Ob 10.05

V Hondurasu je vojska na današnji dan leta 1963 izvedla državni udar in predsednika Ramona Villeda Moralesa nadomestila z Oswaldom Lopezom Arellanom. Morales je predsednikoval od volitev septembra 1957, ki so sledile prejšnjemu državnemu udaru. Že leta 1954, torej v letu velike splošne stavke proti United Fruit Company, ki je nadzorovala večino honudarškega gospodarstva, je Moralesova Liberalna stranka Hondurasa na volitvah dobila največ glasov, a ker ni dobila absolutne večine, Morales ni mogel postati predsednik. Za začasnega predsednika se je zato takrat razglasil Julio Lozano Diaz in razpustil parlament. Volitve, ki jih je nato razpisal, sta obe največji stranki razglasili za nepoštene in jih bojkotirali, kmalu nato pa je vojska Diaza vrgla z oblasti in razpisala nove volitve, na katerih je večino končno dobil Morales.

Moralesov mandat so zaznamovali gradnja infrastrukture in šol, regulacija dela ter poskus agrarne reforme. Čeprav je z njo sprva nameraval razlastiti neobdelano zemljo ameriških korporacij in nelegalno zasedena zemljišča in jih razdeliti med kmete, pa je že leta 1962 reformo bistveno omilil pod pritiskom Kennedyjeve administracije. Prav tako je z ameriškim prigovarjanjem prekinil vse vezi s Kubo, ko so v njej na oblast prišli komunisti, in javno obsojal komunizem.

Težave pa je Moralesu povzročala tudi vojska. Ta je nanj že takoj po volitvah pritisnila, naj spremeni ustavo, kar je tudi storil. Po spremembi je imela vojska svoj skrivni proračun, prav tako pa ji je bilo dovoljeno neizpolnjevanje ukazov, če ti niso bili v skladu z duhom ustave. Vojska je te pravice večkrat izkoristila, med drugim v spodletelem državnem udaru dve leti po volitvah, ki ga je Morales zavrl z vzpostavitvijo civilne garde. Leta 1963 je vojaški poskus udara vendarle uspel, vojska pa je verjetno toliko bolj hitela z njim, kolikor je opozicija v Moralesovi stranki zahtevala razpustitev nepriljubljene vojske. Ta se je nato na oblasti obdržala vse do leta 1982. V tem času so sadno industrijo, rudarstvo in bančništvo obvladovale ameriške korporacije, nezaposlenost je rasla, neenakost se je povečala, država pa se je vse bolj zadolževala.

Ob 8.05

Italijanske oblasti so aretirale župana italijanskega mesta Riace, Domenica Lucana, in zanj zahtevale hišni pripor. Na podlagi posnetkov njegovih telefonskih pogovorov namreč sumijo, da je organiziral poroke domačinov z migranti, da bi ti lahko pridobili dovoljenje za bivanje. Prav tako naj bi v enem od posnetkov migrantki obljubil, da ji bo izdelal osebno izkaznico, ker nasprotuje zakonu, ki za izdajo osebne izkaznice zahteva dovoljenje za bivanje. Lucana je sicer leta 2010 britanska organizacija City Mayors razglasila za tretjega najboljšega župana na svetu, režiser Wim Wenders pa je o njem posnel dokumentarni film, ki bo v italijanske kinematografe prišel februarja prihodnje leto. Lucanova aretacija se je zgodila dober teden po tem, ko so italijanske oblasti na prostost izpustile šest tunizijskih ribičev, ker so pomagali ladji z migranti. Sodni proces proti njim se sicer še nadaljuje. 

V Združenem kraljestvu se začenja sojenje 15 aktivistom iz organizacije Končajte deportacije. Aktivisti so se marca lani privezali ob letalo, ki je bilo namenjeno deportaciji migrantov v Nigerijo, Gano in Sierro Leone, zaradi česar ni moglo vzleteti. Ob tem je skupina razgrnila napise, kot sta ‘množične deportacije ubijajo’ in ‘nihče ni nelegalen’. Sodišče bo sedaj obravnavalo, ali je šlo pri tem za teroristično dejanje, saj naj bi aktivisti ogrožali varnost letališkega osebja in potnikov ter povzročili resne motnje v mednarodnem letalskem prometu. Aktivistom tako grozi dosmrtna zaporna kazen.

Nemški proizvajalec hrane, družba Wiltmann, bo moral po razsodbi sodišča zaradi sodelovanja v klobasnem kartelu plačati 6,5 milijonov evrov kazni. Nemški protikartelni organ je namreč ugotovil, da se je dobrih dvajset družb desetletje dogovarjalo o cenah klobas in jih umetno zviševalo, zaradi česar je že leta 2014 družbam naložil za 338 milijonov evrov kazni. Vendar so družbe izplačale le okrog tretjino kazni, saj so izkoristile tako imenovano klobasno luknjo v zakonu, ki je večjim podjetjem omogočala, da so se izognila kaznim, izdanim njihovim hčerinskim podjetjem. Družba Wiltmann pa je kot edina izmed družb v klobasnem kartelu vložila pritožbo na višje regionalno sodišče v Düsseldorfu, a jo sedaj izgubila.