09.00

Začenjamo v Franciji. Za krivega opravičevanja terorizma je bil spoznan komik Duezdibbe M´bala M´bala. Ta je v visoko moralizatorskem ozračju, nastalim z napadom na časnik Charlie Hebdo, uspel ujeziti nepregledno množico človekoljubov, ko je izjavil, da se počuti kot Charlie Coulibaly. Priimek je pobral od bitja, ki je v istem času v eni izmed pariških košer trgovin pokončalo štiri ljudi. Za kazen bo komik dva meseca gledal iz celice ter moral plačati trideset tisoč evrov. Kazen je v primerjavi z željami tožilstva zelo mila. To je zgornjo mejo kazni opredelilo s sedmimi leti zapora in plačilom sto tisoč evrov.

Nadaljujemo v Izraelu. Na zmago Benjamina Natenjahuja na parlamentarnih volitvah so se odzvali tudi v Washingtonu. Bela hiša je štirikratnemu izraelskemu premierju požugala s prstom, ker je izjavil, da v času njegove vladavine ne bo palestinske države. To se ne sklada z ameriško politiko, ki naj bi si prizadevala za rešitev z dvema državama. Prav tako so mu dali vedeti, da njegova zmaga ne bo vplivala na jedrska pogajanja med ZDA, Rusijo, Kitajsko, Francijo, Veliko Britanijo in Nemčijo na eni ter Iranom na drugi strani.    

Zaključujemo s tragedijo iz Tunizije. V muzeju Bardo nasproti parlamenta sta dva v vojake preoblečena napadalca z avtomatskim orožjem ubila dvaindvajset ljudi, od katerih večino predstavljajo turisti iz Južnoafriške republike, Francije, Poljske in Italije. To pojasni dejstvo, da se je poboj začel s streljanjem na avtobus, ki se je ustavil pred muzejem. Strelca sta se po tem umaknila v muzej, od koder ju je po zavarovanju večine v stavbi ukleščenih obiskovalcev eliminirala policija. Življenje je ob tem izgubil tudi en policist, odgovornosti pa zaenkrat še ni prevzel nihče.

10.00

Pozdravljeni v zadnjem delu današnjih jutranjih novic. Po krajšem premoru se zopet vračamo v Veliko Britanijo, destinacijo, ki jo pogosto obdelujemo ob četrtkih. Tema današnje zvočne emisije bo protest prosilcev za azil oziroma jetnikov v harmondsworthskem centru za odpravo imigrantov, o katerem smo jezik vrteli že v ponedeljkovem offu, ko smo govorili z novinarjem Corporate Watch Philom Millerjem. Oblika protesta in njegovi vzroki?

Pribegli in zaprti po nekaterih informacijah od devetega, po drugih pa že od sedmega tega meseca odklanjajo hranjenje. Okoli tristo prišlekov s tem izkazuje nestrinjanje z obupnimi razmerami, ki se izražajo v manku zdravstvene oskrbe, odkritem fizičnem in psihičnem nasilju in razkorakom med pravnimi dikcijami ter dejansko časovno regulacijo tega, koliko časa so zaprti. Podobni protesti so se kmalu razširili še v nekatere druge centre. V institucijah tega tipa je sicer zaprtih okoli trideset tisoč ljudi.

A pojdimo lepo od začetka. Hrana naj bi na krožnikih začela ostajati na pobudo afganistanskega policista Ahmata Obida, ki je iz domovine zbežal pod pritiskom nenaklonjenih pogledov talibanov. V zadnji instanci mu beg ni pretirano koristil. Če ne bo v mizernih okoliščinah, kot se to pogosto dogaja, preminil že prej, ga bo uprava centra, ki v stradanju ne vidi pretiranega odmika od običajne kvalitete bivanja, brcnila nazaj v Afganistan, kjer se bo bodisi pridružil talibanom ali pa ga bodo le-ti na tak ali drugačen način deportirali v onostranstvo.

A ta vrsta deportacije bi bila po vsej verjetnosti izpeljana karseda hitro. Tega pa ne moremo reči za način upravljanja, ki so mu podvržene mase iskalcev azila v britanskih centrih. V njih se cmarijo od nekaj mesecev pa do več let. Pri tem med trajanjem pripora in pravno kodifikacijo statusa centrov obstaja vrzel. V center sodiš namreč v treh primerih, pri čimer so vsi trije osnovani ravno na kratkotrajnosti nastanitve. Prvič: v center te lahko vržejo, ker ugotavljajo tvojo identiteto. Drugič: tukaj se lahko znajdeš, če potuješ z ene destinacije na drugo. Tretjič in zadnjič: sem si nameščen pod pogojem, da te bodo v kratkem nagnali tja, od koder si prišel.

Da zadeva ni ravno legalna - da gre dejansko za zapor -, je bolj ali manj jasno tudi uslužbencem. Enemu od novinarjev Corporate Watch je v center, kjer je video snemanje prepovedano, uspelo pretihotapiti kamero. Na vprašanje, zakaj je snemanje prepovedano, je dobil, če parafraziramo, dokaj jasen odgovor: “Ker je zadeva ilegalna in ker so razmere res sranje. Ljudem pa ilegalno sranje običajno ni všeč.” Stanje, sranje gor ali dol. Deportacija iz ene bede v drugo enkrat vseeno le pride. V sredo so domotožja ozdravili več kot sto Pakistancev.

Negotovo trajanje nastanitve v civiliziranem svetu je deloma rezultat neučinkovitosti pravnega svetovanja. Prvi fakt je, da so imigracijski zakoni izjemno kompleksni. Drugi fakt je, da večina nesrečnežev o angleščini nima pojma. Iz česar sledi, da nič več pojma nimajo niti o tem, kaj se z njimi kot birokratsko enoto sploh dogaja. In dokler ne dobijo zastopstva raznih advokatov, pojem ostaja ničen. Pa gredo lahko na izlet izven rešetk vsaj v primeru hudih zdravstvenih težav? Odgovor, ki vam ga podajamo za konec je enostaven in nič kaj vzpodbuden: “Ne.”