Čamerija nekoč in danes
21. julija so v enem od rečnih kanalov v nizozemskem mestu Nijmegen našli truplo Festima Lata. Ob hiši preminulega politika in poslovneža, ki je na Nizozemskem živel 25 let, plapolajo tri zastave: zastava Nizozemske, zastava Združenih držav Amerike - ter zastava Čamerije, samooklicane republike ljudstva Albancev - Čamov, ki obsega območje severnogrške pokrajine Epir ter dela južne Albanije in je sicer ne priznava nobena država. Lato, ki se je rodil v južnoalbanskem mestu Vlora, je republiko ustanovil in ji predsedoval, pravice te etnične skupine pa je iskal tudi kot predstojnik tako imenovane Demokratične fundacije Čamerije, ki je v Haagu vsako leto uprizorila protest pred Mednarodnim kazenskim sodiščem zaradi, po njihovem, nerazrešenih vprašanj v povezavi z izgonom Čamov iz takratne Grčije po drugi svetovni vojni.
Tokratni Balkan Ekspres ni namenjen liku in delu Festima Lata, prav tako se ne bomo ukvarjali z namigovanji premierja omenjene republike Čamerije in nekaterih drugih podpornikov Lata, da je umor bil politično motiviran. Zato pa se bomo posvetili zgodovini pokrajine Epir in njenih etničnih skupin, tako Čamov na eni kot grških manjšin na drugi strani. Ljudstva so že vrsto let razpeta med različnimi političnimi tvorbami in interesi glavnih političnih akterjev, vprašanje njihovih pravic pa se vsake toliko pojavi tudi v aktualnih grško-albanskih odnosih.
Čamerija je izraz, ki je nekdaj označeval dolino reke Thiamis, danes pa ga uporabljajo predvsem Albanci za širše, večinoma obalno območje, ki zajema danes grško pokrajino Epir in sega približno od mesta Butrint na severu pa vse do Preveze in Arte na jugu. Prebivalci območja so se skozi potek zgodovine znašli v okviru različnih političnih tvorb, ki so vplivale na njihovo etnično in religijsko nehomogenost. V obdobju nadvlade Otomanskega cesarstva, posebej v poznem 19. stoletju, je bila večina albanskega prebivalstva podvržena islamizaciji, čeprav so nekateri med njimi ostali pravoslavni kristjani.
19. stoletje je prineslo tudi vzpon nacionalističnih gibanj znotraj Otomanskega cesarstva. Med balkanskimi državami je leta 1821 prva neodvisnost razglasila Grčija in jo ob podpori velesil - Francije, Velike Britanije in Rusije - po osmih letih tudi dobila. Nacionalistično gibanje je dobilo zagon tudi v Albaniji, ki je svojo neodvisno državo dobila po prvi balkanski vojni z Londonsko pogodbo leta 1913. Meje novonastale države so ponovno narekovale svetovne velesile, ob Veliki Britaniji in Rusiji še Nemčija, Italija in Avstro-Ogrska.
Nad zarisanimi mejami niso bili popolnoma zadovoljni ne v Albaniji ne v Grčiji. Slednji so sicer po vojni pridobili večji del ozemlja, a je Albaniji pripadel najsevernejši del Epira, kjer je živela tudi grška manjšina. Po drugi strani je z novo razdelitvijo v Grčiji ostal večji del Albancev - Čamov.
Status Čamov je v medvojnem obdobju predstavljal problem za grške oblasti, ki so sprva poskušale doseči preselitev prebivalstva Čamov v Turčijo. V zgodnjih 20-ih letih so grške oblasti na območje Epira - oziroma Čamerije - naseljevale grške družine, posledično pa so številni Čami emigrirali v Turčijo, Albanijo ter Združene države Amerike. Po letu 1926 so sicer Čami formalno pridobili enake pravice, kot so jih imeli grški državljani, a so bile te vseeno omejene - širše rabe albanskega jezika, na primer v šolah, tako ni bilo. Po drugi strani je grške oblasti skrbelo zavezništvo, ki ga je z Italijo sklenil takrat še predsednik, kasneje pa kralj Albanije Zog I.
Prelomna točka za Čame v Grčiji je prišla ob koncu druge svetovne vojne. Med italijansko in kasneje nemško okupacijo je namreč znaten del muslimanskih Čamov sodeloval z okupatorjem. Po vojni so Grki zaradi kolaboracije obsodili 2106 Čamov, ki so do takrat sicer že pobegnili iz države. V tem obdobju je sledilo več maščevalnih napadov, grške oblasti pa so ostale Čame izgnale iz domov.
S področjem južne Albanije se ukvarja antropologinja Nataša Gregorič Bon z Inštituta za antropološke in prostorske študije na ZRC SAZU. Gregorič Bon pojasni, zakaj so bili Čami izgnani in da se v povezavi s tem obdobjem dandanes v čamskih skupnostih pogosto uporablja tudi beseda genocid.
Po drugi svetovni vojni se je večina Čamov izselila v Albanijo. Nove bolj masovne migracije iz države - tudi migracije ostalih Albancev - so sledile razpadu komunističnega sistema. Po letu 1990 so tako pričele nastajati skupnosti Čamov v Združenih državah Amerike, kot pojasni Gregorič Bon, sta bili pogosta izbira tudi Italija in Turčija.
Kot pove Gregorič Bon, v svojih antropoloških raziskavah na jugu Albanije pogosto opaža določeno stigmo, ki se Čamov še vedno drži tudi med ostalimi Albanci. Čame so pogosto opisali kot zaprto skupnost, ki je usmerjena k “podjetništvu”.
Problematika izgnanih Čamov in njihovih potomcev je dlje časa ostala prikrita tema, v politično ospredje pa je prišla po padcu komunističnega režima Enverja Hoxhe. Grčija sicer tematiko smatra kot zaprto - ker so Čami po njihovem vojni zločinci, niso upravičeni do finančne kompenzacije ali vrnitve na območje grškega Epira.
Število Čamov - bodisi muslimanskih bodisi krščanskih - ki še živijo na območju Epira ali pa so se v Grčijo selili po letu 1990, je sicer precej slabo poznano. Kot poudari Gregorič Bon, je to število predvsem s strani Albancev in skupnosti Čamov stvar politike in boja za pravice manjšin. Grčija je po drugi strani, ko gre za priznavanje manjšin, precej skopa.
Medtem ko albanski politični vrh poudarja problematiko Čamov, Grki po drugi strani omenjajo pravice grških manjšin. V Albaniji naj bi namreč živelo do 200 tisoč pripadnikov grških manjšin, med njimi tudi skupnosti, ki s strani albanskih oblasti niso priznane kot etnična manjšina. To je tudi posledica odločbe Enverja Hoxhe o vzpostavitvi tako imenovanih manjšinskih con, po kateri so priznavali obstoj Grkov v zgolj 99 vaseh.
Kompleksnost težav grških manjšin v Albaniji je posledica poskusov privatizacije zemljišč po padcu komunizma leta 1990. Kot opiše Gregorič Bon, del težave izvira že v obdobju otomanskega imperija in obdobja islamizacije, ko so mnogi prebivalci tega območja oblastem prijavljali manjše posesti, da bi plačevali nižje davke.
Druga težava privatizacij po letu 1990 se je pojavila pri poskusih privatizacije zemlje, ki so jo v obdobju komunizma obdelovale kmetijske zadruge. Slednje zaradi politik Enverja Hoxhe v večini primerov niso bile v rokah grških zadružnih delavcev.
Zakon o privatizaciji je tako, kot opiše Gregorič Bon, prinesel vrsto težav. V primeru grških manjšin tako ni prinesel formalnega lastništva zemlje za člane tako nepriznanih kot priznanih grških manjšin. Danes je to problem predvsem za območje Himare, kjer je vlada nacionalizirala turistično donosna posestva ob obali, za kar lokalni prebivalci ne morejo dobiti kompenzacije.
Primer obravnavanja tematike manjšin Gregorič Bon vidi v odločitvi bivšega grškega premierja Micotakisa, ki je leta 1992 podal predlog, da naj Čamom, ki lahko dokažejo, da niso sodelovali z okupatorjem, grška država da kompenzacijo. A le v primeru, če bodo Grki v Albaniji pridobili zemljiško pravico.
Pri tem je zanimiv podatek, da so Grki Albanijo - skupaj z Italijo - v letu 1940 razglasili za sovražno državo, s čimer sta državi formalno gledano stopili v vojno stanje. Kljub prijateljskim sporazumom leta 1987 1996 in nazadnje leta 2016 to vojno stanje “de iure” še vedno obstaja. Premier Edi Rama je leta 2016 tako na grški televiziji oznanil, da Grki teoretično vojno stanje ohranjajo, da ne bi Čami upravičeno zahtevali ozemlja, ki so ga zasedali pred vojno.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj