Annie Ernaux II.: avtosociobiografija
V današnji oddaji nadaljujemo s ciklom esejev francoske Nobelove nagrajenke Annie Ernaux. Tokrat se bomo bolj kot tematikam njenih del posvetile njihovemu gledišču in avtoričinemu slogu, s fokusom na delih Sram, Mesto in Neka ženska, ki so lani izšla pri Mladinski knjigi pod skupnim naslovom Tri besedila. Način pisanja Annie Ernaux je vplival na nekatere pisatelje, ki jih ponavadi obravnavamo pod skupnim imenovalcem avtofikcije. To sta denimo Édouard Louis in Didier Éribon, ki sta rednim poslušalkam Radia Študent že poznana. Toda termin avtofikcija za Ernaux ni ustrezen: v intervjuju, objavljenem v knjigi Pisava kot nož, je svoje pisanje, predvsem krajša dela, označila z alternativnim pojmom avto-socio-biografija. Razumevanje tega têrmina je tudi osrednja točka naše oddaje, do katere pa se bomo pomikale postopoma. Najprej prisluhnimo eseju iz leta 1993, v katerem nam Annie Ernaux pove, kako se je skozi leta razvijal »jaz« njenega pisanja – kako se je torej razvila protagonistka in s tem tudi gledišče njenega dela.
Annie Ernaux v zadnjem odstavku pravkar slišanega eseja implicitno zoperstavi dva literarna termina: to sta avtofikcija in avto-socio-biografija. Avtofikciji in nasploh diskurzu avtobiografskega pisanja nasprotuje tudi v intervjuju Pisava kot nož. Pravi, da avtobiografskost vsiljuje zreducirano podobo, to je: »avtor govori o sebi«. Njen projekt pisanja pa, kot smo slišale, stremi k nadosebnemu jazu, torej k protagonistki, ki ne pripoveduje le svojega osebnega življenja, ampak prek teh izkušenj upodobi družbeno strukturo. Koren »socio« v avtoričinem terminu avto-socio-biografija torej pomeni usidranje določene biografije znotraj širše družbeno-politične slike in posledično razširjanje te pripovedi na kolektivno izkušnjo. Meja med avtofikcijo in avto-socio-biografijo se lahko ob tem zdi zabrisana: vsaka literarna oseba je namreč tako ali drugače umeščena v širše okolje. Kaj torej ustvarja nadosebni jaz v literaturi?
Enega od možnih odgovorov na ta pomislek nam ponuja Alenka Ambrož v tekstu Avtofikcija, borilna veščina, to je lanski uvodnik februarske revije Literatura. »Avtofikcija je v svojih najboljših izrazih avtosocioanaliza: je pripoved posameznikov, ki se zavedajo lastnega mesta v družbeni reprodukciji ali nereprodukciji simbolnega in ekonomskega kapitala.« Analiza lastnega razrednega položaja je prav tisto, kar na vsebinski ravni bistveno ločuje komodificirane avtobiografije - denimo ekonomsko uspešnih podjetnikov - od družbenoanalitične literature. Samoanaliza namreč razširja osebno pripoved na to, kar Ambrož imenuje kolektivna narava subjektivnosti. Samozavedanje protagonistkinega družbenega položaja je ena od prepričljivih distinkcij avtofikcije in avto-socio-biografije, a poraja več vprašanj.
Poslušalke ste v prejšnji oddaji Tu pa tam lahko prisluhnile odlomkom Gole strasti Annie Ernaux. Avtorica omenjeno besedilo označuje s svojim pojmom avto-socio-biografija in pravi, da je neosebna analiza osebne strasti. Resda je zgodba Gole strasti izrazito umeščena v dogajanje takratnega časa in raziskuje delovanje tradicionalnih spolnih vlog. Protagonistka namreč prepričljivo prikaže izkušnjo ženske podrejenosti in vpliv družbenega razreda na to strast. Toda če upoštevamo omenjeni kriterij zavedanja svojega položaja, bi lahko temu oporekale. Lahko bi se spotaknile ob dejstvo, da je zgodba pisana z gledišča cis ženske, česar protagonistka ne nagovori - njeno polje spola je omejeno z binarnostjo. Zastavljata se torej naslednji vprašanji: do katere mere mora literatura zaobjeti ali vsaj nagovoriti družbene pogoje, da jo lahko označujemo s pojmom avto-socio-biografija? Kako kolektivna mora biti pripoved, da lahko v njej najdemo nadosebni jaz? V današnji oddaji ne bomo našle univerzalnega odgovora na ti vprašanji, ker polje avtofikcije v sodobni literaturi zaobjema zelo različne avtorice in je preširoko za enoten, kratek odgovor. V nadaljevanju bomo raziskale, s kakšnimi mehanizmi svojo prvoosebno pripoved kolektivizira Annie Ernaux.
Primer njenih avto-socio-biografij so med drugim v uvodu omenjena dela Sram, Neka ženska in Mesto, ki so v knjigi Tri besedila izšla lani v prevodu Suzane Koncut. Prebiranje teh besedil nam pokaže, da avto-socio-biografija pri Ernaux ni le gola umestitev osebne zgodbe v neke vzročno-posledične povezave v družbi. Ni torej psihologizirana upodobitev odziva literarne osebe na svoje okolje in vseh travm, ki temu pritičejo. Ravno nasprotno: biografija protagonistke je v službi upodobitve družbenih razmer. Razslojenost njenega značaja in vedênj pa vzpostavlja zavedanje nians delavskega razreda, ki jih pogosto doživljamo kot protislovne. Ernaux se močno osredotoča na obujanje družbene atmosfere tistega časa, pri čemer popkulturni elementi ne obvisijo v nostalgičnem sanjarjenju, temveč jih povezuje z ekonomsko-političnimi razmerami. Pokaže, zakaj so prav izbrani trenutki zanjo paradigma revnega življenja v severni Franciji. Ta postopek zbiranja in obdelave materiala tudi opiše z metaliterarnimi vstavki v svojih literarnih delih, kot je naslednji odlomek iz dela Sram:
Pristop Annie Ernaux k pisanju je torej dokumentarističen. Išče znamenja časa, o katerem piše: išče novice, predmete, obenem pa dokumentaristično pristopa tudi do svojih beležnic in spominov. Svoje misli iz obdobja svojega življenja, ki ga v literaturi obuja, obravnava kot zgodovinske dokumente, v katerih se odstirata doba in razredna pozicija. Ta proces imenuje etnologija sebe.
Na prav tako dokumentarističen način pa pristopa tudi do literature same: do besed, ki to književnost oblikujejo. V eseju »Idejna nit«, ki me veže na Beauvoir je Annie Ernaux opozorila na potrebo po preoblikovanju sloga literature, ki pogosto reproducira vzpostavljene hierarhije. V eseju današnje oddaje pa ste lahko slišale, da je Ernaux drugačen slog, ki se zoperstavlja strukturi romana, začela iskati v delu Mesto iz leta 1983. Naslov te kratke pripovedi se nanaša na mesto, ki - predvsem v svetu nižjih razredov - pripada moškemu, na mesto, ki ga mora zasedati. V tem delu Ernaux torej raziskuje robustno življenje svojega nedavno umrlega očeta in distanco, ki jo je do njega vzpostavljala skozi leta postopnega pobega iz delavskega razreda. V metaliterarnem odlomku zapiše:
Annie Ernaux v vsa dela knjige Tri besedila vnaša besedišče svojih staršev. To besedišče pa v tekstu ne preraste v splošnejšo rabo narečja, ker avtorica do njega pristopi analitično. Izpostavi ga z ležečo pisavo in nanj opozarja z metaliterarnimi odlomki: ta govorica zato bolj spominja na razglednico kot na živi govor. Annie Ernaux se v vseh treh delih ozira na potlačeno preteklost revnega otroštva, na enak način pa torej obravnava tudi strukturo literature. Besede Treh besedil so v službi dokumentarizma in ne estetizacije sloga. Skupna tema vseh treh del je razredno pribežništvo oziroma transrazrednost, ki je obenem tema te književnosti in njen pogoj, kot je Annie Ernaux naznanila že v eseju V smeri nadosebnega jaza.
Transrazrednost, ki definira slog pisanja, je ravno to, s čimer je Annie Ernaux najbolj izrazito vplivala na Édouarda Louisa. Njegovi deli Boji in preobrazbe neke ženske ter Kdo mi je ubil očeta? sta malodane rekonstrukciji Neke ženske in Mesta Annie Ernaux. Sta deli o razredni distanci avtorja do svojega očeta in svoje mame. Med Louisom in Ernaux pa je slogovna razlika: Louisova pripoved je polna žalosti, jeze nad sistemom in sramu zaradi lastnih dejanj; Ernaux pa ima ravno zaradi dokumentarizma manj čustvenega naboja. Čeprav so tudi njena dela emocionalna, so zaradi analitičnosti in počasnega tempa precej bolj melanholična in surova ter manj manifestna v primerjavi z omenjenim avtorjem. Prisluhnimo, kako Ernaux v naslednjih odlomkih Mesta in Neke ženske opisuje pozicijo transrazrednosti, ki jo zavzema v literaturi.
Annie Ernaux torej ustvarja avto-socio-biografije s transrazrednega gledišča, kar so nadaljevali različni avtorji, kot sta omenjena Louis in Eribon. Ti avtorji si sledijo v vplivu, ki ga Louis imenuje veriga opolnomočenja: literarna upodobitev prvega legitimira izrekanje naslednjega, kar se danes že kaže v postopni kanonizaciji teh pisav. Specifika njihovega pisanja pa ni le prevpraševanje svoje razredne pozicije in tematika izdaje delavskega razreda, ki pritiče pridobivanju kulturnega kapitala. To, kar tovrstne avtorje ločuje od ostalih pripovedovalcev delavskih izkušenj, kot sta Balzac, Zola in na Slovenskem Cankar, je ravno specifika sloga, ki se oddaljuje od romaneskne strukture. Ti avtorji tako delavski razred ne le tematizirajo, ampak mu predvsem iščejo novo literarno upodobitev.
Avtorica oddaje: Laura
Prevod: Nasta
Lektura: Aleš
Tehnik: Selile
Branje: Tisa Neža in Pia
![Naj tuja Tolpa bumov 2025 – Ciśnienie: [angry noises]](/sites/default/files/styles/thumbnail_grid/public/2026-01/cisnienie-angry-noises.jpg?h=b044a8f9&itok=zcLZs1W1)
Dodaj komentar
Komentiraj