponuja možnost, da si tuji selektorji ogledajo izbor ter vključene predstave povabijo na gostovanja v tujino. Z mojega vidika je namen takega festivala torej promocija, prej kot refleksija ali tematsko problematiziranje izbranega vprašanja.

Skorajda obratno vlogo ima na primer festival Mladi levi, ki slovenskemu občinstvu predstavi sodobno scensko produkcijo iz drugih držav, a v večini ostaja tematsko razpršen. S tem, ko si za svoj osrednji namen zadaja predstavitev najnovejše in najinovativnejše mednarodne produkcije tukajšnjemu občinstvu, zapolnjuje nujno potrebni prostor pretoka in nam omogoča ogled svetovno uspešnih predstav. Svojo kvaliteto kaže torej v vodilu omogočanja ogleda gostujoče produkcije, ogiba pa se tematske fokusiranosti. Predstave, katerih nabor variira od gibalnih, senzoričnih, pa do strogo tekstovnih predstav, gledalcu ponujajo razgiban vpogled v razsežnosti gledališča in eksperimentiranje s performativnim. Tovrsten festival torej pomeni pregled gledaliških raziskav in praks v kulturnem prostoru okoli nas ter ima vlogo povezovalca mednarodne performativne produkcije in sooplajanja inovativnih kreativnih pristopov.

Ostaja torej še tretji vzgib za organizacijo festivalov, to je problematiziranje določene (družbene) tematike skozi formo gledališča ali performansa. Kljub temu, da je pri količini gledališke produkcije pri nas in v tujini morda mogoče ustvariti izbor že obstoječih predstav, ki z različnih zornih kotov obravnavajo izbrano tematiko, se odpira tudi kreativnejša možnost, ki zahteva ustvarjanje predstav in dogodkov posebej za potrebe festivala. V tem primeru se k sodelovanju torej povabi ustvarjalce ali ustvarjalne kolektive, ki pripravijo izvirne gledališke projekte, vezane na izbrano temo festivala. Tovrsten način dela festivalu omogoča drugačno funkcijo znotraj povezovanja teorije in prakse sodobne umetnosti. Namesto selektorja festival postane aktivni ustvarjalec, analitik gledališča in komentator družbenih problemov. Da pa se izognemo splošnosti s personificiranjem festivala, se moramo vprašati, čigava naloga je torej sestaviti tovrsten program.

Za potrebe organizacije festivala večinoma sodeluje večji kolektiv. Z umetniškega vidika je eden poglavitnih elementov določiti misel festivala – njegovo tematsko osredotočenost, koncept in umeščanje v družben kontekst. Kakor je značilno za performativne prakse, se festivali neinstitucionalne produkcije želijo naglo odzivati na sodobni čas in splošno družbeno klimo, kjer dajejo prostor tudi mejnim in obrobnim stališčem ter praksam. S tem, ko spregovorijo tudi o prezrtih temah, redefinirajo vlogo umetnosti kot enakovredne sogovornice v dialogu o sodobnosti.

Skozi problematiziranje vseprisotnih socialnih, finančnih in prostorskih stisk, ki jih znotraj področja umetnosti najmočneje občuti prav neinstitucionalna produkcija, opozarjajo na širše družbene problematike. Tovrstno delo zahteva strokovnjaka s široko razgledanostjo tako na gledališko-performativnem kakor na družbeno-političnem področju, ki izčiščeno vizijo oblikuje v program festivala. To vlogo imenujemo kurator, torej mediator, ki ohranja tematski fokus in prevzema vlogo arbitra ter omogoča učinkovit potek festivala in zagotovitev njegove recepcije med publiko.

Čeprav je v tujini tovrsten princip dela že dalj časa v veljavi, je pri nas funkcija kuratorja festivala malo poznana in jo najbolje poznamo s področja likovnih umetnosti – gledališki, glasbeni, plesni in drugi festivali pa najpogosteje ostajajo brez kuratorja. Temu nedvomno botruje pomanjkanje tovrstnega izobraževalnega programa, saj pri nas študijska smer gledališkega kuratorstva sploh ne obstaja. Enako velja tudi za pomanjkanje izobraževalnih programov za kulturni management, PR in produkcijo, kar za seboj potegne tudi omejene zaposlitvene možnosti na omenjenih področjih. Tako so ustvarjalci sami nemalokrat prisiljeni prevzeti vlogo svojega lastnega producenta (in drugih funkcij), s tem pa se znižuje nivo strokovnosti, ki bi ga lahko rešili z izobraževalnim programom za usmerjanje kulturne produkcije.

IZJAVA

Če si sposodimo besede Felixa Ensslina, ki o kuratorju razmišlja kot o vizionarju dogodka, lahko rečemo, da je njegova naloga, da kot mediator vstopa s poznavanjem historičnega ozadja in novim pristopom do raziskovane teme in razstavljenih eksponatov (v primeru razstave pretekih performansov torej poskrbi za reartikulacijo video posnetkov in njihovo umeščenost). Z izborom in predstavitvijo umetniških aktov izraža stališče in pogled na sodobni čas ter ga umešča v vizijo prihodnosti. Njegova naloga pomeni ustvarjanje dramaturgije festivala kot konceptualne celote, kar ne pomeni zgolj selekcije predstav, temveč pogosto izbor ustvarjalnih sodelavcev, posameznikov in kolektivov, ki se skozi razvijanje lastnega gledališkega izraza odzovejo na ponujeno tematiko.

Ustvarjanje predstav za festival zahteva kuriranje, saj je le tako mogoča konceptualna koherentnost in hkrati izrazna razgibanost, ki jo prinaša sopostavitev različnih ustvarjalcev. Mednje sodijo tudi gostujoči predavatelji, kar za seboj potegne potrebo po oblikovanju spremljevalnega programa. Kurator torej ni le vezni člen teoretikov in praktikov znotraj festivala, temveč zavzema tudi vlogo dramaturga kot gledalca.

Urška Brodar je spregovorila tudi o lastni izkušnji kuriranja Festivala performansa.

IZJAVA

Beseda kurator izvira iz latinskega glagola curare, kar pomeni »skrbeti za«, vendar bi beseda skrbnik le slabo prevedla vlogo sodobnega kuratorja. Sam poklic se je prvič uveljavil konec osemnajstega stoletja s pojavitvijo muzejev in likovnih razstav, po drugi svetovni vojni pa se je povpraševanje po kuratorjih naglo povečalo, predvsem zaradi premika zbirateljstva iz zasebnih v institucionalne roke. Profesionalizacija gledališkega kuratorstva je sledila mnogo kasneje s pojavitvijo sodobnih scenskih praks in tako še zmeraj poteka.

Odprto tako ostaja tudi vprašanje kuratorja kot avtorja. Če pa na področju likovne umetnosti obstaja jasna hierarhizacija med ustvarjalci umetniških del in kuratorjem razstave, je pri interdisciplinarnih performativnih festivalih ta meja bolj zabrisana. Kurator je nedvomno avtor festivala kot celote, medtem ko je njegovo delo vpleteno tudi v ustvarjalni proces vsakega posameznega dogodka, izvajanega v okviru festivala.

Sama praksa kuratorstva se definira skozi ustvarjanje povezav, gradnjo dramaturgije in formulacijo misli festivala. S tem je na kuratorja kot misleca gledališkega festivala in skozenj časa ter prostora, v katerega se festival umešča, položena tudi odgovornost selekcije performativnih izrazov in mehanizmov. Ustvariti nabor, ki ne zanemarja nobenega vidika naglo razvijajočih se performativnih praks ter hkrati ostaja koherenten, zahteva natančno poznavanje tendenc neinstitucionalne produkcije in njenih inovacij. Kurator tako podaja razmislek o poziciji umetnosti v družbi, novih mehanizmih znotraj umetnosti in povezovanje prakse z gledališko teorijo.

Smoter samega poklica kuratorja vidim predvsem v celostnem mišljenju, ki ga festivalu prinaša njegova vloga, saj predstavlja nosilca tematskega fokusa. Obenem pa je tudi notranji kritik gledališke forme, ki s svojim izborom usmerja ustvarjalce k premisleku teme skozi vedno nove in inovativne prakse. Pomanjkanje izobraževalnih programov s tega področja  zavira razvoj profesionalizacije strukturiranja festivalov in kot posledico nosi tematsko in oblikovno razpršenost marsikaterih obstoječih festivalskih formatov.

Oddajo je pripravila Katja Markič.