Rusi na Balkanu

Rusi na Balkanu

Oddaja
13. 2. 2019 - 12:00

Prespanski sporazum je dokončno v veljavi. Makedonija s tem uradno postaja Republika Severna Makedonija, spor s sosednjo Grčijo glede uporabe imena Makedonija je uradno rešen, odstranjene so vse ovire za pospešeno pot te nekdanje jugoslovanske republike med članice Evropske unije ter zveze Nato. Simbolično je pristopni protokol o pristopu Severne Makedonije v zvezo Nato kot prva ratificirala prav Grčija, s pridružitvijo Natu pa bi Makedonija postala četrta članica zveze med državami Zahodnega Balkana - po Hrvaški, Albaniji in Črni gori.

O črnogorskem vstopu v zvezo NATO
 / 3. 5. 2017
V tokratnem Balkan ekspresu pa nas bo manj zanimala pot Makedoncev proti Zahodu, pač pa bomo tovrstne evropske ambicije pridruževanja Evropski uniji ter Natu, ki si jih Makedonija deli tudi s preostalimi državami Zahodnega Balkana, pogledali skozi vidik Rusije. V oddaji se bomo osredotočili na vlogo, ki jo v državah Zahodnega Balkana Rusija še igra, in poskusili odgovoriti na vprašanje, kakšni so v tej regiji ruski interesi in v kakšnem obsegu lahko vpliv Rusije še vidimo.

Vsebina grško-makedonskega dogovora, oziroma verjetno predvsem posledice, ki jih bo prinesel z načrtovano širitvijo Nata in EU, je v Rusiji naletela na precejšnje neodobravanje. Nazadnje je po zaključku procesa ratifikacije Prespanskega sporazuma v makedonskem parlamentu rusko zunanje ministrstvo podalo uradno izjavo, v kateri so izrazili “skrb po nestabilnosti v državi”, ki naj bi jo prinesla sprememba imena, nasprotuje ji namreč dobršen del makedonske javnosti, vključno s predsednikom države Gjorgom Ivanovom. Dogovarjanje z Makedonijo je načelo tudi grško-ruske odnose, ki so avgusta lani privedli do odločitve, da Grčija iz države izžene dva ruska diplomata zaradi suma, da sta sodelovala pri poskusu rušenja dogovora. Ob tem morda velja omeniti, da se za podoben korak v grški vladi niso odločili ob aferi Skripal, ko so zaradi domnevne ruske vpletenosti pri zastrupitvi nekdanjega ruskega vohuna Sergeja Skripala iz države ruske diplomate izgnale številne evropske države, med katerimi je bila tudi Makedonija.

Bistveno toplejše odnose z Rusijo ima Srbija - država Zahodnega Balkana, ki verjetno kmalu še ne bo prestopila v vrste članic zveze Nato. Slednjemu priča nedavni uradni obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki so ga pričakale množice ljudi. Putin je v srbski javnosti namreč izredno priljubljen, to pa pomeni, da mu tovrstni obiski nenazadnje služijo tudi za nabiranje političnih točk, kot razloži Đorđe Vukadinović, srbski politični analitik in poslanec v Narodni skupščini Srbije.

Izjava

O odstopu črnogorskega premierja Mila Đukanovićeva in domnevnem udaru
 / 28. 10. 2016
Toplejši odnosi med državama med drugim izhajajo iz ruske podpore Srbiji, ko gre za vprašanje Kosova, tako ob napadih zveze Nato na cilje takratne Federativne republike Jugoslavije leta 1999 kot tudi leta 2008 ob razglasitvi neodvisnosti Kosova. Tudi sicer Rusija v regiji podpira srbske nacionalistične opcije, kot se vidi na primeru Republike srbske ali pri podpori opozicije v Črni gori. Spomnimo, da je črnogorska vlada leta 2016 Rusijo obtožila vloge pri domnevnem poskusu državnega udara, odnosi med državama pa so se zatem bistveno ohladili. Črna gora je leto kasneje tudi postala članica zveze Nato.

Situacija se je tudi v Srbiji v zadnjem desetletju spremenila, saj Srbija ohranja željo po postopni priključitvi k Evropski uniji, kot pogoj za to pa mora “kosovsko vprašanje” rešiti. Vlada Srbije se je v ta namen zato dogovarjala s Kosovom, a bi kakršenkoli za Evropo sprejemljiv sporazum po vsej verjetnosti moral vključevati priznanje kosovske neodvisnosti. Rusiji po drugi strani tak dogovor in dodatno približevanje Srbije EU razumljivo ni v interesu. Kot omenja Vukadinović, je v zadnjem času celo Moskva tista, ki srbsko vlado opominja, da mora morebitni dogovor biti v skladu s tako imenovano Resolucijo 1244 iz leta 1999, ki jo je sprejel Varnostni svet Združenih narodov. Ta sicer ni opredeljevala prihodnjega statusa Kosova, a je poudarjala ozemeljsko celovitost Federativne Republike Jugoslavije.

Izjava

Vukadinović poudarja, kako politika srbskega predsednika Aleksandra Vučića pri tem deluje nekonsistentno, oziroma, da ta sedi na dveh stolih, saj želi ugoditi Putinu in s tem proruskemu delu volilnega telesa, obenem pa ostati na poti približevanja EU. Interes Rusije je ob tem jasen, pri tem pa Vukadinović prepozna dva aduta, ki ju Rusija ima do Srbije.

Izjava

Drugi adut, ki ga ima Rusija proti Srbiji, pa tudi nekaterim drugih držav Zahodnega Balkana, je torej precej konkreten in se tiče energetske odvisnosti in ruske dobave zemeljskega plina. Martin Vladimirov iz Centra za študije demokracije v Sofiji zato meni, da političnih sprememb v regiji ne gre mešati z ekonomskim razvojem, kjer naj bi Rusija svoj vpliv v državah Zahodnega Balkana celo povečala.

Izjava

Vladimirov pojasni, zakaj je dominanten položaj na energetskem trgu, ki se odraža v popolni odvisnosti držav Zahodnega Balkana od ruskega plina, tako pomemben v Putinovi Rusiji.

Izjava

Energetska odvisnost Srbije od Rusije je posledica dogovora iz leta 2008, po katerem je največja srbska naftna družba Naftna industrija Srbije prišla pod okrilje ruskega državnega energetskega koncerna Gazprom.

Ekonomski vpliv Rusije na države Zahodnega Balkana sicer navzven ni tako jasen, a kot pojasni Martin Vladimirov, je ta vpliv lahko tudi indirekten in s tem večji, kot se morda zdi.

Izjava

O Evropi in enregiji z ministrsvom za infrastrukturo in prostor, Evropsko komisijo in raziskvalci
 / 4. 7. 2014
Del energetskega sporazuma med Srbijo in Rusijo iz leta 2008 je bila tudi priključitev Srbije na plinovod Južni tok, ki je predvideval povezovanje Rusije z Jugovzhodno Evropo in vse do Slovenije. Projekt Južni tok je propadel leta 2014 po ruski priključitvi Krima in posledicah, ki so jih med drugim prinesle sankcije na Rusijo. Kot razloži Đorđe Vukadinović, je kasneje ta projekt zamenjal nov, tako imenovani Turški tok. Interes Rusije pa je predvsem v tem, da s tokom zaobide dosedaj obstoječo energijsko pot do Zahoda, ki vodi preko Ukrajine.

Izjava

Propad projekta Južni tok je po mnenju Vukadinovića tudi posledica dvoličnosti evropskih držav.

Izjava

Uresničitev projekta naj bi energetski položaj Srbije izboljšala, čeprav bi pri tem odvisnost od Rusije ostala. Vukadinović meni, da je energetska odvisnost Srbije od Rusije konstanta odnosov med državama, da pa ne gre precenjevati politične teže takšnega odnosa.

Izjava

Vukadinović ne vidi, da bi Rusija v Srbiji še igrala veliko vlogo, čeprav se v državi glede tega vzpostavljajo polemike tako s strani proruskega kot antiruskega dela javnosti.

Izjava

Kakšni so turški interesi na Balkanu? Kako jih Turčija zasleduje? Katere države so pri tem v ospredju?
 / 25. 1. 2017
Z Vukadinovićem se strinja tudi Borut Šuklje, politični analitik, bivši politik in nekdanji diplomat, ki je v pisni korespodenci preko spletne pošte za današnji Balkan Ekspres poudaril, da je pompoznost obiska kvečjemu prekrila pomanjkanje dejanske vsebine. Šuklje omenja, da so pričakovanja Rusije morda bila v tem, da bi srbska vlada privolila v odprtje ruske vojaške baze v Nišu, medtem ko so pričakovanja srbskega predsednika Vučića bila predvsem v tem, da bi Rusija aktivirala sporazum o prosti trgovini med državama. Od teh pričakovanj ni bilo ničesar, kar je nenazadnje v skladu z dejstvom, da ima srbska vojska, kljub temu da od Rusije prejema ali kupuje vojaško opremo, več povezav s silami zveze Nato. Kot omenja Šuklje, naj bi srbska vojska lani opravila 60 skupnih vaj z enotami zveze Nato, v primerjavi s samo šestimi podobnimi vajami z rusko vojsko. Razlog naj bi bil tudi v tem, da ima Rusija več novih geostrateških tarč po svetu.

Šuklje prav tako omenja, da so za države Zahodnega Balkana najbolj pomemben trgovski partner države EU, medtem ko je ruska trgovina z regijo razmeroma majhna. Martin Vladimirov se s tem strinja, a obenem poudarja, da samo zaradi tega ne gre podcenjevati ekonomske vloge Rusije.

Izjava

Sprememba, ki jo predstavlja pomik držav Zahodnega Balkana k Zahodu, bistveno spreminja geopolitično vlogo Rusije. Vseeno je država postala pomemben akter tudi na Hrvaškem, potem ko je v težave zašel koncern Agrokor. Citiramo Boruta Šukljeta:

Najbogatejši Hrvat Ivica Todorić v težavah
 / 17. 3. 2017
“Po propadu velikega koncerna Agrokor je kazalo, da bi lahko hrvaška prehrambena industrija in hektari obdelovalne zemlje, ki jo je koristil Agrokor, postali nov predmet ruskega strateškega interesa v regiji. Pa ni povsem jasno, kako se bodo odločili v največji ruski banki v zvezi z dolgovi skupine Agrokor.” 

Ker sta med velikimi upnicami Agrokorja ruski banki v večinski lasti države, je gospodarski interes vezan tudi na politiko. Nenazadnje ruski veleposlanik na Hrvaškem Anvar Azimov deluje hkrati kot zastopnik ruske države in njenih bank. Vizualno je to manifestiral ob prvi novinarski konferenci v zvezi z Agrokorjem v Zagrebu, ko se je kameram nastavil odet v vojaške medalje.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.