Bili so trenutki, ko sva se s Patom dobila drug pri drugem in se razumno pogovarjala o norosti. Časi tišine in onemoglega dihanja, ko so v najinih glavah bobneli zvoki bombardiranja, svet okoli najinega bojišča pa je bil miren, in lahko sva videla nebo in ptiče, ki so krožili po njem, in posedala, vsa izžeta in dogovarjala pogoje začasnega premirja. Takrat sva se strinjala, da sva se prezgodaj spoznala. Če se ne bi spoznala v svojih dvajsetih, bi bilo vse v redu. Morala bi videti več sveta, več drugih ljudi in manj drug drugega. Preveč sva se prepletla; bila sva človeka, ki si delita eno življenje, tako da je za vsakega ostala le polovica življenja. Nisva bila poštena drug do drugega ali do sebe. Najprej sem se opravičila jaz, potem se je on opravičil za vse, jaz sem vse vzela nazaj, vse izrečeno, in prijel je mojo roko in jo držal in me gledal in napolnilo me je obžalovanje za stvari, ki sem jih izrekla, in ljubezen do njega. In odšel je na trening ali na delo ali na fušanje, jaz pa sem obsedela in razmišljala in v mislih se mi je zvrtelo od kakšnega njegovega komentarja in začela sem se segrevati in peniti in vreti in ko se je vrnil, sem vso mirno logiko izpred nekaj ur spreobrnila v novo srdito orožje za napad: »Drugi ljudje? Drugi jebeni ljudje? Kateri drugi ljudje?« In vedno je bil videti šokiran, vedno, ne glede na to, kolikokrat se je to v le nekoliko razlikujočih se načinih zgodilo in besnela sem in besnela, da je prasec, prasec, podel pokvarjen prasec in on je v žalosti in sramu povesil svojo glavo, čeprav takrat ni zagrešil nobenih večjih grehov.

***

V drugem delu irskega cikla smo prisluhnili odlomku iz romana All We Shall Know irskega pisatelja Donala Ryana. Odlomek je izbrala in uvedla Anja Zidar, prevajal je Žiga Fabjan. Brali so Ajda, Špela in Rasto, tehniciral je Makis.

Irski cikel nastaja s podporo Veleposlaništva Irske v Sloveniji.