25. avgust, ŠD Tabor, nekaj minut čez deveto: Lahko vstopite, predstava se bo začela in je neskončna. Endless, kot trenutki ljubezni!

Kot pove naslov Neskončna ljubezen ali ljubezen umira vedno znova, kot da ji ne bi bilo konca, se bomo v plesni predstavi srečali s temami repeticije, neskončnosti in ljubezni.

Dveurno predstavo mladega koreografa Alexa Baczyńskega-Jenkinsa sestavljajo vseskozi ponavljajoči se vzorci gibanja in prikazujoči se motivi. Ideje intime, odmikanja in zbliževanja so izražene s preprostim in minimalnim. Začne se tako, da se plesalki Aaa Biczysko in Beverly D. Renekouzou držita za mezinca.

Ko vstopimo v dvorano, kjer so sedišča postavljena v pravokotnik, hitro zaznamo napetost v ozračju. Glasba in kostumografija namigujeta na pričetek neke underground žurke, vajb berlinskega kluba. Postavitev publike prisostvuje pri usmerjanju pozornosti v središče prostora in tako ustvari epicenter pozornostne bombe. Čakamo pok, kot na žuru čakaš beat drop. Pričakovanje se po določenem trenutku sicer razblini, saj prostor zavzame ponavljajoče se gibanje plesalk. Zavedamo se, da ne čakamo stopnjevanja situacije, ampak smo zgolj priče dialogu o ljubezni, ki pa ni nujno romantična. Jasen nam postane princip grajenja odnosa, ki se giblje med razhajanjem in združevanjem. Razhod v smislu dejanske oddaljitve teles ali pa zgolj v neenakosti tempa. Konstantno razmikanje in iskanje bližine pomeni dinamičnost ter tvori vseskozi premikajočo se kompozicijo dveh teles v prostoru.

Prezenci plesalk popolnoma zapolnita prostor. Izražata odtujenost, kot tudi preprost užitek. Dve različni plesni entiteti se soočata z gibalnim materialom, ki v smislu tehnike nosi nekakšno nedefiniranost, fluidnost prehajanja po različnih kvalitetah giba. Zgodi se spajanje in referiranje na vse vrste znanih tehnik, od kola, že skoraj baleta in street dancea. Razumljivo, glede na to, da govorimo o koreografu, ki se ukvarja s kvir afektom, nedefiniranostjo in fluidnostjo v odnosu do spola.

Predstava je zastavljena kot nekakšno izgubljanje in utapljanje v času. Na začetu plesalki po prostoru sistematično potujeta, ponavljata korake, počasi gradirata in uvajata manjše spremembe – na primer podvojitev koraka ali kak zaostanek. V iteracijah počasi izgubimo orientacijo. Vstopimo v domeno trajanja, v kateri je na preizkušnji tako naša vzdržljivost kot tudi vzdržljivost plešočih teles, v katerih s časom vznikne nova kvaliteta – utrujenost. Moč trajanja še bolj potencira odločitev za upočasnitev giba, ki doseže ekstrem v iluziji gibanja teles v počasnem posnetku, še posebej ko prostor zajame mistična modra svetloba. Klubska žur glasba, osvetljava in upočasnjeno gibanje vzbudijo asociacijo na film If It Were Love – francoski dokumentarec o plesni predstavi Gisèle Vienne, ki govori o rejv sceni devetdesetih.

Koreografija je zgrajena ciklično – končamo, kjer smo začeli. Pred nami se je odvil krog, v sami strukturi torej neskončnost. Ponovno smo pri stiku mezincev. Pri kolu podobnem hipnotičnem gibanju. Prelivajoča se glasba in vokabular mikrogest. Nekako smo vsi skupaj ujeti v iskanju intime. Ujeti v dialogu odtujevanja. Ujeti v trajanju in preslepljeni z modro lučjo, ki je upočasnila čas.

Do konca oddaje je zdržala Petja Golec Horvat.

_______

foto: Chloé Magdelaine.

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.