12. junija se je pri spomeniku in kostnici na Tjentištu v Bosni in Hercegovini obeležilo 79 let od bitke na Sutjeski, ene največjih in najtežjih bitk druge svetovne vojne na Balkanu.

Bitka na Sutjeski oziroma operacija Schwarz, kot jo je poimenoval okupator, je trajala od 15. maja do 16. junija leta 1943. Glavni cilj operacije je bilo uničenje večjega dela narodnoosvobodilnih sil s poveljnikom Josipom Brozom – Titom na čelu. Isti cilj si je okupator zadal že v začetku leta 1943, ko je v operaciji Fall Weiss, bolj znani kot bitka na Neretvi, hotel obkoliti in posledično uničiti partizanske sile v Bosni in Hercegovini. Nemška vojska je za bitko na Sutjeski mobilizirala več kot 120.000 vojakov, med katerimi so bile tudi četniške in ustaške enote, v ofenzivo pa sta bili vključeni tudi vojski Italije in Bolgarije. Okupator je imel na razpolago tudi okoli 300 bojnih letal. Partizanske sile je sestavljalo približno 18.000 ljudi, okoli 4000 jih je sestavljalo zdravniške in bolničarske enote, v katerih so prevladovale ženske.

Po uspešnem preboju iz prvega obroča, ki ga je postavila okupatorska vojska v severni Črni Gori med rekama Taro in Pivo, se je glavni štab NOV odločil, da se sile razdelijo v dve skupini. Prva skupina bi poskusila s prebojem na Sutjeski in Zelengori, od tam pa bi pot nadaljevala v vzhodno Bosno, druga skupina, v kateri so bili ranjenci, pa bi poskusila s prebojem proti Sandžaku. V začetku junija so se za ta korak tudi odločili, a se je prva skupina, ki je prestopila reko Sutjesko, znašla v hudem boju in se je morala umakniti. Tako je vrh Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije obtičal v dolini Sutjeske. Sledili so dnevi hudih bojev in čas, ki ga je Tito kasneje označil za njegove najtežje dni v času osvobodilnega boja. 9. junija bi kmalu tudi sam izgubil življenje, ko so jih napadla nemška letala, a ga je pred tem rešil njegov pes Lux, ki je ležal ob Titu in tako nehote prestregel del bombe. 

Ključni dogodek bitke na Sutjeski je bila samovoljna poteza Koče Popovića, komandanta prve proletarske divizije. 9. in 10. junija radijske povezave niso delovale in tako je komunikacija med različnimi odredi in glavnim štabom narodnosovobodilne vojske potekala samo preko kurirjev, ki pa v večini niso mogli priti do svojih ciljev. 10. junija proti večeru se je Popoviću ponudila priložnost, da prebije obroč, kjer se je nahajala 369. divizija nemške vojske, ki so jo sestavljali hrvaški legionarji. Prvi in drugi proletarski diviziji je uspelo popolnoma presenetiti nasprotnika in je v akciji, ki ni bila koordinirana z glavnim štabom, uspela zagotoviti luknjo v obroču, preko katere se je lahko prva skupina z glavnim štabom umaknila v smer mesta Foča. Druga skupina, ki se naj bi umikala proti Sandžaku, se je morala prav tako obrniti proti Sutjeski, a je bila v svojem podvigu manj uspešna, tistih ranjencev, ki jih zaradi strmega terena niso mogli več nositi, so morali pustiti za sabo in jih skriti v jamah kanjona Sušice. Pri preboju z ostalimi ranjenci je druga skupina izgubila skoraj polovico borcev, življenje je izgubil tudi poveljnik Savo Kovačević. Preboj te druge skupine opisuje znana partizanska pesem Sivi sokole. 

Bitka na Sutjeski velja za eno izmed bitk, v katerih je umrlo večje število borcev in članov narodnoosvobodilne vojske in se je za vedno zapisala v izročilo narodnoosvobodilnega boja. Življenje je za časa bitke izgubilo okoli 7000 borcev, med umrlimi je bilo več kot 1000 ranjencev in več kot 400 članov zdravniškega in bolniškega osebja. Mnogi so življenje izgubili tudi zaradi epidemije tifusa, ki se je razpasla med borci in ranjenci. 



Bitka je svojo upodobitev, tako kot bitka na Neretvi, dobila tudi v filmski obliki. Ta je nastal leta 1973, vlogo Tita je igral Richard Burton, v filmu imata vidno vlogo tudi legenda partizanskih filmov Bata Živojinović in slovenski igralec Bert Sotlar.

VIR SLIKE: Wikipedija slobodna enciklopedija