RKHV

Avizzo

(predlog podlage: Quantic presenta Flower Inferno - Death Of The Revolution)

Ljubljanska moda oblačenja iz globalnega vidika

23. marca je osnovna šola Duplek organizirala akcijo izmenjave starih oblačil. S projektom so skušali opozoriti na neverjetne kupe tekstilnih odpadkov, ki jih proizvaja sodobna potrošniška družba. Posredno pa so nas opozorili tudi na nevzdržnost življenja v svetu, v katerem je lahko kilogram kruha dražji od novega kosa oblačila.

Takšno stanje cen je posledica našega čudnega vrednotenja. V to, kako se oblikuje cena v sodobnem tržnem gospodarstvu, se na tem mestu ne bi spuščali. Kar bi radi poudarili, je, da tržni proizvodni sistem  nikoli ni bil dober ali lep, danes pa ni več niti funkcionalen. S tem je izgubil vso svojo legitimnost, tako imamo sedaj možnost oblikovanja drugačnega sistema proizvodnega procesa. S sedanjo krizo se je tržno ravnovesje totalno porušilo, zato smo lahko veliko bolj drzni v poseganju v ta sistem. Lahko si privoščimo igranje z njim, kakršnega si do sedaj nismo mogli.

Dejstvo je, da vsak Evropejec živi na račun suženjstva, ki se odvija na ostalih kontinentih. Vendar pa bi bilo nehumano zahtevati, da se odpovemo vsem nizkocenovnim izdelkom, četudi je nizka cena posledica zaničevanja azijskih in afriških delavcev. Posredno živeti na račun suženjstva in neokolonializacije je danes nujno. Temu se lahko odpovejo skorajda le tisti, ki neposredno živijo na njun račun. Večina pa bi nas stradala. Vendar pa obstaja del potrošnje, odpoved kateri ne bi prizadela nikogar. In to je odpoved nizkocenovnim oblačilom.

Vsi imamo doma polne omare oblek, vsem bi nam bilo toplo do konca življenja, četudi si ne bi kupili niti enega kosa oblačila več. Te odpovedi tudi ni težko doseči, za kar imamo že mnogo zgledov. V Ljubljani sta se izoblikovala celo moda in trend ne kupovanja novih oblačil in predelave starih.

Če komu niso všeč oblačila, ki jih ima v omari, tudi to ni problem. Na mnogih mestih, npr. na Metelkovi v Mizzartu in občasno v Menzi, se odvija menjava starih oblačil. Vsak kos oblačila je mogoče zamenjati za kos, ki se nam bolj prilega. Poleg tega je vsako oblačilo zelo lahko predelati v bolj primerno. V  Sloveniji je ogromno šivilj, ki morajo delati za mizerno nizka plačila. Zakaj ne bi raje podpirali njihovega dela kot pa ogromnih transnacionalk in njihovega izkoriščanja?

Ni nam treba poudarjati, da imajo naše potrošniške navade grozljive posledice tako na samo naravo kot na medčloveške odnose. Z gospodarsko in ekološko krizo sedaj doživljamo budnico. Vendar pa krizo izkoriščamo za velikopotezne spremembe, ki so nujno krute do določenih deležev prebivalstva. Tako naša vlada vpeljuje varčevalne ukrepe, ki zajedajo same temelje socialne države. To se ji dovoli tudi zato, ker ne verjamemo v učinkovitost manjših sprememb. Ravno zato je ideja spremembe navad masovnega kupovanja oblačil tako zanimiva. Ta odpoved je lahka. Rezultati takšnega projekta pa so otipljivi in mogoče mnogo večji od vloženega odpovedovanja. Kajti že manjše spremembe nakupovalnih navad znatno spremenijo delovanje trga. In projekt osnovnošolcev iz Dupleka lahko vidimo kot poziv k spreminjanju gospodarstva, tudi mimo odločitev političnih vodij.

Poleg tega, da bi tako začeli konkretno spreminjati proizvodni sistem, sta očitni še dve ugodnosti takšnega projekta.

Prvič: Vseh nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu, je že preveč. To je rodilo novodobni idiotizem. Ta, ki se ne zanima za stanje sveta, danes ni več egoistični posameznik. Takšna drža v moderni sploh ni možna. Danes se za dogajanje v svetu ne zanimajo senzibilni ljudje, ki jim je stoična drža edina možnost zavarovanja pred paniko in trpljenjem. Kaj naredi človek, ki je preobremenjen s stanjem sveta? Zaspi. Tako smo danes priče največji in najbolj obsežni apatiji, ki je kadarkoli zajela svet.

Z majhnimi projekti, ki ne bi potrebovali preveč vloženega dela, pa bi vseeno rodili rezultate, bi se pokazalo, da kljub vsemu imamo moč in lahko spreminjamo stanje sveta.

Druga ugodnost takšnega projekta je lekcija v razlikovanju med nujnim in možnim. Če bi se ljudje odpovedali masovnemu nakupovanju, ne bi pogrešali ničesar. Tako bi videli svoje navade kot le enega izmed možnih načinov bivanja. In to videti, bi nam omogočilo o- in prevrednotenje naših navad.

Sedaj ni le možno spreminjati produkcijskega sistema. Zaradi vseh kriz je to že nujno. In edini humani način spreminjanja produkcije in naših odnosov je s takšnimi majhnimi udarci, s katerimi bi pokazali, kaj hočemo od proizvodnje in česa ne bomo več tolerirali.

Napisala: Nataša Mrzel