Sodobna grška proza IV: Ersi Sotiropolu

Sodobna grška proza IV: Ersi Sotiropolu

Oddaja
14. 7. 2019 - 18.00

Cenjeno poslušalstvo, dobrodošli v četrti in zadnji oddaji cikla Sodobna grška proza, s katero bomo tudi zaključili letošnjo sezono oddaj Tu pa tam. Tokrat bomo prisluhnili grški pisateljici Ersi Sotiropulu, ki je vidna in priljubljena grška prozaistka in avtorica dveh pesniških zbirk. Rodila se je leta 1953 v Patrasu, kjer je preživela burna najstniška leta v revni, toda topli delavski četrti. Študirala je filozofijo in kulturno antropologijo v Firencah in kasneje delala na grški ambasadi v Rimu. Debitirala je leta 1980 kot pesnica, v kasnejših letih pa je napisala čez ducat romanov in zbirk kratkih zgodb ter tri novele. Za knjigo Križem kražem skozi pomarančevce je leta 2000 prejela državno nagrado za roman ter nagrado za roman literarne revije Diavazo. Ista knjiga je bila osem let kasneje vržena s seznama dovoljene literature v gimnazijah kot »pornografska«, kar je avtorica sprva imela za farso. Ravno filistrstvo in lažna moralnost v družbi sta tisto, čemur se je najbolj upirala že v mladih letih v času diktature. Leta 2017 je prejela francosko nagrado Prix Mediterranee Etranger za roman Kaj ostaja od noči, ki ga predstavljamo v tem odlomku. Pred kratkim je izdala svojo drugo pesniško zbirko Človek v morju, v kateri se sooča z materino smrtjo. Samo pesniški izraz se ji je zdel primeren, da izrazi čustva v njihovi čisti obliki. Njena dela so prevedena v številne evropske jezike, pisateljica pa živi in ustvarja v Atenah.

O Ersi Sotiropulu pogosto pišejo kot o avantgardni avtorici, čeprav je njen slog na prvi pogled preprost in izčiščen, eksperimentalna narava njenih del pa se nam razkriva včasih šele ob natančnejšem branju. V svojem pisanju se odziva na probleme sodobnosti, tako v romanu Eva opisuje psihologijo sodobne ženske v družbi, ki spričo ekonomske in infrastrukturne krize ter negotovosti izgublja vsak moralni kompas. Kot piše sama, svoja besedila znova in znova predeluje, morda zato, ker je literarno pot pričela kot pesnica in je obsedena z natančnostjo jezika in izraza. Prizadeva si, da bi njeni teksti bili čim bolj goli, brez vsega odvečnega balasta.

Od tod morda izvira njena afiniteta do znamenitega aleksandrijskega pesnika Konstantina Kavafisa, ki je glavni lik romana Kaj ostaja od noči. Kavafis je zaslovel s svojim skopim, metaforičnim in filozofskim slogom, v njegovih pesmih prizori in liki govorijo sami, brez eksplicitnega pesnikovega komentarja, znan pa je bil tudi po neskončnem predelovanju pesmi, ki jih je objavljal po večkrat, vsakič v nekoliko spremenjeni obliki. Poleg tega je bil pisec čutne homoseksualne erotike, ki je bila v razkoraku z moralo njegove dobe.

V Sotropulinem romanu Kaj ostaja od noči Kavafisa srečamo v Parizu med njegovim edinim turističnim popotovanjem po Evropi leta 1897. Pobuda za roman je bila avtoričina fascinacija s Kavafisovo mladostjo, saj je po njenih besedah njegova podoba v kolektivnem spominu podoba starega pesnika, izoliranega od sveta, čaščenega in z že dodelanim pesniškim izrazom. V romanu skuša prikazati njegovo drugo plat, slika ga kot mladega moškega, ki ima prvič priliko na lastne oči spoznati svet izven Aleksandrije, ki jo opisuje kot zakotno, in kot še nedozorelega pesnika, ki šele sluti svojo prihodnjo pesniško vizijo. Roman je Ersi Sotiropulu napisala na podlagi šestletne izčrpne raziskave v Kavafisovih arhivih Onasisovega inštituta v Atenah, njena pozornost do detajla pa jo je pripeljala tako daleč, da si je ogledovala fotografije opisovanih ulic, da bi videla, kako pada luč na določene objekte ob določenih urah dneva. 

V odlomku se srečamo s Kavafisom kot mladim gejem, ki se mora kakor tat plaziti s prepovedanih srečanj v sumljivih četrteh, pa tudi s Kavafisom kot mladim svetovljanom, ki se ob torticah v slaščičarnz bratom pomenkuje o poeziji. Konstantinos Kavafis in njegov brat sta obiskovala evropsko usmerjene šole, zato je Pariz zanju mitski kraj kulturnega izročila, v pogovoru žonglirata z angleškimi in francoskimi vrivki ter pišeta v tujih jezikih. Prisluhnimo!

***

Zvoki, luči, vonji, vse se je vračalo. Na ravni zemlji je spet vladala noč. Plamen svetilke je trepetal z rumenkastimi odbleski. Glasovi so mu priletavali na ušesa. Cenena glasba iz četrti Atarin, ki je ostajala budna, zvok inštrumenta, katerega osladna melodija se je razlivala in se vzpenjala po blatnem stopnišču. V gornjih sobah sta se prepletali telesi na zdelanih rjuhah. Za pol ure popolnega užitka, pol ure neskaljene naslade. Udi, ustnice, trepalnice na zanikrni postelji, zasopla usta, poljubi. Potem sta odhajala vsak posebej, kot preganjana, saj sta vedela, da ju bo te pol ure preganjalo ves preostanek življenja in da se bosta vrnila, da bi jo spet izkusila.

***

V četrtem in zadnjem delu cikla Sodobna grška proza smo prisluhnili odlomku iz romana Kaj ostaja od noči grške pisateljice Ersi Sotiropolu. Za spremno besedo in prevod je poskrbela Lara Unuk, interpretirali so Špela Setničar, Nejc Bahor - Biga in Peter Kuntarič. Tehniciral je Luka Seliškar. 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.