Proletarska trojanska vojna
Grški parlament je pred dvema tednoma sprejel zakon za izboljšanje dela, ki v grško zakonodajo integrira direktivo Evropske unije o transparentnih in predvidljivih delovnih pogojih iz leta 2019. Za zakon je glasovalo 158 od 300 poslancev v parlamentu, vsi iz vladajoče konservativne stranke Nova demokracija, ki je zmagala na junijskih parlamentarnih volitvah. Poslanci ostalih, opozicijskih strank so glasovanje bojkotirali. Premier Kiriakos Micotakis je absolutno večino svoji stranki zagotovil z nemudnimi predčasnimi volitvami in kmalu po volitvah zadal nov udarec grškemu delovnemu ljudstvu.
Novi zakon uvaja možnost šestdnevnega delovnika, kar število ur, ki jih delavec oddela v enem tednu, dvigne s 40 na 48. To sicer uvaja ob razglasitvi izjemnih okoliščin, ki pa v zakonu niso opredeljene. Odpira tudi možnost, da si delavci poleg redne službe za polni delovni čas najdejo še službo za polovičnega. Tako se maksimalno število oddelanih ur v enem tednu lahko dvigne tudi do 78, torej skoraj dvakrat več od dolgo uveljavljenega 40-urnega delovnika. Micotakis sicer trdi, da s tem le legalizirajo, kar se v Grčiji pogosto že dogaja, in v resnici ščitijo delavske pravice. A ljudstva s tem ni pomiril, saj so na dan sprejema zakona po celi državi potekale demonstracije in stavke, v katerih je sodelovalo več kot sto sindikatov.
Kaj jih je tako razhudilo? Poleg podaljšanega delovnika zakon uvaja kopico drugih sprememb, ki po mnenju grških sindikalistov slabijo že tako šibek delavski razred. Čeprav je v evropski direktivi govora o predvidljivosti dela, je njena grška implementacija delo naredila nestabilnejše. Na delovnih mestih, ki nimajo ustaljenega urnika, lahko delodajalec sedaj delavca pozove na delo kadarkoli, dokler to stori 24 ur pred začetkom dela. Z zakonom se podaljšuje poskusna doba po sprejetju na delovno mesto, in sicer z dveh na šest mesecev. Obenem ima delodajalec zdaj pravico, da delavca v prvem letu odpusti brez odpovednega roka in brez odškodnine. Takó je odpuščanje, vsaj ko govorimo o novejših delavcih, lažje in cenejše. Za grške delavce najpomembnejše dele zakona predstavi Panagiota Tavulari, predsednica sindikata grških farmacevtskih delavcev in članica izvršnega odbora Militantne delavske fronte.
Med javno razpravo o zakonu so predvsem v Generalni konfederaciji grških delavcev, največji centrali v državi, veliko govorili o izboljšanju zakona. V konfederaciji sindikatov, ki vključuje predvsem delavce zasebnega sektorja, so namreč prepričani, da je reforma aktualnega zakona najboljša rešitev za situacijo. Tavulari se z njimi ne strinja, temveč meni, da je zakon že v osnovi nastrojen proti delavcem.
Praksa iskanja sekundarne službe za zagotovitev osnovnih sredstev je v zadnjih letih v Grčiji pogosta, kar naj bi ta zakon vsaj v teoriji rešil. S tem, da tako prakso legalizira, po mnenju sindikalistov problema ne reši. Tavulari pove več o sindikalnih zahtevah in rešitvah za nizek življenjski standard, ki ga povzročajo zakoni, podobni aktualnemu.
Države, kot so Islandija, Francija in Švedska, že več kot desetletje eksperimentirajo s 35-urnim delovnikom. Francija je na primer tak delovnik prvič uvedla leta 2000, čeprav so kasneje omejitve zaradi pritiska kapitala sprostili. Temu vsaj v besedah zadnja leta sledi tudi politika Evropske unije. Zagovarjajo torej krajšanje časa, ki ga delavci preživijo na delu. Poskusi, kot je francoski, so namreč pokazali, da ura manj, preživeta na delu, ne zmanjša dobička podjetja, a znatno poveča zadovoljstvo delavcev. Kapitalistom torej sploh ne škodi. Zato se zdi, da je zakon grške Nove demokracije nasproten temu trendu, posledično pa tudi evropskim direktivam. Kakšen je torej odnos med novim zakonom in evropsko direktivo, ki naj bi jo implementiral?
Razredni boj, ki ga v Grčiji bije delavstvo, je mnogo daljši od desetletne trojanske vojne. Zadnja bitka se je pričela s svetovno finančno krizo leta 2008, ki je Grčijo zadela najbolj od vseh evropskih držav. Uvedbo šestdnevnega delovnika je leta 2012 grški vladi predlagala zloglasna evropska Trojka. Da ne bomo slepomišili, to so storile evropske banke in nemška vlada, ki so Grčijo prisilile v varčevalne ukrepe in privatizacijo gospodarstva ter javnih storitev. Bolj kot predlagala je Trojka uvedbo šestdnevnega delovnika zahtevala, a si je tedanja grška vlada izprosila več časa za uvedbo potrebnih ukrepov, doslej pa iz tega vsaj na papirju ni bilo nič. A politična moč, ki si jo je pridobil Micotakis z dejstvom, da lahko predčasne volitve doživi samo, če se skrega z lastno stranko, je to omogočila. Do naslednjih volitev pa je še daleč.
Zadnji zakon, ki zadeva spremembe delovnega časa, so v Grčiji sprejeli leta 2021, prav tako pod Micotakisovim vodstvom. Takrat so odpravili omejitev osmih ur dela na posamičen dan, a so še vedno ohranili 40-urni tedenski delovnik. Nasprotovanje zakonu je bilo tudi takrat veliko. Delavsko gibanje, ki se takim ukrepom upira s stavkami, grška vlada poskuša zatreti že dolgo, pove Tavulari.
Meni tudi, da politika ni edina, ki izvaja pritisk nad delavskimi gibanji, kar se pokaže vsakič, ko delavci napovejo stavko.
Da bi delavce odvrnili od stavkanja, so v vladi z aktualnim zakonom uvedli še kazni za stavkajoče, ki drugim delavcem onemogočajo dostop na delovno mesto. Zanje so zagrožene denarne kazni do pet tisoč evrov. Tako se na prvi pogled zdi, da vlada ščiti tiste, ki nočejo stavkati. Kaj, ko odločitev delavcev, da ne bodo stavkali, ni prostovoljna.
Sprostitev omejitev za odpuščanje je delovno silo naredilo še bolj prekarno. Delavca lahko v prvem letu po novem odpustijo brez odpovednega roka in brez odškodnine. Odpuščanje je po besedah Tavulari od sprejetja zakona že naraslo, pričakuje pa, da bo v prihodnosti naraslo še bolj.
V dneh in tednih pred sprejetjem zakona se je v Grčiji odvijalo več protestov in stavk, katerih razlog je bil ravno nasprotovanje sprejetju zakona. V njih Generalna konfederacija grških delavcev ni sodelovala, so pa skoraj vsi drugi sindikati v državi. Toda po sprejetju zakona odpor ni poniknil, temveč je, kot pojasnjuje Tavulari, gibanje za odpravo zakona še vedno močno.
Grški sindikati torej še vedno upajo, da bodo delavci iz te trojanske vojne izšli kot zmagovalci. Tavulari upanja ne izgublja, saj se delavsko gibanje, tako v Grčiji kot po svetu, po njenem mnenju iz leta v leto krepi.
V vladi trdijo, da zakon ščiti delavce in integrira evropsko direktivo iz leta 2019. A kot smo videli, nič od tega ni res. Direktivo je Micotakis z veseljem uporabil kot trojanskega konja, v katerem je kot zvesti dedič grške Liberalne stranke ljudstvu prinesel liberalizacijo dela.
Vir slike: Wikimedia Commons, Pixabay
Dodaj komentar
Komentiraj