Milo, za zdaj adijo!
Poletje volitev na Balkanu se je končalo. Rezultati so sledeči. Srbija, 21. junij: prepričljiva zmaga in okrepljena moč že vladajoče Srbske napredne stranke. Hrvaška, 5. julij: ugodna zmaga vladajočega HDZ-ja, ki je še odebelil parlamentarno večino. Makedonija, 15. julij: neuspešne volitve za vladajoče Socialdemokrate, za katere pa se vendarle zdi, da jim oblast še ne bo spolzela iz rok. Črna gora, 30. avgust: izguba parlamentarne večine vladajoče Demokratske stranke socialistov ob kar tričetrtinski volilni udeležbi.
V septembrski ediciji Balkan Ekspresa se tako odpravljamo v Črno goro, kjer se je pred enim tednom zgodilo to, kar je še nekaj let nazaj veljalo za nemogoče.
Tako se je na pravi mali čudež - na rezultate nedeljskih parlamentarnih volitev - s svojim basbaritonom odzval prvi mož liste Za prihodnost Črne gore Zdravko Krivokapić.
Po več kot tridesetih letih vladavine Demokratske stranke socialistov, ki jo pooseblja aktualni predsednik Milo Đukanović, se obeta oblikovanje parlamentarne večine brez njegove stranke, bolje poznane pod kratico DPS. Kljub relativni zmagi bo očitno kratko potegnila ravno vladajoča partija. Prejela je malenkost več od 35 odstotkov glasov, kar v parlamentu predstavlja 30 od skupno 81 poslanskih sedežev, kolikor jih je bilo na voljo na volitvah. Rezultat ni povsem nepričakovan, saj se sklada s predvolilnimi javnomnenjskimi anketami, je pa še vedno absolutno najslabši rezultat stranke, ki je nastala leta 1991 kot naslednica Lige komunistov Črne gore.
Če k tridesetim poslancem vladajoče partije prištejemo še izvoljence ljudstva iz stranke Socialdemokrati Črne gore in iz dveh albanskih ter ene bošnjaške stranke - te so bile namreč del koalicij pod vodstvom DPS, seštevek pokaže številko 38. Če simuliramo optimistični scenarij za DPS in prištejemo še dva poslanca Socialdemokratske stranke, s katero je DPS sicer pred nekaj leti prekinil dolgotrajno razmerje, so za doseganje večine Đukanovićevi dečki še vedno prekratki za en sedež v skupščini. Poslušajmo odziv očeta Črnogorcev na delne rezultate volitev.
Nekdaj opozicijski, zdaj pa skoraj zagotovo vladajoči blok šteje 41 poslanskih mest, kar je ravno dovolj za večino. Blok sestoji iz treh predvolilnih opozicijskih koalicij: največ glasov je prejela lista Za prihodnost Črne gore, in sicer nekaj manj kot 33 odstotkov, kar ji je v parlamentu prineslo 27 poslancev. Sledi ji lista Mir je naša nacija, ki jo vodi Aleksa Bečić. Ta je prejela 12 odstotkov in pol oziroma 10 sedežev. Pet odstotkov in pol oziroma za štiri poslance glasov pa je prejela lista državljanskega gibanja Združena reformska akcija ali s kratico URA, ki se je na volitve podala z zavezništvom s civilnodružbenimi gibanji, imenovanim Črno na belem. Gibanje vodi Dritan Abazović.
Kje so razlogi za zmago opozicije? Teh je brez dvoma več. Po mnenju glavnega in odgovornega urednika črnogorskega časnika Vijesti Srdana Kosovića je to zasičenost z Đukanovićevimi dolgo, če ne predolgo, vladajočimi socialisti ter njihovim brezsramnim in koruptivnim upravljanjem z državo. A to ni nič novega, boste rekli. In prav imate. Kar pa je zaznamovalo preteklo obdobje štirih let, je aktivno poglabljanje mednacionalnega spora med Srbi in Črnogorci, ki ga je poglavitno orkestriral ravno DPS in zaradi tega plačal ceno na volitvah.
Za potrebe ilustracije novejše zgodovine teh odnosov bomo koristili kar lik Mila Đukanovića, saj ta na nek način obstaja dlje kot stranka sama. Kot rečeno je ta naslednica tamkajšnje Lige komunistov, v kateri je Đukanović še kot 26-letnik zasedel vodilne funkcije po uspešni tako imenovani antibirokratski revoluciji leta 1989. Revolucija, ki je potekala z blagoslovom takratnega predsednika Lige komunistov Srbije Slobodana Miloševića, je ustoličila novo elito v Podgorici, takrat še Titogradu. Poti Mila in Slobe sta se skozi 90. leta postopno razdruževali, po odstavitvi Miloševića in oblikovanju bolj mehke federacije Srbije in Črne gore pa je bila leta 2006 na referendumu z neprepričljivo večino izglasovana samostojnost. Temu je sledila pospešena gradnja nacionalnega duha z vsemi miti, ki takemu procesu pripadajo. V takšni Črni gori pa so nasprotniki postali ravno še do nedavnega prijatelji Srbi. Stota obletnica ukinitve kraljevine Črne gore ob oblikovanju prve Jugoslavije, ki smo jo obeležili pred dvema letoma, je sprtima stranema služila za še dodatno vkopavanje v rove nacionalizma.
Točka spora na tej relaciji, ki je obeležila minuli dve leti, je nedvomno Zakon o svobodi veroizpovedi. Ta je služil tako za vzvod okrepitve linije antiđukanović, hkrati pa tudi okrepitve moralne in napadene moči srbske pravoslavne cerkve, krajše SPC, ki ima še vedno močan političen vpliv v državi. Po tem zakonu lahko namreč objekti in zemljišča verskih skupnosti, ki so bili zgrajeni iz državnih prihodkov ali pa so bili v lasti Kraljevine Črne gore pred 1. decembrom 1918, postanejo državna last. Zgodovinske teze, na katerih stoji zakon, so sicer stvar debate, določen datum pa je bil izbran, ker se je takrat - spet sicer odvisno od tega, koga vprašate - Črna gora priključila oziroma je bila aneksirana Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Proti zakonu sta logično ostro nastopili SPC in njena metropolija na ozemlju Črne gore, uradno imenovana črnogorsko-primorska metropolija, z metropolitom Amfilohijem Radovićem na čelu. Podporniki SPC so se podali na ulice in na tako imenovanih litijah izkazovali gnev zoper nov zakon, ki grozi z nacionalizacijo sakralnih objektov. Zadnji popis, ki je beležil etnično strukturo prebivalstva Črne gore, je star skoraj deset let. Če se ravnamo po tem popisu, je oseb, ki so se opredelile za Srbe, okrog 30 odstotkov, določene litije pa so dosegale resnično velike številke udeležencev. Glavni in odgovorni urednik podgoriškega časnika Vijesti Srdan Kosović:
Za mobilizacijo volilnega telesa je tako v veliki meri poskrbela tudi kar sama SPC z metropolitom Amfilohijem na čelu. Amfilohije je:
Eden od pomembnejših razlogov tokratnega neuspeha DPS-a je po Kosovićevih besedah tudi izjemna koncentracija oblasti v rokah Đukanovića, tako v stranki kot v državi. Kljub temu da je že trikrat napovedal umik iz politike in da se je dvakrat s premierskega stolčka presedel na stolček predsednika države, je ostajal in ostal lider socialistov. V zadnjem času pa si je stranko popolnoma podredil.
DPS ne bi bila DPS, če ne bi bila stranka afer. Fenomen ugrabljene države ni nič novega na območju nekdanje Jugoslavije, Đukanović pa je bil sam že večkrat neposredno obtožen koruptivnih poslov. Sam trdi, da si je zajetno premoženje ustvaril izključno po legalni poti. Kosović pojasni, kako pa je pred tokratnimi volitvami določen posnetek resno prizadel njihovo terensko kampanjo.
Posvetimo se še zmagovalcem. Zmagovalni blok je programsko dokaj raznolik - najuspešnejša na volitvah je bila že omenjena lista Za prihodnost Črne gore, katere največji del je konservativna Demokratična fronta, ki je nekakšen konglomerat izrazito konservativnih in klerikalnih strank. Lider liste Zdravko Krivokapić je po objavi volilnih rezultatov obiskal največjo cerkev v Podgorici, v kateri se je srečal z metropolitom.
Kljub povedanemu pa je kvalifikacija, da gre pri Krivokapićevi listi za prosrbske in proruske elemente, poenostavljena. Največji del liste sicer res predstavlja koalicija Demokratska fronta, ki združuje štiri konservativne populistične stranke - najmočnejša med njimi je izrazito prosrbska stranka Nova srbska demokracija - a to vseeno ne bo dovolj za zelo izrazito prosrbsko, prorusko ali nemara evroskeptično pot nove vladne koalicije. Kosović:
Druga najmočnejša opozicijska lista, ki je na volitvah zasedla tretje mesto po številu mandatov, je lista Mir je naša nacija. Ta je zbrana okrog stranke Demokrati, ki jo vodi vodja liste Aleksa Bečić. Demokrati so glede na prejšnji sklic skupščine povečali svoje poslanske kapacitete za en glas, v skupni listi pa se jim je pridružil še poslanec stranke DEMOS. Dober rezultat jim je omogočila predvsem stabilna volilna kampanja z jasnim stališčem o že prej omenjenem verskem zakonu.
Progresivna lista URA z volilnim zavezništvom s civilnodružbenimi gibanji Črno na belem pa je prejela štiri poslanske mandate. Lista se zavzema za zelene politike, socialni liberalizem, anti-korupcijske in proevropske politike.
Kaj čaka novo vlado? Ta bo po dogovoru tehnična, torej vlada ekspertov - sestavljali jo bodo strokovnjaki s konkretnih področij, ni pa še jasno, če bo tehnična celotna vlada ali pa bo med ministri tudi kakšen od politikov. Ena izmed ključnih nalog bo nekakšna demontaža vplivov struktur DPS-a na državne sisteme, ki zadnja tri desetletja delujejo po navodilih te vladajoče klike. Poleg tega pa Kosović izpostavi še ekonomske izzive, s katerimi se bo po hitrem postopku morala soočiti nova vlada. Če se je Črna gora, vsaj v prvem valu, ognila zdravstvenim posledicam koronakrize, pa je njen turizem doživel pravi kolaps. Gospodarske politike deklerativnih socialistov so bile vse prej kot socialistične. Država je v preteklih treh desetletjih tranzicije vodila postopke privatizacije, deindustrializacije in direktnih tujih investicij. Ekonomski center moči se je tako vse bolj premikal z nekdaj močnega industrijskega severa na priobalne južne kraje in v Podgorico.
Kot je sogovornik že omenil, večjih sprememb črnogorske zunanje politike v odnosu do EU in NATO pakta ni pričakovati. Posvetiti se bodo morali notranjepolitičnim viharjem z orkanom Đukanovićem na čelu, ki je, ne pozabimo, še vedno predsednik države. Ta je sicer že dejal, da bo opoziciji podelil mandat za sestavo vlade, če se bo opozicija pač poenotila in tako zbrala večino v parlamentu.
In njegovi socialisti? Rekonstrukcija DPS-a je po mnenju Kosovića ključna za črnogorsko politično prihodnost.
Zmagovalni blok čaka težko delo. Razlike med tremi zmagovalnimi listami - Za prihodnost Črne gore, URA in Mir je naša nacija - so namreč velikanske. Druži jih le pretekli skupen cilj, ki pa je meso postal - premagati Đukanovića in njegovo DPS na volitvah. A zdaj se delo šele pričenja. Stabilnost nove vlade, najsi bo ta tehnična ali ne, bo sicer vprašljiva: prvič zaradi tesne parlamentarne večine in drugič zaradi že omenjenih razlik med bodočimi koalicijskimi partnerji. Priprošnje k svetemu Vasiliju Ostroškemu žal ne bodo dovolj - potrebna bo tudi politična modrost.
Dodaj komentar
Komentiraj