Kar je 15. maj za Španijo, je 14. julij za Izrael. Vsaj približno. Tega dne lani so se namreč pričeli tako imenovani socialni protesti v Tel Avivu proti visokim stanovanjskim stroškom, a so se zahteve kmalu razširile tudi na področje šolstva, zaposlovanja in podobno. Prestižna dolga avenija Rotschild v središču Tel Aviva je postala, podobno kot v Madridu, ogromno šotorišče, septembra pa je gibanje na ulice izraelskih mest uspelo spraviti skoraj pol milijona ljudi, kar je za državo z manj kot osmimi milijoni prebivalcev impresivna številka. Gibanje so po svetu primerjali tudi z arabsko pomladjo, ki je nekaj mesecev prej začela odstavljati diktatorje v regiji. A gibanje se od podobnih, vsaj od španskega ali ameriškega, razlikuje že v tem, da ni tako strogo horizontalno strukturirano, ampak je že na samem začetku poseglo po vertikalnih odločitvah. Gibanje je, kot rečeno, odpiralo pomembne družbene, politične in ekonomske teme, a šele na margini le-teh se je sramežljivo odpiralo vprašanje okupacije palestinskih ozemelj ali vprašanje enakopravnosti palestinskih državljanov Izraela. Gibanje, ki se ima za gibanje za socialno pravičnost, je tako že na samem začetku na ključen del socialne pravičnosti pozabilo v zameno za večjo priljubljenost v izraelski družbi. Je bila ta odločitev pravilna? Navsezadnje je pol milijona ljudi na ulicah izraelskih mest velik dosežek že sam po sebi. Protesti naj bi se letos ponovili, vendar si organizatorji ne delajo utvar, da lahko ponovijo lanski uspeh. O temah, ki jih je gibanje odpiralo, njegovi strukturiranosti, odnosu gibanja do vprašanja okupacije, Palestincev znotraj Izraela ter afriških beguncev in še čem smo v Tel Avivu, na terasi stanovanja sredi predela Jaffa, nekoč arabskega mesta, govorili z enim od glavnih takratnih in tokratnih organizatorjev protestov in pripadnikov gibanja, Alonom Leejem Greenom.