20 let kasneje
S temi besedami je Irinej, patriarh srbske pravoslavne cerkve, v nedeljo otvoril osrednjo spominsko slovesnost ob 20. obletnici Natovega bombardiranja ozemlja današnje Srbije in Črne gore oziroma takrat še Zvezne republike Jugoslavije. V Črni gori, ki se je Natu pridružila leta 2017 je obletnica minila brez pompa, v Nišu na jugu Srbije pa se je zbral celoten politični vrh, med njimi tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik. Zbrani so se poklonili žrtvam letalskih napadov zveze Nato, ki so se začeli 24. marca 1999 ob 19.45.
To je bilo prvo oboroženo posredovanje Nata v njegovi zgodovini brez soglasja Varnostnega sveta Združenih narodov, podprle so ga vse takratne članice zavezništva z izjemo Grčije. Z napadi je zveza Nato v nadaljnjih 78 dneh, kolikor jih je preteklo pred podpisom mirovnega sporazuma prisilila jugoslovanskega predsednika Slobodana Miloševića k umiku jugoslovanskih vojnih sil s Kosova. Napadi so pomenili tudi začetek konca njegove vladavine.
Zavezništvo se je za letalske napade odločilo po večtedenskih neuspelih poskusih, da bi v pogajanjih s predsednikom Miloševićem dosegla zamrznitev konflikta med srbskimi silami in kosovskimi Albanci. Razmere na Kosovu so se zaostrile februarja 1998, ko je Beograd na okrepljeno dejavnost Osvobodilne vojske Kosova odgovoril z okrepitvijo nasilja srbskih vojaških in policijskih sil. NATO je zaradi bojazni, da bi lahko na območju Kosova in Metohije prišlo do etničnega čiščenja, najprej posredovala z mirovno konferenco, ki je februarja in marca 1999 potekala v Rambouilletu in Parizu. Tam so uspeli oblikovati sporazum, ki pa ga je takrat sprejela samo albanska stran.
Mirovni sporazum - tako njegov politični del, ki je vseboval visoko stopnjo avtonomije Kosova, kot tudi vojaški, ki je predvideval namestitev mednarodnih sil v pokrajini - je 23. marca 1999 zavrnil parlament Zvezne republike Jugoslavije. Isti dan je posebni odposlanec ZDA Richard Holbrooke sporočil, da so propadla tudi njegova večdnevna pogajanja z Miloševićem. Nekaj ur pozneje je takratni generalni sekretar Nata Javier Solana [havijer solana] ukazal letalske napade na Zvezno republiko Jugoslavijo. Nato je sicer skušal dobiti soglasje Varnostnega sveta ZN, a sta posredovanju nasprotovali Rusija in Kitajska, zaveznici Beograda. Tako je Nato napade izvedel brez soglasja varnostnega sveta.
V spopadih Osvobodilne vojske Kosova in srbskih vojnih sil naj bi do konca konflikta junija 1999 umrlo okoli 13 tisoč ljudi, večinoma kosovskih Albancev. Po podatkih Združenih narodov je bilo do marca 1999 z domov pregnanih okoli 400 tisoč kosovskih Albancev, do konca napadov Nata pa skoraj milijon. Po srbskih podatkih je Nato izvedel 2300 letalskih napadov na 995 objektov. Ubitih naj bi bilo okoli 1000 vojakov in 2000 civilistov. Po podatkih organizacije Human Rights Watch je umrlo okoli 500 civilistov, ob Srbih tudi kosovski Albanci in Romi.
Letala Nata pa niso obstreljevala samo vojaških ciljev, ampak tudi ključno infrastrukturo, rafinerije in elektrarne, ceste in železniške mostove. Najbolj sta odmevala obstreljevanje srbske državne radiotelevizije RTS v Beogradu, v katerem je bilo aprila 1999 ubitih 16 ljudi, in napad na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, v katerem so umrli trije ljudje.
Vojaški odposlanci Zvezne republike Jugoslavije so 9. junija v makedonskem Kumanovu podpisali vojaško-tehnični sporazum o umiku jugoslovanske vojske s Kosova in o prihodu mednarodnih mirovnih sil KFOR. Varnostni svet Združenih narodov je nato 10. junija sprejel resolucijo 1244, na podlagi katere je misija Združenih narodov, imenovana UNMIK, prevzela nadzor nad pokrajino, pridružile pa so se jim tudi sile KFOR. S tem je bila končana zadnja vojna na območju nekdanje Jugoslavije.
Vladajoča Srbska napredna stranka predsednika Aleksandra Vučića je letošnjo spominsko slovesnost v Nišu želela pospremiti z vojaško parado, a so jo ob kritikah javnosti in opozicije prestavili na 9. maj, dan zmage nad nacizmom in fašizmom. Tako desničarske kot levičarske opozicijske strukture predsednika Vučića in njegovo stranko SNS, ki spominsko slovesnost v sedanjem obsegu organizira zadnjih pet let, obtožujejo laganja, zavajanja javnosti in zgodovinskega revizionizma.
V današnji oddaji bomo ob pomoči treh srbskih raziskovalcev in političnih interpretov mlajše generacije raziskali politično krajino sodobne srbske družbe in razloge za uspeh Vučićeve vladavine. Prav tako bomo z direktnim zoperstavljanjem diskurzivnim čarovnijam, ki jih je na spominski slovesnosti postregla vladajoča elita, poskusili dekonstruirati tako imenovano nacionalno mitologijo srbskega naroda. Pri tem nam bodo pomagali Filip Šaćirović, član izvršnega komiteja marksistične organizacije Crveni, Pavle Ilić, član koordinacijskega odbora organizacije Marks21, in Relja Pekić, direktor Centra za Vizualno Antropologijo v Beogradu.
Po mnenju sogovornikov lahko uvodoma za vzorčen primer zgodovinskega revizionizma vzamemo kar nagovor predsednika Republike Srbske Milorada Dodika na letošnji spominski slovesnosti.
Kot izpostavlja Šaćirović, se v Dodikovem nagovoru zrcali srčika dominantne ideološke pozicije trenutnega režima; nacionalni šovinizem in avtošovinizem. Dva vzvoda, s katerima oblast uspešno mistificira sodobne družbene probleme in jih prikaže kot inherentne zamišljenemu, ideološko konstruiranemu nacionalnemu značaju Srbov. Velikih žrtev imperialističnih zahodnih sil.
Aleksandar Vučić je spomine na Natovo agresijo, kot srbske oblasti uradno označujejo bombardiranje, začel takole.
Šaćirović odgovarja.
Nato, ki je kasneje priznal več napak, med drugim naj bi imel pilot pri napadu na kitajsko veleposlaništvo zastarel zemljevid, sicer uradno sodeluje s Srbijo, kljub temu da se ta označuje za vojaško nevtralno in ne želi postati članica zavezništva. Od leta 2006 je država članica programa Partnerstvo za mir, leta 2015 pa je z Natom sklenila tudi individualni akcijski načrt partnerstva. Vučić je v nedeljo to zanikal.
Šaćirović odgovarja.
Kosovo je februarja 2008 razglasilo neodvisnost, ki jo je priznalo več kot 100 držav. Srbija je ne priznava, vendar pa si Beograd in Priština pod okriljem Evropske unije od leta 2011 v dialogu prizadevata normalizirati odnose, tudi zaradi približevanja evropskim integracijam. O teh Vučić.
Komentira Šaćirović.
Po mnenju Pavla Ilića sta vazalski odnos trenutne srbske oblasti do mednarodnih imperialističnih sil ter njeno podpihovanje etničnih in nacionalističnih razlik med balkanskimi narodi, ki so skoraj petdeset let tvorili nadnacionalno politično skupnost Jugoslavije, osnovna gradnika popularizacije skrajnih nacionalističnih skupin in strank. Te tako pogosteje simpatizirajo z Rusko federacijo, ki je Srbiji tradicionalno bolj naklonjena.
Po drugi strani nacionalistični in medetnični spori med narodi in njihovimi manjšinami zunaj teritorialnih meja balkanskih držav koristijo tudi zahodnim imperialističnim silam z Evropsko unijo na čelu. Na pogoriščih političnih konfliktov lahko te uveljavljajo svoje interese. Na primeru Makedonije pojasnjuje Ilić.
Restavracija nacionalizmov balkanskih narodov, ki jih poleg zahodnih držav podpirajo tudi oblastniške in državniške strukture, pa ima še en namen: služi normalizaciji trenutne neoliberalne oblike vladavine. Pojasnjuje Šaćirović.
V času ekonomske krize, ki je v Srbiji najbolj prizadela industrijski delavski razred, se je kot najučinkovitejša metoda nadzora prebivalstva pokazalo ravno načrtno pogrevanje medetničnih trenj in nacionalnega sentimenta. Ne samo v odnosu Kosova in Srbije, temveč tudi v odnosu Hrvaške in Srbije ter Hrvaške, Srbije in entitet Bosne in Hercegovine. Strah pred morebitnim ponovnim izbruhom medetničnega nasilja je postal orodje za nadzor množic.
Nič nenavadnega torej, da je med nezadovoljnim srbskim prebivalstvom, ki si želi več socialnih pravic, v zadnjih nekaj letih vzniknilo več družbenih gibanj, ki so poskušala na tak ali drugačen način doseči družbene in politične spremembe. Skupna lastnost teh je po besedah sogovornika nezmožnost konkretnega naslavljanja problemov. Ti namreč še zdaleč niso samo partikularni, temveč so povezani s tem, da civilna in strankarska opozicija nista zmožni izpeljati političnih alternativ, ki jih na protestih zagovarjajo.
Protesti proti gentrifikaciji Pravo na grad, protesti proti izgradnji majhnih hidroelektrarn na Stari planini Pravo na reku in trenutni večinoma opozicijski protesti 1 od 5 miliona so sicer prvič od padca Slobodana Miloševića uspeli pritegniti večje število mladih, ki verjamejo v možnost sprememb, pojasnjuje Pavle Ilić.
Vendar pa so sodobna srbska družbena gibanja med drugim tudi prostor, v katerem svojo politično legitimacijo iščejo skrajne ekstremistične in fašistične skupine, ki se želijo tudi z nasprotovanjem oblasti rehabilitirati. Pojasnjuje antropolog in raziskovalec navijaštva in ekstremizma v nogometu Relja Pekić.
Tako je ravnogorsko četniško gibanje v Višegradu v Republiki Srbski v začetku marca organiziralo spominsko slovesnost ob obletnici priprtja četniškega komandanta Draže Mihailovića. Nedavno rehabilitiranemu četniškemu vodji je njegov vnuk Vojislav Mihailović, nekdanji župan Beograda, februarja v srbski prestolnici želel postaviti celo muzej.
Dražev vnuk Vojislav danes opravlja funkcijo podpredsednika Gibanja za obnovo Kraljevine Srbije. Četniško gibanje, ki je med drugo svetovno vojno kolaboriralo z okupatorjem, je zadnjih trideset let, od razpada SFRJ dalje, vse bolj popularno. Svojo dediščino črpa v oligarhičnih in avtokratskih strukturah Kraljevine Jugoslavije, rehabilitirali pa so ga že za časa Miloševićeve vladavine. Zgodovini Šaćirović.
Te in tovrstne ekstremistične strukture igrajo pomembno vlogo tudi v navijaških skupinah srbskega nacionalnega športa. Prav tako je nevarno kritiziranje trenutne oblasti, poudarja Pekić.
Kakšna bo torej dediščina Vučićeve Srbske napredne stranke v naslednjih sedmih letih vladavine? Sogovorniki se strinjajo, da je trenutna oblast najbolj prozahodna in najbolj servilna v odnosu do velikih igralcev do zdaj. Svojo pozicijo uspešno skriva za spretno retoriko, v kateri vsaj navidezno nasprotuje severnoatlantskim in evropskim integracijam. Aleksandru Vučiću je tako uspelo združiti nacionalizem in kozmopolitizem in iz njiju ustvariti novo, tako večini volivcev kot imperialističnim silam izjemno všečno politiko, današnji prispevek zaključuje Filip Šaćirović.
Dodaj komentar
Komentiraj